Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bralec: Jure Franko
Novo mesto: Goga, 2021
Roman Trg osvoboditve v dialoškem segmentu vrača Blatnikovo pisavo v čase, ko se je v zbirkah kratke proze približala dramatiki, namesto naracije so meso zgodbe predstavljali naostreni in izbrušeni dialogi para v različnih legah – včasih ljubosumnostnih, včasih razhajalskih – predvsem pa so replike tudi s svojimi zamolki in zgostitvami, z zamolčanim pričale o teži odnosa med moškim in žensko. Posebej še takrat, ko se je v njun odnos prištulil še kdo s strani in so pretežno spodletele partnerske mimobežnosti dobile nove kote in ustvarjale nove like. Trg osvoboditve iz naslova tako prek zaljubljenega protagonista govori o odraščanju kot osvoboditvi od iluzij in zavedanju o odgovornosti, hkrati pa je to simbolno mesto protestov za svobodo najbolj znanih političnih obsojencev, torej v podporo tistim, ki so z vojaških dokumentov odstranjevali oznake zaupno in jih podčrtavali za bralce, svoje in tuje. Takrat so se na trgu in pred vojašnico na Roški zbirale množice, seveda nenapovedano in neorganizirano, kar je danes sankcionirano, če ne celo zaplinjeno. Potem so tam pesniki brali besedila, pesniška in politična in narodobudna, ki so jih pisali kot prispevke v nacionalni program, tam so postavljali zahteve po ločitvi od manj demokratičnih, z vojaško in obramboslovno miselnostjo obremenjenih in v razvoju zaostalih regij in političnih osebkov.
Blatnik izpisuje ljubezenski roman: na enem takšnih shodov fant stopi dekletu na nogo, ona pa mu da telefonsko številko in po dveh sladolednih epizodah ob obisku doma še ostalo. Potem pridejo novi časi, in ti so tematizirani posebej. Pridejo ljudje z idejami in poslovnimi domisleki, pridejo novi direktorji in odkupujejo podjetja, potem ko so jih izčrpali, na koncu pa skupno, družbeno lastnino za drobiž pokončajo stečajni upravitelji. To je ta prehranska veriga, v kateri so zaposleni in prejšnji vsaj na nek način solastniki le plen in hrana bolj aktivnih in zvijačnih predatorjev. Blatnikov protagonist brez imena se zaveda, da se je rodil po zaslugi prepričanja o naravnem mešanju socialnih slojev in brezplačno doštudiral in da lahko kmalu piše neplačane kritike, ki nikogar več ne zanimajo, ker so zadeve vzeli v roke profesionalci s področja stikov z javnostmi in reklamiranja. Je tipičen slovenski junak in to ugotavlja tudi sam, očitno podkrepljen z literarno zgodovino: ne znajde se, ostaja pasiven, na prigovarjanje drugih, da naj se zmiga, češ da so zdaj odlični časi za vzpone na družbeni lestvici in bogatenje, se ne odziva, svet privatizacije gre mimo njega. Le s pisanja o literaturi, od katere ne more preživeti, se obrne v oglaševanje in potem v vsaki situaciji vidi geslo, ki bi ga lahko prodal naprej. Razen nekaj kil in podnajemniškega stanovanja, ki ga potem odkupi z dosmrtnim kreditom, v tridesetih letih tranzicije ne pridobi ničesar. Tranzicijski luzer, ki izgubi tudi punco, ki ji je prišel najbližje od vseh, ker je ona razpršena in ima, v nasprotju z njim, težave s samoiskanjem; on jih pač nima, saj je zadovoljen z vsem oziroma z vsem enako nezadovoljen. Aktivno vlogo v odnosu tako prevzame punca s trga, iz premožne družine, ki se nekako išče. Enkrat v vzhodni duhovnosti, drugič v begu od doma in iz domovine, ko zapoka na ulicah s tanki. Potem se srečujeta na kultnih mestih, v prodajalnah poštene trgovine, ali na poti, ki je imela včasih ime po tovarištvu in spominih, ko so tovarištvo in spomini še kaj veljali in niso bili podložni preoblačenju. In na koncu, odprtem na vse strani, se spet odpravita na sladoled, spet na njeno pobudo. To je roman, v katerem izbirajo ženske in morda bo šlo tokrat brez bežanja, brez stranpoti.
Ob ljubezenski zgodbi je tudi pojasnjevalna plast, v kateri Blatnik sledi svojemu siceršnjemu, z aforizmi in komentarjem opremljenemu pisanju. Ob zgodbi fanta in dekleta v prelomnih časih so namreč ekskurzi v tiste čase namenjeni tistim, ki so do teh časov ignorantski, ali pa se jih, ker so bili preveč notri, ne spomnijo. V teh ločenih in na preskok posejanih poglavjih Blatnik, podobno kot v romanu Luknje in še kje, recimo v svojih kratkih kratkih zgodbah, ponuja hladno diagnozo sveta, to pa počne tako s stališča makroekonomije, kot se rad vrača na obča mesta osemdesetih let in kulture zabave : ošvrkne pank, inflacijo in njene vzroke, trboveljsko industrijsko glasbeno zasedbo in domačega modnega filozofa, opredeljuje pa se tudi do ključnih pojmov tistega časa, najsi gre za teritorialno obrambo kot vzporednico jugoslovanski vojski ali za spremembo miselnosti, ko je zmahano ideologijo o odtujenosti in delavski participaciji na produktih dela nadomestil kapital kot nepreklicna ideologija o končanju vseh ideologij.
Roman Trg osvoboditve tako združuje dve zgodbi o velikih ljubezenskih in kolektivnih pričakovanjih, ki pa niso izpolnjena – razen za redke sposobneže na robu zakonitega ali čez. Andrej Blatnik svoj roman polni s poznavanjem sivih finančnih tokov, subkulture in množične kulture in premikov v glasbeni industriji ter ob tem piše poglavja iz zgodovine za telebane, za tiste, ki jih ni bilo zraven. Seveda gre tudi za generacijski glas, za tiste, ki smo zaradi inercije soodgovorni za današnje stanje, oziroma za razkorak med pričakovanji in realizacijo, s katero razen omenjene peščice ne moremo biti zadovoljni.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bralec: Jure Franko
Novo mesto: Goga, 2021
Roman Trg osvoboditve v dialoškem segmentu vrača Blatnikovo pisavo v čase, ko se je v zbirkah kratke proze približala dramatiki, namesto naracije so meso zgodbe predstavljali naostreni in izbrušeni dialogi para v različnih legah – včasih ljubosumnostnih, včasih razhajalskih – predvsem pa so replike tudi s svojimi zamolki in zgostitvami, z zamolčanim pričale o teži odnosa med moškim in žensko. Posebej še takrat, ko se je v njun odnos prištulil še kdo s strani in so pretežno spodletele partnerske mimobežnosti dobile nove kote in ustvarjale nove like. Trg osvoboditve iz naslova tako prek zaljubljenega protagonista govori o odraščanju kot osvoboditvi od iluzij in zavedanju o odgovornosti, hkrati pa je to simbolno mesto protestov za svobodo najbolj znanih političnih obsojencev, torej v podporo tistim, ki so z vojaških dokumentov odstranjevali oznake zaupno in jih podčrtavali za bralce, svoje in tuje. Takrat so se na trgu in pred vojašnico na Roški zbirale množice, seveda nenapovedano in neorganizirano, kar je danes sankcionirano, če ne celo zaplinjeno. Potem so tam pesniki brali besedila, pesniška in politična in narodobudna, ki so jih pisali kot prispevke v nacionalni program, tam so postavljali zahteve po ločitvi od manj demokratičnih, z vojaško in obramboslovno miselnostjo obremenjenih in v razvoju zaostalih regij in političnih osebkov.
Blatnik izpisuje ljubezenski roman: na enem takšnih shodov fant stopi dekletu na nogo, ona pa mu da telefonsko številko in po dveh sladolednih epizodah ob obisku doma še ostalo. Potem pridejo novi časi, in ti so tematizirani posebej. Pridejo ljudje z idejami in poslovnimi domisleki, pridejo novi direktorji in odkupujejo podjetja, potem ko so jih izčrpali, na koncu pa skupno, družbeno lastnino za drobiž pokončajo stečajni upravitelji. To je ta prehranska veriga, v kateri so zaposleni in prejšnji vsaj na nek način solastniki le plen in hrana bolj aktivnih in zvijačnih predatorjev. Blatnikov protagonist brez imena se zaveda, da se je rodil po zaslugi prepričanja o naravnem mešanju socialnih slojev in brezplačno doštudiral in da lahko kmalu piše neplačane kritike, ki nikogar več ne zanimajo, ker so zadeve vzeli v roke profesionalci s področja stikov z javnostmi in reklamiranja. Je tipičen slovenski junak in to ugotavlja tudi sam, očitno podkrepljen z literarno zgodovino: ne znajde se, ostaja pasiven, na prigovarjanje drugih, da naj se zmiga, češ da so zdaj odlični časi za vzpone na družbeni lestvici in bogatenje, se ne odziva, svet privatizacije gre mimo njega. Le s pisanja o literaturi, od katere ne more preživeti, se obrne v oglaševanje in potem v vsaki situaciji vidi geslo, ki bi ga lahko prodal naprej. Razen nekaj kil in podnajemniškega stanovanja, ki ga potem odkupi z dosmrtnim kreditom, v tridesetih letih tranzicije ne pridobi ničesar. Tranzicijski luzer, ki izgubi tudi punco, ki ji je prišel najbližje od vseh, ker je ona razpršena in ima, v nasprotju z njim, težave s samoiskanjem; on jih pač nima, saj je zadovoljen z vsem oziroma z vsem enako nezadovoljen. Aktivno vlogo v odnosu tako prevzame punca s trga, iz premožne družine, ki se nekako išče. Enkrat v vzhodni duhovnosti, drugič v begu od doma in iz domovine, ko zapoka na ulicah s tanki. Potem se srečujeta na kultnih mestih, v prodajalnah poštene trgovine, ali na poti, ki je imela včasih ime po tovarištvu in spominih, ko so tovarištvo in spomini še kaj veljali in niso bili podložni preoblačenju. In na koncu, odprtem na vse strani, se spet odpravita na sladoled, spet na njeno pobudo. To je roman, v katerem izbirajo ženske in morda bo šlo tokrat brez bežanja, brez stranpoti.
Ob ljubezenski zgodbi je tudi pojasnjevalna plast, v kateri Blatnik sledi svojemu siceršnjemu, z aforizmi in komentarjem opremljenemu pisanju. Ob zgodbi fanta in dekleta v prelomnih časih so namreč ekskurzi v tiste čase namenjeni tistim, ki so do teh časov ignorantski, ali pa se jih, ker so bili preveč notri, ne spomnijo. V teh ločenih in na preskok posejanih poglavjih Blatnik, podobno kot v romanu Luknje in še kje, recimo v svojih kratkih kratkih zgodbah, ponuja hladno diagnozo sveta, to pa počne tako s stališča makroekonomije, kot se rad vrača na obča mesta osemdesetih let in kulture zabave : ošvrkne pank, inflacijo in njene vzroke, trboveljsko industrijsko glasbeno zasedbo in domačega modnega filozofa, opredeljuje pa se tudi do ključnih pojmov tistega časa, najsi gre za teritorialno obrambo kot vzporednico jugoslovanski vojski ali za spremembo miselnosti, ko je zmahano ideologijo o odtujenosti in delavski participaciji na produktih dela nadomestil kapital kot nepreklicna ideologija o končanju vseh ideologij.
Roman Trg osvoboditve tako združuje dve zgodbi o velikih ljubezenskih in kolektivnih pričakovanjih, ki pa niso izpolnjena – razen za redke sposobneže na robu zakonitega ali čez. Andrej Blatnik svoj roman polni s poznavanjem sivih finančnih tokov, subkulture in množične kulture in premikov v glasbeni industriji ter ob tem piše poglavja iz zgodovine za telebane, za tiste, ki jih ni bilo zraven. Seveda gre tudi za generacijski glas, za tiste, ki smo zaradi inercije soodgovorni za današnje stanje, oziroma za razkorak med pričakovanji in realizacijo, s katero razen omenjene peščice ne moremo biti zadovoljni.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov