Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.
Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.
Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.
Film odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj.
Čeprav so jih stari Egipčani častili kot božanstva, je bila pot mačk do človekove postelje, kjer se danes počutijo tako domače, vse prej kot kratka in lahka. Še na polovici 19. stoletja so kot izurjene lovke miši, podgan in ostalih glodavcev veljale za sicer izredno pomembne člane družbe – ponekod, recimo pri Pošti Združenih držav Amerike so bile celo uradno zaposlene –, le redkim ljudem pa je padlo na pamet, da bi jih popolnoma udomačili in jim odprli vrata svojih domovanj. Na prehodu v 20. stoletje pa se je javno mnenje do brkatih lovk počasi začelo spreminjati in vsaj v anglosaksonskem svetu, pozneje pa tudi drugod, je pri tem veliko vlogo odigral ekscentrični britanski umetnik Louis Wain. Njegove humorne in večinoma barvno izredno izrazite antropomorfne upodobitve mačk z velikimi očmi, sprva redno obljavljane v časniku Illustrated London News, pozneje pa tudi na razglednicah, karticah in tako naprej, so se namreč nemudoma priljubile predvsem ženskam in otrokom, mačkam pa počasi začela odpirati nova vrata – tista v kuhinjo, se razume.
Vendar pa življenje Louisa Waina ni zanimivo le zaradi njegovega vpliva na mačji svet, temveč tudi zaradi njegovega izredno samosvojega karakterja in svojevrstnih okoliščin, v katerih je odraščal. Kot otroka ga je zaznamovala zajčja ustnica, zaradi katere se je sprva šolal doma in se tudi pozneje kljub kar petim mlajšim sestram v družbi nikoli ni prav dobro znašel. Že pri dvajsetih je po očetovi smrti moral prevzeti tudi skrb za družino, kar se nikakor ni skladalo z njegovim dokaj naivnim, umetniškim, raziskujočim in predvsem prav nič poslovno naravnanim pogledom na svet. Zaradi tega je bil deležen mnogih očitkov, družina pa se je le stežka dostojno preživljala. Nekaj srečnih let je preživel v zakonu z nekdanjo guvernanto svojih sester, kar je bilo seveda prav tako absolutno škandalozno, vendar je žena že kmalu umrla in Louis je ostal sam z mačkom Petrom, ki je bil njegov prvi in glavni slikarski navdih. Ostalo je, kot se reče, zgodovina.
Električno življenje Lousa Waina, ki ga je režiral Will Sharpe, odlikuje predvsem izredno duhovit, živahen, rahlo karikiran in ravno prav eruptiven začetek, poln pretiravanj. Natančno stilizirana igra, v angleški črni humor zavita naracija in zelo zanimiva barvna paleta filmske fotografije gledalca kar posrkata vase in približno do polovice se zdi, da bo film resnično električen. Potem pa, sicer časovno v skladu s slabšanjem Louisovega psihičnega stanja, a vse preveč površno in površinsko, zgodba nenadoma ugasne in razen res impresivne igre Benedicta Cumberbatcha od začetnega električnega naboja ostane bore malo. Le kakšen slaboten in nič kaj nasršen mjav, morda.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov