Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film se posveča materam in ženskam širše, v njem pa mesto najde tudi izrazito politična tema
V filmu Vzporedni materi najprej spoznamo Janis, ki med svojim delom fotografira forenzičnega arheologa Artura. Nanj se po delu obrne z osebno prošnjo; želi namreč, da bi njeni vasi pomagal z izkopavanjem enega od grobišč iz časa španske državljanske vojne, kjer ležijo moški predniki številnih tamkajšnjih družin. Almodóvar tako zareže v do danes nerazrešeno špansko preteklost; več kot 100 000 pobitih žrtev falangistov še vedno ni dočakalo dostojnih pokopov. V politični razdvojenosti tistih, ki si prizadevajo za izkopavanja in spravo na eni strani, ter tistimi, ki so mnenja, da naj se v zgodovino ne dreza, na drugi, se tako Almodóvar odločno postavi na stran prvih.
Pa vendar ta tema kmalu izgine iz ospredja, kot osrednja pa se izriše tema materinstva. Janis z Arturom, čeprav je ta poročen, zanosi in z nekaj časovnimi preskoki se znajdemo v bolnišnici, kjer spozna več kot dvajset let mlajšo Ano, ki prav tako pričakuje otroka. Bodoči materi samohranilki, nastanjeni v isti sobi, se spoprijateljita in si, preden z novorojenkama odideta domov, izmenjata stike.
Janis samozavestno vstopi v čevlje mame samohranilke, vendar se stvari kmalu zapletejo. Arturov komentar, da mu otrok ni podoben, jo spodbudi, da preveri, ali je res kaj na tem in kot z raznoraznimi indici film da slutiti že vnaprej, izve, da so v bolnišnici njeno hčer zamenjali z Anino. Na tej točki Almodóvar začne v pripoved vpletati nove in nove melodramatične zasuke, ki so ponekod, povsem v njegovem slogu, zabavni, a kmalu postanejo tako pogosti in neosnovani, da ni več zares jasno, kam nas film pelje, predvsem pa čemu so preobrati namenjeni.
Čeprav oba lika kažeta kompleksnost dveh različnih žensk v luči materinstva, nekje na polovici filma odločitev, ki jima jih narekuje scenarij, ne zmoreta več dohajati. Pretirani melodramatičnosti, ki je sprva še delovala, pa ob težkih temah zmanjka globine. Zdi se namreč, da se je režiser s prikazom sodobnih žensk, ki se upirata družbenim normam – med drugim Janis v enem od prizorov povedno nosi majico z napisom »Vsi bi morali biti feministi« – zapletel v prevelik izbor tem, ki bi jih lika morala poosebiti. Takšna je denimo romantična vez med ženskama, ki ne deluje prepričljivo in daje občutek, da je režiser želel fluidnost spolnih identitet navreči v film kot samo še nekaj, česar likoma zavoljo poudarjanja tega, kako napredni sta, ne sme manjkati.
In če je naslov filma Vzporedni materi, ob vseh zapletih pozabimo, da film vzporedno načenja tudi zgodbo o izkopavanju vojnih žrtev. Ta spet pride v ospredje na koncu, ko Janisina vas dočaka izkop svojih umrlih. Almodóvar je menda želel poudariti, da so neodvisne in uporniške ženske tiste, ki se borijo tudi proti zamolčani zgodovini, vendar pa zgodba, ki predvsem uokvirja tisto o materah, izpade bolj kot politično stališče, ki ga je želel izraziti, saj mu obeh pripovedi ni uspelo preplesti tako, da bi dobili primerno podrobnejšo obravnavo.
Film se posveča materam in ženskam širše, v njem pa mesto najde tudi izrazito politična tema
V filmu Vzporedni materi najprej spoznamo Janis, ki med svojim delom fotografira forenzičnega arheologa Artura. Nanj se po delu obrne z osebno prošnjo; želi namreč, da bi njeni vasi pomagal z izkopavanjem enega od grobišč iz časa španske državljanske vojne, kjer ležijo moški predniki številnih tamkajšnjih družin. Almodóvar tako zareže v do danes nerazrešeno špansko preteklost; več kot 100 000 pobitih žrtev falangistov še vedno ni dočakalo dostojnih pokopov. V politični razdvojenosti tistih, ki si prizadevajo za izkopavanja in spravo na eni strani, ter tistimi, ki so mnenja, da naj se v zgodovino ne dreza, na drugi, se tako Almodóvar odločno postavi na stran prvih.
Pa vendar ta tema kmalu izgine iz ospredja, kot osrednja pa se izriše tema materinstva. Janis z Arturom, čeprav je ta poročen, zanosi in z nekaj časovnimi preskoki se znajdemo v bolnišnici, kjer spozna več kot dvajset let mlajšo Ano, ki prav tako pričakuje otroka. Bodoči materi samohranilki, nastanjeni v isti sobi, se spoprijateljita in si, preden z novorojenkama odideta domov, izmenjata stike.
Janis samozavestno vstopi v čevlje mame samohranilke, vendar se stvari kmalu zapletejo. Arturov komentar, da mu otrok ni podoben, jo spodbudi, da preveri, ali je res kaj na tem in kot z raznoraznimi indici film da slutiti že vnaprej, izve, da so v bolnišnici njeno hčer zamenjali z Anino. Na tej točki Almodóvar začne v pripoved vpletati nove in nove melodramatične zasuke, ki so ponekod, povsem v njegovem slogu, zabavni, a kmalu postanejo tako pogosti in neosnovani, da ni več zares jasno, kam nas film pelje, predvsem pa čemu so preobrati namenjeni.
Čeprav oba lika kažeta kompleksnost dveh različnih žensk v luči materinstva, nekje na polovici filma odločitev, ki jima jih narekuje scenarij, ne zmoreta več dohajati. Pretirani melodramatičnosti, ki je sprva še delovala, pa ob težkih temah zmanjka globine. Zdi se namreč, da se je režiser s prikazom sodobnih žensk, ki se upirata družbenim normam – med drugim Janis v enem od prizorov povedno nosi majico z napisom »Vsi bi morali biti feministi« – zapletel v prevelik izbor tem, ki bi jih lika morala poosebiti. Takšna je denimo romantična vez med ženskama, ki ne deluje prepričljivo in daje občutek, da je režiser želel fluidnost spolnih identitet navreči v film kot samo še nekaj, česar likoma zavoljo poudarjanja tega, kako napredni sta, ne sme manjkati.
In če je naslov filma Vzporedni materi, ob vseh zapletih pozabimo, da film vzporedno načenja tudi zgodbo o izkopavanju vojnih žrtev. Ta spet pride v ospredje na koncu, ko Janisina vas dočaka izkop svojih umrlih. Almodóvar je menda želel poudariti, da so neodvisne in uporniške ženske tiste, ki se borijo tudi proti zamolčani zgodovini, vendar pa zgodba, ki predvsem uokvirja tisto o materah, izpade bolj kot politično stališče, ki ga je želel izraziti, saj mu obeh pripovedi ni uspelo preplesti tako, da bi dobili primerno podrobnejšo obravnavo.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov