Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.

Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021

Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.

Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.

Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:

»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«

Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.

Vizualna podoba zbirke Guba v očesu  / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.