Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.
Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«
Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.
Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.
Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«
Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.
Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«
Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.
Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.
Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«
Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov