Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."
Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …
Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."
Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …
Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov