Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.
Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«
Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.
Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.
Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«
Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Hiša poezije, 2021
Pesmi Iva Svetine bralcev na nagovarjajo neposredno in enoznačno, ampak zahtevajo poglobljeno branje, saj so mnogoplastne in segajo do samega izvira poezije, obdobja, v katerem so bili položeni temelji literature, dramatike in filozofije ter načel, ki vladajo človeštvu onstran časa in prostora. Bralec se mora potopiti pod površje besed in med vrstice, se ozreti v ozadja, morda kdaj pa kdaj poiskati kakšno geslo, da uvidi celovitost Svetinove poezije. Odlikujejo jo simbolno bogastvo, časovni preskoki, navzkrižne povezave in izjemna sugestivna moč.
Prevladujejo tragično občutje, melanholija in trpkost. Grenka ironija in tudi cinizem se jim pridružujeta povsod tam, kjer zmote, izdaje, prevare, slepila in krivice trčijo ob ideale, česar je bilo v preteklosti obilo. V zbirki Hvalnica vzgoji se Svetina osredotoča predvsem na obdobje druge vojne in povojni čas na naših tleh, ki je prinesel vznesenost na eni in trpljenje na drugi strani, velike preobrate, spreminjanje vrednot in verovanj ter vzgojo za nove čase. Mnogi so izgubljali orientacijo in tla pod nogami. Cikel Svoboda, lepota ironizira fenomen neskončnega jezikovnega preigravanja, ki lahko vodi v zlorabo in manipulacijo. Spraševanje o resnici, lažeh in krivicah je za generacijo borčevskih potomcev obremenjujoče in boleče. V že tako zapleten odnos med očeti in sinovi vnaša nove, komaj izmerljive dimenzije. Pesnik skozi svojo osebno rast ter rast in zorenje sodobnikov resnobno presnavlja preteklost, ki je le ena od ponovitev vseh predpreteklih obdobij civilizacije in jih je le z distance mogoče ugledati v vsej paradoksalnosti. Zato imajo njegove pesmi epske razsežnosti. Kot traged se nenehoma vrača k zlu in nemoči človeštva, da bi ju presegli: »Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«
Sočasni obstoj dobrega in slabega, božanskega in peklenskega, visoke umetnosti in strašljivih oblik pogubljanja, ki so neuničljivi DNK človeštva, najbolje upesnjuje v ciklu Življenje navadnega potoka. Skozenj valovijo Bachova glasba in potoki s svojimi izviri in ponikalnicami, s poživljajočo svežino, ki izmiva utrujene in krvave obraz klavcev, potoki, ki žuborijo okoli mesteca Dachau, kjer je zemlja pognojena z gnijočim človeškim mesom, potoki, ki se lahko spremenijo v uničujoče povodnji.
Pesnik si postavlja prvo in poslednje vprašanje, alfa in omega vseh vprašanj: kam smo kot človeštvo namenjeni. In takoj odgovarja: Smo na poti iz Raja v Armagedon, na konec, k zadnjemu obračunu med dobrim in zlom. Vendar se pesnik ne odreka idealom, kar najlepše ponazori v pesmi o delfinih.
Na koncu ne gre pozabiti, da je Ivo Svetina tudi pesnik ljubezni, zato ne preseneča, da zbirko Hvalnica vzgoji zaključuje z modrostjo, s katero je Diotima poučevala Sokrata, da smo smrtniki kljub vsemu udeleženi v nesmrtnosti: »ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«
Ljubezen je tista, ki življenju podeljuje smisel, ga poganja in ohranja, je njegova stvarnica. Je ženska.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov