Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, bi računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu
Jurij Gruden je z dokumentarnim filmom Iskre v času na velika platna ponesel zgodbo, ki je, milo rečeno, nenavadnejša od fikcije same. Zgodba o podjetju, ki ga je v sedemdesetih zagnal dinamičen kolektiv študentov elektrotehnike, niza pričevanja takratnih sodelavcev, ki so sprva, kot sami povedo, delovali kot nekakšna organizirana anarhija, kjer je vsakdo lahko uresničil svoje ideje. Tako so se že leta 1978 odločili zasnovati svoj računalnik in ga poimenovali Delta, računalnik tako imenovane četrte generacije. Kolektiv, ki je hotel postati globalno podjetje in prehiteti IBM, je Titu za rojstni dan podaril pravcat jugoslovanski računalnik, ki je z zvezdicami in črticami natisnil njegovo podobo, medtem ko se je iz njega slišala jugoslovanska himna.
Režiser pričevanja deltašev v filmu spretno preplete s skrbno izbranim arhivskim materialom, ki sega od novic takratnega časa, zabavnih reklam, fotografij, pa vse do izsekov iz jugoslovanskih filmov. Čeprav je zasnova pripovedi z uspehom, preprekami na poti, bizarnimi peripetijami ter vmešavanjem politike in propadom že sama po sebi izvrsten filmski material, Gruden z montažo vzpostavi nianse, ki tu in tam humorno, a nikdar pretirano, gradijo vzdušje suspenza, ki še posebno v drugem delu, ko se za podjetje začnejo zanimati tajna služba doma, pa KGB in CIA, v slogu mednarodne detektivske zgodbe prikaže, kako hitro si politika tovrstne uspehe, sploh kadar gre za tehnologijo, želi podrediti.
Film Houston, imamo problem! Žige Virca zasnuje mit o jugoslovanskem vesoljskem programu, zgodba o Iskri Delti pa je resnična jugofuturistična zgodba. Za podjetje so se v osemdesetih zanimali na Kitajskem, kjer so predstavnike sprejeli z državniškimi častmi, pa tudi v Indiji. Tako si lahko samo predstavljamo, kaj bi se porodilo iz potenciala sodelovanja neuvrščenih na področju informatike, ki bi ga vodilo jugoslovansko podjetje. Ob poslušanju pripovedi deltašev o tem, kako so se dolgočasili na izobraževanju v Silicijski dolini, pa o tem, kako je eden izmed najmodernejših računalnikov tistega časa s posebnim prilagodljivim dizajnom, imenovan Triglav, tisti, ki se v Poletju v školjki z imenom Vedi pogovarja z glavnim junakom, deloval tudi na 2.800 metrih nadmorske višine, je jasno najmanj to, da bi, če v podjetje pred osamosvojitvijo, predvsem pa po njej ne bi posegla roka politike, računalnike Iskra Delta danes imeli po vsem svetu.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov