Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021
Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.
Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.
Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:
»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«
Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.
Vizualna podoba zbirke Guba v očesu / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Koper : KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2021
Zbirka Andreja Medveda Guba v očesu / Au but de la nuit nas prepričljivo vodi v svet lepote in vitalizma. Gre za pozorno in subtilno dojemanje sveta – kozmosa okoli pesniškega jaza. Zbirka ubira znan avtorjev postopek. Začne se kot ponavadi s posvetilom avtorjevi sopotnici Vidi. Brez velikih razlag, navedeno je samo ime v dajalniku. Pesmi sledijo druga drugi, se prelivajo iz zadnjega verza ene v naslednjo pesem. Po večini se ne končajo s piko, tu in tam se sklenejo z vejico ali tropičjem, po navadi pa ostajajo brez ločila. Zbirko je zaradi naštetega mogoče razumeti kot poemo in konceptualno zastavljeno delo. Pesmi se namreč po uvodnem citatu iz Judovega Evangelija in po treh avtorskih pesmih začnejo s ciklom Guba v očesu. Spremeni se raba pisave in pojavljajo se vmesni barvni listi brez pesmi. Pesmi so, kot že kdaj prej, postavljene na sredino lista. Večinoma gre za trivrstične pesmi, ponekod je najti tudi dvovrstičnice in štirivrstičnice. Pri tem je mogoče opaziti, da so take izbire premišljene, in ne naključne.
Andrej Medved v zbirki preigrava najrazličnejše motive stvarnosti, a jih prikazuje kot simbole in metafore. Prav metafora je v tej zbirki izrednega pomena. Pesnik jo v svoji težnji izrabi v vsej polnosti. čeprav živimo v času, ko naj bi se metafora izrabila že v vsakdanjem jeziku in jo baje skorajda živimo. Pesnik primerja realni svet s čutnimi podobami in vtisi. Kljub nekaterim že znanim podobam iz pregleda druge poezije avtorja rešuje slikovit jezik, s tem je zbirka podoba čutnih vtisov. Ti so vidni in doživeti. Gre za izjemno strasten odnos do sveta, skorajda idealiziran. Pa vendar nas avtor prav s svojim ritmom zadržuje, da ne gre za navidezno naivnost. Treba je poudariti, da je pesnik oster in hkrati subtilen opazovalec sveta. Se pa kot bralci in bralke znajdemo na tanki meji, ali gre za doživljaje ali samo za opazovanje sveta okoli pesniškega jaza. Ta svet je obmorski, dogaja se na vrtu, dogaja se v mestu.
Če sledimo morskim podobam in postavitev zbirke Guba v očesu razumemo kot valovanje, se lahko navežemo na kraj avtorjevega bivanja. Pa vendar so pomembni tudi različni mikrosvetovi, ki jih upesnjuje. Pomembno je tudi razmerje med večnostjo in ponavljajočo se zdajšnjostjo:
»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«
Čeprav je mogoče zaznati že znane primerjave, pomen pesmi okrepijo slikovitost, živost in ritmičnost. Prav to prepričljivo primerjanje in slikanje sveta je mogoče primerjati tudi s tem, da je Andrej Medved umetnostni zgodovinar. Pronicljivost ubesedovanja oziroma preslikavanja sveta je v zbirki uspela. Ne gre pa spregledati, da je v zbirki veliko preigravanja z jezikom, pri čemer je mogoče potegniti vzporednice z Medvedovim prevodom dadaista Hansa Arpa.
Vizualna podoba zbirke Guba v očesu / Au but de la nuit se ujema s prejšnjimi zbirkami Andreja Medveda. Tudi predzadnja, Rana sled, ima podnaslov v tujem jeziku – Die Frühe Spur – in tudi v njej je najti prazne barvne liste. Guba v očesu je poema in na neki način hvalnica, ki izraža občudovanje bivanja v kakršni koli obliki in svetu.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov