Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bralec: Jure Franko
Novo mesto: Goga, 2021
Roman Trg osvoboditve v dialoškem segmentu vrača Blatnikovo pisavo v čase, ko se je v zbirkah kratke proze približala dramatiki, namesto naracije so meso zgodbe predstavljali naostreni in izbrušeni dialogi para v različnih legah – včasih ljubosumnostnih, včasih razhajalskih – predvsem pa so replike tudi s svojimi zamolki in zgostitvami, z zamolčanim pričale o teži odnosa med moškim in žensko. Posebej še takrat, ko se je v njun odnos prištulil še kdo s strani in so pretežno spodletele partnerske mimobežnosti dobile nove kote in ustvarjale nove like. Trg osvoboditve iz naslova tako prek zaljubljenega protagonista govori o odraščanju kot osvoboditvi od iluzij in zavedanju o odgovornosti, hkrati pa je to simbolno mesto protestov za svobodo najbolj znanih političnih obsojencev, torej v podporo tistim, ki so z vojaških dokumentov odstranjevali oznake zaupno in jih podčrtavali za bralce, svoje in tuje. Takrat so se na trgu in pred vojašnico na Roški zbirale množice, seveda nenapovedano in neorganizirano, kar je danes sankcionirano, če ne celo zaplinjeno. Potem so tam pesniki brali besedila, pesniška in politična in narodobudna, ki so jih pisali kot prispevke v nacionalni program, tam so postavljali zahteve po ločitvi od manj demokratičnih, z vojaško in obramboslovno miselnostjo obremenjenih in v razvoju zaostalih regij in političnih osebkov.
Blatnik izpisuje ljubezenski roman: na enem takšnih shodov fant stopi dekletu na nogo, ona pa mu da telefonsko številko in po dveh sladolednih epizodah ob obisku doma še ostalo. Potem pridejo novi časi, in ti so tematizirani posebej. Pridejo ljudje z idejami in poslovnimi domisleki, pridejo novi direktorji in odkupujejo podjetja, potem ko so jih izčrpali, na koncu pa skupno, družbeno lastnino za drobiž pokončajo stečajni upravitelji. To je ta prehranska veriga, v kateri so zaposleni in prejšnji vsaj na nek način solastniki le plen in hrana bolj aktivnih in zvijačnih predatorjev. Blatnikov protagonist brez imena se zaveda, da se je rodil po zaslugi prepričanja o naravnem mešanju socialnih slojev in brezplačno doštudiral in da lahko kmalu piše neplačane kritike, ki nikogar več ne zanimajo, ker so zadeve vzeli v roke profesionalci s področja stikov z javnostmi in reklamiranja. Je tipičen slovenski junak in to ugotavlja tudi sam, očitno podkrepljen z literarno zgodovino: ne znajde se, ostaja pasiven, na prigovarjanje drugih, da naj se zmiga, češ da so zdaj odlični časi za vzpone na družbeni lestvici in bogatenje, se ne odziva, svet privatizacije gre mimo njega. Le s pisanja o literaturi, od katere ne more preživeti, se obrne v oglaševanje in potem v vsaki situaciji vidi geslo, ki bi ga lahko prodal naprej. Razen nekaj kil in podnajemniškega stanovanja, ki ga potem odkupi z dosmrtnim kreditom, v tridesetih letih tranzicije ne pridobi ničesar. Tranzicijski luzer, ki izgubi tudi punco, ki ji je prišel najbližje od vseh, ker je ona razpršena in ima, v nasprotju z njim, težave s samoiskanjem; on jih pač nima, saj je zadovoljen z vsem oziroma z vsem enako nezadovoljen. Aktivno vlogo v odnosu tako prevzame punca s trga, iz premožne družine, ki se nekako išče. Enkrat v vzhodni duhovnosti, drugič v begu od doma in iz domovine, ko zapoka na ulicah s tanki. Potem se srečujeta na kultnih mestih, v prodajalnah poštene trgovine, ali na poti, ki je imela včasih ime po tovarištvu in spominih, ko so tovarištvo in spomini še kaj veljali in niso bili podložni preoblačenju. In na koncu, odprtem na vse strani, se spet odpravita na sladoled, spet na njeno pobudo. To je roman, v katerem izbirajo ženske in morda bo šlo tokrat brez bežanja, brez stranpoti.
Ob ljubezenski zgodbi je tudi pojasnjevalna plast, v kateri Blatnik sledi svojemu siceršnjemu, z aforizmi in komentarjem opremljenemu pisanju. Ob zgodbi fanta in dekleta v prelomnih časih so namreč ekskurzi v tiste čase namenjeni tistim, ki so do teh časov ignorantski, ali pa se jih, ker so bili preveč notri, ne spomnijo. V teh ločenih in na preskok posejanih poglavjih Blatnik, podobno kot v romanu Luknje in še kje, recimo v svojih kratkih kratkih zgodbah, ponuja hladno diagnozo sveta, to pa počne tako s stališča makroekonomije, kot se rad vrača na obča mesta osemdesetih let in kulture zabave : ošvrkne pank, inflacijo in njene vzroke, trboveljsko industrijsko glasbeno zasedbo in domačega modnega filozofa, opredeljuje pa se tudi do ključnih pojmov tistega časa, najsi gre za teritorialno obrambo kot vzporednico jugoslovanski vojski ali za spremembo miselnosti, ko je zmahano ideologijo o odtujenosti in delavski participaciji na produktih dela nadomestil kapital kot nepreklicna ideologija o končanju vseh ideologij.
Roman Trg osvoboditve tako združuje dve zgodbi o velikih ljubezenskih in kolektivnih pričakovanjih, ki pa niso izpolnjena – razen za redke sposobneže na robu zakonitega ali čez. Andrej Blatnik svoj roman polni s poznavanjem sivih finančnih tokov, subkulture in množične kulture in premikov v glasbeni industriji ter ob tem piše poglavja iz zgodovine za telebane, za tiste, ki jih ni bilo zraven. Seveda gre tudi za generacijski glas, za tiste, ki smo zaradi inercije soodgovorni za današnje stanje, oziroma za razkorak med pričakovanji in realizacijo, s katero razen omenjene peščice ne moremo biti zadovoljni.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bralec: Jure Franko
Novo mesto: Goga, 2021
Roman Trg osvoboditve v dialoškem segmentu vrača Blatnikovo pisavo v čase, ko se je v zbirkah kratke proze približala dramatiki, namesto naracije so meso zgodbe predstavljali naostreni in izbrušeni dialogi para v različnih legah – včasih ljubosumnostnih, včasih razhajalskih – predvsem pa so replike tudi s svojimi zamolki in zgostitvami, z zamolčanim pričale o teži odnosa med moškim in žensko. Posebej še takrat, ko se je v njun odnos prištulil še kdo s strani in so pretežno spodletele partnerske mimobežnosti dobile nove kote in ustvarjale nove like. Trg osvoboditve iz naslova tako prek zaljubljenega protagonista govori o odraščanju kot osvoboditvi od iluzij in zavedanju o odgovornosti, hkrati pa je to simbolno mesto protestov za svobodo najbolj znanih političnih obsojencev, torej v podporo tistim, ki so z vojaških dokumentov odstranjevali oznake zaupno in jih podčrtavali za bralce, svoje in tuje. Takrat so se na trgu in pred vojašnico na Roški zbirale množice, seveda nenapovedano in neorganizirano, kar je danes sankcionirano, če ne celo zaplinjeno. Potem so tam pesniki brali besedila, pesniška in politična in narodobudna, ki so jih pisali kot prispevke v nacionalni program, tam so postavljali zahteve po ločitvi od manj demokratičnih, z vojaško in obramboslovno miselnostjo obremenjenih in v razvoju zaostalih regij in političnih osebkov.
Blatnik izpisuje ljubezenski roman: na enem takšnih shodov fant stopi dekletu na nogo, ona pa mu da telefonsko številko in po dveh sladolednih epizodah ob obisku doma še ostalo. Potem pridejo novi časi, in ti so tematizirani posebej. Pridejo ljudje z idejami in poslovnimi domisleki, pridejo novi direktorji in odkupujejo podjetja, potem ko so jih izčrpali, na koncu pa skupno, družbeno lastnino za drobiž pokončajo stečajni upravitelji. To je ta prehranska veriga, v kateri so zaposleni in prejšnji vsaj na nek način solastniki le plen in hrana bolj aktivnih in zvijačnih predatorjev. Blatnikov protagonist brez imena se zaveda, da se je rodil po zaslugi prepričanja o naravnem mešanju socialnih slojev in brezplačno doštudiral in da lahko kmalu piše neplačane kritike, ki nikogar več ne zanimajo, ker so zadeve vzeli v roke profesionalci s področja stikov z javnostmi in reklamiranja. Je tipičen slovenski junak in to ugotavlja tudi sam, očitno podkrepljen z literarno zgodovino: ne znajde se, ostaja pasiven, na prigovarjanje drugih, da naj se zmiga, češ da so zdaj odlični časi za vzpone na družbeni lestvici in bogatenje, se ne odziva, svet privatizacije gre mimo njega. Le s pisanja o literaturi, od katere ne more preživeti, se obrne v oglaševanje in potem v vsaki situaciji vidi geslo, ki bi ga lahko prodal naprej. Razen nekaj kil in podnajemniškega stanovanja, ki ga potem odkupi z dosmrtnim kreditom, v tridesetih letih tranzicije ne pridobi ničesar. Tranzicijski luzer, ki izgubi tudi punco, ki ji je prišel najbližje od vseh, ker je ona razpršena in ima, v nasprotju z njim, težave s samoiskanjem; on jih pač nima, saj je zadovoljen z vsem oziroma z vsem enako nezadovoljen. Aktivno vlogo v odnosu tako prevzame punca s trga, iz premožne družine, ki se nekako išče. Enkrat v vzhodni duhovnosti, drugič v begu od doma in iz domovine, ko zapoka na ulicah s tanki. Potem se srečujeta na kultnih mestih, v prodajalnah poštene trgovine, ali na poti, ki je imela včasih ime po tovarištvu in spominih, ko so tovarištvo in spomini še kaj veljali in niso bili podložni preoblačenju. In na koncu, odprtem na vse strani, se spet odpravita na sladoled, spet na njeno pobudo. To je roman, v katerem izbirajo ženske in morda bo šlo tokrat brez bežanja, brez stranpoti.
Ob ljubezenski zgodbi je tudi pojasnjevalna plast, v kateri Blatnik sledi svojemu siceršnjemu, z aforizmi in komentarjem opremljenemu pisanju. Ob zgodbi fanta in dekleta v prelomnih časih so namreč ekskurzi v tiste čase namenjeni tistim, ki so do teh časov ignorantski, ali pa se jih, ker so bili preveč notri, ne spomnijo. V teh ločenih in na preskok posejanih poglavjih Blatnik, podobno kot v romanu Luknje in še kje, recimo v svojih kratkih kratkih zgodbah, ponuja hladno diagnozo sveta, to pa počne tako s stališča makroekonomije, kot se rad vrača na obča mesta osemdesetih let in kulture zabave : ošvrkne pank, inflacijo in njene vzroke, trboveljsko industrijsko glasbeno zasedbo in domačega modnega filozofa, opredeljuje pa se tudi do ključnih pojmov tistega časa, najsi gre za teritorialno obrambo kot vzporednico jugoslovanski vojski ali za spremembo miselnosti, ko je zmahano ideologijo o odtujenosti in delavski participaciji na produktih dela nadomestil kapital kot nepreklicna ideologija o končanju vseh ideologij.
Roman Trg osvoboditve tako združuje dve zgodbi o velikih ljubezenskih in kolektivnih pričakovanjih, ki pa niso izpolnjena – razen za redke sposobneže na robu zakonitega ali čez. Andrej Blatnik svoj roman polni s poznavanjem sivih finančnih tokov, subkulture in množične kulture in premikov v glasbeni industriji ter ob tem piše poglavja iz zgodovine za telebane, za tiste, ki jih ni bilo zraven. Seveda gre tudi za generacijski glas, za tiste, ki smo zaradi inercije soodgovorni za današnje stanje, oziroma za razkorak med pričakovanji in realizacijo, s katero razen omenjene peščice ne moremo biti zadovoljni.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov