Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Neveljaven email naslov