Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."
Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …
Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
"Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam."
Stojan je dober človek. Tako zares dober kot kruh, bi lahko rekli. Skrben oče, ljubeč mož, zanesljiv sosed … tako zgleden pripadnik družbe, ki še muhi ne bi storil žalega, da gre njegovi ženi že kar malo na živce. Raje bi namreč videla, da bi njihovo begunsko životarjenje vsaj sem ter tja olajšal kakšen priboljšek, pa čeprav sumljivega izvora, ampak Stojan se ne da. On ostaja pravi svetnik. In nekega lepega dne, no, tehnično gledano je bila noč, se njegova svetniškost pokaže tudi navzven – nad glavo, nad njegovo v globokem komunističnem prepričanju vzgojeno glavo, mu zasije veličastna neonska avreola. Katastrofa! Stojan svetlečega obročka seveda raje ne bi imel, prav srdito pa je nad njegovim pojavom ogorčena njegova žena Nada, ki poskusi vse, ampak res prav vse, da bi zadeva izginila. Pri tem pa gre celo tako daleč, da moža začne siliti v greh: zavist, požrešnost, nečistovanje, v vse, kar je na Nadinem spisku, in Stojan se hočeš nočeš mora ukloniti. A zdi se, da je svetniškemu siju prav precej vseeno, nad kakšno glavo lebdi in nikakor noče zbledeti …
Srbski režiser in scenarist Srdjan Dragojević je navdih in idejo za svoj najnovejši celovečerni film našel v zgodbah francoskega mojstra lahkotne ironije in absurdnega preigravanja med resničnostjo in fantastiko Marcela Ayméja ter jih poskusil kot sestavljanko zložiti v povezano celoto. Nastal je triptih, ki se začne s Stojanovo neverjetno svetniško preobrazbo v prvi polovici devetdesetih let, nadaljuje na prelomu tisočletja z na smrtno kazen obsojenim Gojkom, ki misli, da se mu prek mobilnega telefona oglaša sveti Petka, in konča leta 2026 s shizofrenim slikarjem, ki je morda Gojko iz druge zgodbe, morda pa tudi ne, vsekakor pa njegove slike lahko dobesedno potešijo lakoto vsem, ki jih gledajo. Že res, da predvsem v drugem delu nekoliko zmanjka fantastične duhovitosti, ki do obisti prežema prvo zgodbo, a film kljub temu ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je dandanes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo dandanes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov