Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.

Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.

Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.

Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.