Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film se posveča materam in ženskam širše, v njem pa mesto najde tudi izrazito politična tema
V filmu Vzporedni materi najprej spoznamo Janis, ki med svojim delom fotografira forenzičnega arheologa Artura. Nanj se po delu obrne z osebno prošnjo; želi namreč, da bi njeni vasi pomagal z izkopavanjem enega od grobišč iz časa španske državljanske vojne, kjer ležijo moški predniki številnih tamkajšnjih družin. Almodóvar tako zareže v do danes nerazrešeno špansko preteklost; več kot 100 000 pobitih žrtev falangistov še vedno ni dočakalo dostojnih pokopov. V politični razdvojenosti tistih, ki si prizadevajo za izkopavanja in spravo na eni strani, ter tistimi, ki so mnenja, da naj se v zgodovino ne dreza, na drugi, se tako Almodóvar odločno postavi na stran prvih.
Pa vendar ta tema kmalu izgine iz ospredja, kot osrednja pa se izriše tema materinstva. Janis z Arturom, čeprav je ta poročen, zanosi in z nekaj časovnimi preskoki se znajdemo v bolnišnici, kjer spozna več kot dvajset let mlajšo Ano, ki prav tako pričakuje otroka. Bodoči materi samohranilki, nastanjeni v isti sobi, se spoprijateljita in si, preden z novorojenkama odideta domov, izmenjata stike.
Janis samozavestno vstopi v čevlje mame samohranilke, vendar se stvari kmalu zapletejo. Arturov komentar, da mu otrok ni podoben, jo spodbudi, da preveri, ali je res kaj na tem in kot z raznoraznimi indici film da slutiti že vnaprej, izve, da so v bolnišnici njeno hčer zamenjali z Anino. Na tej točki Almodóvar začne v pripoved vpletati nove in nove melodramatične zasuke, ki so ponekod, povsem v njegovem slogu, zabavni, a kmalu postanejo tako pogosti in neosnovani, da ni več zares jasno, kam nas film pelje, predvsem pa čemu so preobrati namenjeni.
Čeprav oba lika kažeta kompleksnost dveh različnih žensk v luči materinstva, nekje na polovici filma odločitev, ki jima jih narekuje scenarij, ne zmoreta več dohajati. Pretirani melodramatičnosti, ki je sprva še delovala, pa ob težkih temah zmanjka globine. Zdi se namreč, da se je režiser s prikazom sodobnih žensk, ki se upirata družbenim normam – med drugim Janis v enem od prizorov povedno nosi majico z napisom »Vsi bi morali biti feministi« – zapletel v prevelik izbor tem, ki bi jih lika morala poosebiti. Takšna je denimo romantična vez med ženskama, ki ne deluje prepričljivo in daje občutek, da je režiser želel fluidnost spolnih identitet navreči v film kot samo še nekaj, česar likoma zavoljo poudarjanja tega, kako napredni sta, ne sme manjkati.
In če je naslov filma Vzporedni materi, ob vseh zapletih pozabimo, da film vzporedno načenja tudi zgodbo o izkopavanju vojnih žrtev. Ta spet pride v ospredje na koncu, ko Janisina vas dočaka izkop svojih umrlih. Almodóvar je menda želel poudariti, da so neodvisne in uporniške ženske tiste, ki se borijo tudi proti zamolčani zgodovini, vendar pa zgodba, ki predvsem uokvirja tisto o materah, izpade bolj kot politično stališče, ki ga je želel izraziti, saj mu obeh pripovedi ni uspelo preplesti tako, da bi dobili primerno podrobnejšo obravnavo.
Film se posveča materam in ženskam širše, v njem pa mesto najde tudi izrazito politična tema
V filmu Vzporedni materi najprej spoznamo Janis, ki med svojim delom fotografira forenzičnega arheologa Artura. Nanj se po delu obrne z osebno prošnjo; želi namreč, da bi njeni vasi pomagal z izkopavanjem enega od grobišč iz časa španske državljanske vojne, kjer ležijo moški predniki številnih tamkajšnjih družin. Almodóvar tako zareže v do danes nerazrešeno špansko preteklost; več kot 100 000 pobitih žrtev falangistov še vedno ni dočakalo dostojnih pokopov. V politični razdvojenosti tistih, ki si prizadevajo za izkopavanja in spravo na eni strani, ter tistimi, ki so mnenja, da naj se v zgodovino ne dreza, na drugi, se tako Almodóvar odločno postavi na stran prvih.
Pa vendar ta tema kmalu izgine iz ospredja, kot osrednja pa se izriše tema materinstva. Janis z Arturom, čeprav je ta poročen, zanosi in z nekaj časovnimi preskoki se znajdemo v bolnišnici, kjer spozna več kot dvajset let mlajšo Ano, ki prav tako pričakuje otroka. Bodoči materi samohranilki, nastanjeni v isti sobi, se spoprijateljita in si, preden z novorojenkama odideta domov, izmenjata stike.
Janis samozavestno vstopi v čevlje mame samohranilke, vendar se stvari kmalu zapletejo. Arturov komentar, da mu otrok ni podoben, jo spodbudi, da preveri, ali je res kaj na tem in kot z raznoraznimi indici film da slutiti že vnaprej, izve, da so v bolnišnici njeno hčer zamenjali z Anino. Na tej točki Almodóvar začne v pripoved vpletati nove in nove melodramatične zasuke, ki so ponekod, povsem v njegovem slogu, zabavni, a kmalu postanejo tako pogosti in neosnovani, da ni več zares jasno, kam nas film pelje, predvsem pa čemu so preobrati namenjeni.
Čeprav oba lika kažeta kompleksnost dveh različnih žensk v luči materinstva, nekje na polovici filma odločitev, ki jima jih narekuje scenarij, ne zmoreta več dohajati. Pretirani melodramatičnosti, ki je sprva še delovala, pa ob težkih temah zmanjka globine. Zdi se namreč, da se je režiser s prikazom sodobnih žensk, ki se upirata družbenim normam – med drugim Janis v enem od prizorov povedno nosi majico z napisom »Vsi bi morali biti feministi« – zapletel v prevelik izbor tem, ki bi jih lika morala poosebiti. Takšna je denimo romantična vez med ženskama, ki ne deluje prepričljivo in daje občutek, da je režiser želel fluidnost spolnih identitet navreči v film kot samo še nekaj, česar likoma zavoljo poudarjanja tega, kako napredni sta, ne sme manjkati.
In če je naslov filma Vzporedni materi, ob vseh zapletih pozabimo, da film vzporedno načenja tudi zgodbo o izkopavanju vojnih žrtev. Ta spet pride v ospredje na koncu, ko Janisina vas dočaka izkop svojih umrlih. Almodóvar je menda želel poudariti, da so neodvisne in uporniške ženske tiste, ki se borijo tudi proti zamolčani zgodovini, vendar pa zgodba, ki predvsem uokvirja tisto o materah, izpade bolj kot politično stališče, ki ga je želel izraziti, saj mu obeh pripovedi ni uspelo preplesti tako, da bi dobili primerno podrobnejšo obravnavo.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov