Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Simona Semenič: Tri igre za punce

13.12.2021

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič

Ljubljana : Beletrina, 2021

V spremni besedi k zbirki Simone Semenič Tri igre za punce je Nina Dragičević zapisala, da so teme, kot so patriarhat, medikalizacija in nasilje nad telesom, seksualnostjo in prostorom edine dramatesine teme, pravzaprav edine politično relevantne teme današnje sodobnosti. Sistemsko nasilje bolnišnične institucije, institucije mesta in korporacij, institucije družine in države ter njihovega vpliva na žensko telo lahko razumemo kot izraz patriarhata, ki se vsakokrat kaže malo drugače. Predvsem se kaže kot ničenje, kot brisanje imen in utišanje glasov. Zbirka Tri igre za punce je namreč namenjena »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino«.

Tri igre za punce je zbirka treh dramskih besedil z naslovi ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo. Ti si čudež ljubiteljice gledališča poznamo predvsem po deseturni uprizoritvi še ni naslova; ni to to je nastajala v času dramatesine rezidence v Bolgariji, lepe vide lepo gorijo pa so pred kratkim doživele premiero v Prešernovem gledališču Kranj. Čeprav nas didaskalija Simone Semenič ves čas opominja, da se vse igre dogajajo v gledališču, jih tokrat skušam zajeti v besedilni totalnosti, v kateri bi zaživele zgolj kot zapis.

Vsekakor je prvo dramsko delo v zbirki najbolj prepričljivo, izčiščeno in poglobljeno. Ti si čudež nas umesti v čas trenutka, ki pa nikakor ni tudi prostorsko tu, temveč je vsepovsod, razvlečen in raztegnjen po pokrajini gledališke fikcije. Medtem ko mlado dekle v bolnišnici umira in ko ne več mlado dekle v bolnišnici pada, se v med-časovnosti minimalnih premikov razpirajo svetovi delavk v klavnici, medicinske sestre in zdravnice. Vse niti dogodkov povezuje gledališki oder možnosti, ženske like pa povezuje odsotnost Janeza, idealnega moškega. Janez je projekcija vseh pravljic o Don Juanu, je »vse tisto, kar moj mož ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo«, pravijo protagonistke. Saj Janez lahko obstaja, vse dokler obstaja želja po moškem, ki ni zgolj mož, fant, ljubimec, pretepač in nasilnež. A tako kot njih je tudi to žensko fantazijo rodil patriarhat, ki ženske na institucionalni, zasebni in osebni ravni pušča nerealizirane in neslišane, v kontekstu fantazijske tvorbe Janeza pa predvsem nezadovoljene.

Ta tema se nadaljuje v delu ni to to, v katerem Simona Semenič ohranja zgoraj omenjene motive, veliko bolj pa vzpostavlja odnos do lastne pisave. Ni to to je neskončno besedilo, nikoli zapisano, vedno znova popravljeno. Didaskalije niso več zapisane v kurzivu, med protagonistke Sofijo, Lucijo, Furijo in Marijo se zapisujejo kot pisateljičin jaz, ki dialoge ves čas popravlja, citira in o njih dvomi, kot da bi s pomočjo dramskih oseb želela opisati neskončno spreminjajočo se sliko. Avtorica v tem delu pod vprašaj postavlja tudi svoj citatni jaz in na koncu v postmodernistični maniri zdrsi kot po površini neskončne samonanašalnosti z zadnjo Sofijino repliko, ki pravi, da: »bi jaz morala povedati zadnjo repliko« in tako dobesedno ostane neskončna zadnja replika.

Besedilo Lepe vide lepo gorijo postavlja za središčno temo posvetilo same zbirke. Medtem ko protagonistke čarovnice in inkvizitorka na odru govorijo, se žvalijo, plešejo in razgaljajo, se didaskaliji, dramskemu jazu po imenu Vida, zdi, kot da je ni. Medtem ko so čarovnice tisti blebetajoči, histerični ali blazni glas zgodovine, je Vida potisnjena v komentar, v nenapisano zgodovino, v vzporedno brezno ženske gospodinje, soproge, spremljevalke in poslušalke. Edina rešitev v vse bolj poblaznelem stanju na odru se kaže v tem, da se čarovnice na lesenem gledališkem podu skurijo in tako začnemo znova. Citatni jaz igre ni to to se nadaljuje v zadnjem dramskem besedilu. Če so ženske v zgodovini zgolj molčale, potem je avtoreferencialni jaz Simone Semenič rojen iz tišine, je opomba, ki želi komentirati citat »tudi sliko ljubezni sem nekje ukradla«. A lahko pod črto izpljune zgolj vprašaj.


Ocene

2024 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Simona Semenič: Tri igre za punce

13.12.2021

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič

Ljubljana : Beletrina, 2021

V spremni besedi k zbirki Simone Semenič Tri igre za punce je Nina Dragičević zapisala, da so teme, kot so patriarhat, medikalizacija in nasilje nad telesom, seksualnostjo in prostorom edine dramatesine teme, pravzaprav edine politično relevantne teme današnje sodobnosti. Sistemsko nasilje bolnišnične institucije, institucije mesta in korporacij, institucije družine in države ter njihovega vpliva na žensko telo lahko razumemo kot izraz patriarhata, ki se vsakokrat kaže malo drugače. Predvsem se kaže kot ničenje, kot brisanje imen in utišanje glasov. Zbirka Tri igre za punce je namreč namenjena »vsem čarovnicam, ki niso prišle niti v wikipedijo niti v literarno zapuščino«.

Tri igre za punce je zbirka treh dramskih besedil z naslovi ti si čudež, ni to to in lepe vide lepo gorijo. Ti si čudež ljubiteljice gledališča poznamo predvsem po deseturni uprizoritvi še ni naslova; ni to to je nastajala v času dramatesine rezidence v Bolgariji, lepe vide lepo gorijo pa so pred kratkim doživele premiero v Prešernovem gledališču Kranj. Čeprav nas didaskalija Simone Semenič ves čas opominja, da se vse igre dogajajo v gledališču, jih tokrat skušam zajeti v besedilni totalnosti, v kateri bi zaživele zgolj kot zapis.

Vsekakor je prvo dramsko delo v zbirki najbolj prepričljivo, izčiščeno in poglobljeno. Ti si čudež nas umesti v čas trenutka, ki pa nikakor ni tudi prostorsko tu, temveč je vsepovsod, razvlečen in raztegnjen po pokrajini gledališke fikcije. Medtem ko mlado dekle v bolnišnici umira in ko ne več mlado dekle v bolnišnici pada, se v med-časovnosti minimalnih premikov razpirajo svetovi delavk v klavnici, medicinske sestre in zdravnice. Vse niti dogodkov povezuje gledališki oder možnosti, ženske like pa povezuje odsotnost Janeza, idealnega moškega. Janez je projekcija vseh pravljic o Don Juanu, je »vse tisto, kar moj mož ni in nikoli ni bil in nikoli ne bo«, pravijo protagonistke. Saj Janez lahko obstaja, vse dokler obstaja želja po moškem, ki ni zgolj mož, fant, ljubimec, pretepač in nasilnež. A tako kot njih je tudi to žensko fantazijo rodil patriarhat, ki ženske na institucionalni, zasebni in osebni ravni pušča nerealizirane in neslišane, v kontekstu fantazijske tvorbe Janeza pa predvsem nezadovoljene.

Ta tema se nadaljuje v delu ni to to, v katerem Simona Semenič ohranja zgoraj omenjene motive, veliko bolj pa vzpostavlja odnos do lastne pisave. Ni to to je neskončno besedilo, nikoli zapisano, vedno znova popravljeno. Didaskalije niso več zapisane v kurzivu, med protagonistke Sofijo, Lucijo, Furijo in Marijo se zapisujejo kot pisateljičin jaz, ki dialoge ves čas popravlja, citira in o njih dvomi, kot da bi s pomočjo dramskih oseb želela opisati neskončno spreminjajočo se sliko. Avtorica v tem delu pod vprašaj postavlja tudi svoj citatni jaz in na koncu v postmodernistični maniri zdrsi kot po površini neskončne samonanašalnosti z zadnjo Sofijino repliko, ki pravi, da: »bi jaz morala povedati zadnjo repliko« in tako dobesedno ostane neskončna zadnja replika.

Besedilo Lepe vide lepo gorijo postavlja za središčno temo posvetilo same zbirke. Medtem ko protagonistke čarovnice in inkvizitorka na odru govorijo, se žvalijo, plešejo in razgaljajo, se didaskaliji, dramskemu jazu po imenu Vida, zdi, kot da je ni. Medtem ko so čarovnice tisti blebetajoči, histerični ali blazni glas zgodovine, je Vida potisnjena v komentar, v nenapisano zgodovino, v vzporedno brezno ženske gospodinje, soproge, spremljevalke in poslušalke. Edina rešitev v vse bolj poblaznelem stanju na odru se kaže v tem, da se čarovnice na lesenem gledališkem podu skurijo in tako začnemo znova. Citatni jaz igre ni to to se nadaljuje v zadnjem dramskem besedilu. Če so ženske v zgodovini zgolj molčale, potem je avtoreferencialni jaz Simone Semenič rojen iz tišine, je opomba, ki želi komentirati citat »tudi sliko ljubezni sem nekje ukradla«. A lahko pod črto izpljune zgolj vprašaj.


28.03.2022

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.


28.03.2022

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja.


27.03.2022

Razcufane zgodbe

Karavana, ki išče, lovi, preži za materialom zgodb, jih pripoveduje in uprizarja.


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Janez Ramoveš: Skupinska slika

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


20.03.2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje


17.03.2022

Vojvoda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.03.2022

Dogodek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.03.2022

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman


14.03.2022

Zora del Buono: Maršalinja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere: Jure Franko


14.03.2022

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


14.03.2022

Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman


07.03.2022

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Maja Moll


07.03.2022

Dino Pešut: Očetov sinko

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere: Jure Franko


Stran 43 od 102
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov