Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je na ogled na Applovi platformi pretočnih vsebin TV+
Macbeth je ena najbolj znanih Shakespearjevih tragedij, zgodba o tem, kako neverjetno hitro se čast pokvari v častihlepje, in moralnem zlomu, ki sledi grozljivemu dejanju. Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije. Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč »gledališke« priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzelom Washingtonom na čelu.
Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja. Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno machiavellistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearjanski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.
Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.
Film je na ogled na Applovi platformi pretočnih vsebin TV+
Macbeth je ena najbolj znanih Shakespearjevih tragedij, zgodba o tem, kako neverjetno hitro se čast pokvari v častihlepje, in moralnem zlomu, ki sledi grozljivemu dejanju. Film je režiral Joel Coen, prvič brez brata Ethana, ki se je začasno odločil posvetiti delu za gledališče. To je pravzaprav nenavadno, saj Tragedija Macbetha, filmska priredba gledališke igre, posneta na minimalistični sceni s črno-belo tehniko, daje vtis odrske produkcije. Toda Joel Coen se s to podobo ne ujame v past številnih režiserjev, ki so ustvarili preveč »gledališke« priredbe dramskih besedil, polne monologov, ki niso organsko povezani v realistično zastavljeno dogajanje in okolje. Prav scena Tragedije Macbetha namreč poskrbi za to, da gledalec v zgodbi niti ne išče realizma, temveč dušo in srce te drame, ki ju z odlično igro razgalja zasedba s Frances McDormand in Denzelom Washingtonom na čelu.
Sama zgodba Tragedije Macbetha ne prinaša večjih odklonov od izvirnika, a jih je ravno dovolj, da je očitno, po katerih predhodnikih se je Coen najbolj zgledoval. Vizualno je z ekspresionizmom in noirjem navdihnjena podoba blizu priredbi Orsona Wellsa iz leta 1948, delno pa tudi Krvavemu prestolu Akire Kurosawe, ki je dogajanje transponiral na Japonsko 17. stoletja in še zmeraj velja za eno najboljših adaptacij Shakespearja. Pri spremembah zapleta je Coen morda še najbliže Macbethu, ki ga je leta 1971 v Playboyevi produkciji posnel Roman Polanski, saj na podobno machiavellistično raven povzdigne vlogo sicer stranskega lika viteza Rossa, ki ga je tukaj odlično upodobil shakespearjanski igralec Alex Hassell. Najbrž namenoma ima film še najmanj skupnega z zadnjo veliko adaptacijo iz leta 2015, ki jo je režiral Justin Kurzel, z Michaelom Fassbenderjem in Marion Cotillard v glavnih vlogah. Ta sicer prav tako impresivni film se je namreč po vizualni plati in akciji zgledoval predvsem po seriji Igra prestolov.
Tudi dobrih štiristo let po prvi uprizoritvi je Macbethova zgodba še zmeraj relevantna metafora o željah, ambicijah in odgovornosti, filmske adaptacije klasičnih zgodb pa so dokazano eden najboljših pristopov, kako obdržati zanimanje za to literaturo med mlajšimi generacijami. Predvsem pa Coenova Tragedija Macbetha z osupljivo lepoto vizualno-zvočne podobe, mojstrsko postavitvijo mizanscene in igralsko predstavo nakazuje, da bo Shakespeare navdihoval umetnost še naslednjih štiristo let.
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov