Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2021

Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.

Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira  fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«

Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.

Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo  kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.

Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«

Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.