Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je na ogled na Applovi platformi pretočnih vsebin TV+
Macbeth je ena najbolj znanih Shakespearjevih tragedij, zgodba o tem, kako neverjetno hitro se čast pokvari v častihlepje, in moralnem zlomu, ki sledi grozljivemu dejanju. Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije. Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč »gledališke« priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzelom Washingtonom na čelu.
Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja. Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno machiavellistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearjanski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.
Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.
Film je na ogled na Applovi platformi pretočnih vsebin TV+
Macbeth je ena najbolj znanih Shakespearjevih tragedij, zgodba o tem, kako neverjetno hitro se čast pokvari v častihlepje, in moralnem zlomu, ki sledi grozljivemu dejanju. Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije. Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč »gledališke« priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzelom Washingtonom na čelu.
Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja. Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno machiavellistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearjanski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.
Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec
Slovensko stalno gledališče Trst George Tabori: Goldbergove variacije Premiera 15.3.2019 Režiser Robert Waltl Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturg Ivica Buljan Scenografa Ben Cain in Tina Gverović Kostumografinja Ana Savić Gecan Skladateljica Tamara Obrovac Koreografinja Selma Banich Oblikovanje svetlobe Sonda57 & Toni Soprano Meneglejte Lektor Jože Faganel Igrajo Vladimir Jurc, Tadej Pišek, Nikla Petruška Panizon, Saša Pavlin Stošić, Maja Blagovič, Primož Forte, Jernej Čampelj, Jose, Franko Korošec V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odigrali zadnjo premiero v sezoni. Na veliki oder so postavili delo madžarskega dramatika Georga Taborija Goldbergove variacije v režiji Roberta Waltla. Predstavo si je ogledala Neva Zajc. Foto Luca Quaia https://www.teaterssg.com/event/goldbergove-variacije/
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.
DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je – v prevodu Andreja Rozmana Roze – zaživela prva slovenska uprizoritev muzikala Addamsovi Marshalla Brickmana, Ricka Elicea in Andrewa Lippa. Režijo podpisuje Aleksander Popovski, dramaturginja je Eva Mahkovic. Muzikal si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Andrej Rozman Roza Režiser: Aleksandar Popovski Glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev: Laren Polič Zdravič Dramaturginja: Eva Mahkovic Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Jelena Proković Koreografka: Anja Möderndorfer Oblikovalka maske: Špela Ema Veble Korepetitor: Jože Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Asistenta režiserja: Juš A. Zidar in Taja Lesjak Šilak Asistentka kostumografke: Katarina Šavs Nastopajo Morticija Addams: Iva Krajnc Bagola Gomez Addams: Uroš Smolej Sreda Addams: Viktorija Bencik Emeršič Bucko Addams: Jurij Weiss k. g. Gnoj Addams: Jaka Lah Babica Addams: Nataša Tič Ralijan Krč: Filip Samobor Predniki Addams: Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Sara Gorše k. g., Lina Akif k. g., Gaber K. Trseglav/Rok Prašnikar k. g. Alenka Krneki: Barbara Ribnikar k. g./ Lena Hribar Jan Krneki: Robert Korošec k. g. Lukas Krneki: Matic Lukšič Glasbo na posnetkih izvajajo: Barbara Gradišek, Matej Kužel, Miha Petric, Luka Ipavec, Lazaro A. H. Zumeta, Žiga Kožar, Jan Gregorka in Laren Polič Zdravič. Avtor fotografije: Peter Giodani Premiera: 4. april 2019
Neveljaven email naslov