Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Otok za cinefile
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Fårö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Če odmislimo naslov filma, je že omemba otoka Fårö za cinefile povsem zadosten signal, da smo se znašli na Bergmanovem teritoriju, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Na tem otočku sredi Baltskega morja je Ingmar Bergman namreč posnel nekaj svojih najznamenitejših filmskih del, si tam tudi uredil bivališče ter na njem preživel odmaknjena zadnja leta življenja, danes pa je otok namenjen turistom, kulturniškim rezidencam in ohranjanju dediščine velikega mojstra. Skratka, nad celotnim otočkom gospodari Bergmanov duh in svetla točka sedmega celovečernega filma francoske ustvarjalke Mie Hansen-Løve je gotovo to, da se s tem duhom spoprime lahkotno, celo igrivo in humorno. Ker mu je nemogoče ubežati, se je treba z njim soočiti ironično, tudi s prikazom filmarske samonanašalnosti in skoraj incestuozne zapredenosti v svoje lastne kroge in obsesije.
Zasedba Luksemburžanke Vicky Krieps in Britanca Tima Rotha v glavni vlogi daje zastavku zgodbe mednaroden, koprodukcijski pridih v metafilmskem smislu, temu se pridružujeta še Avstralka Mia Wasikowska in Norvežan Anders Danielsen Lie v vlogi mlajše, delno umišljene različice glavnega para. Tako je rešena tudi zagata z mnoštvom različnih dialektov, ki še prispeva k brisanju meje med tem, kaj naj bi bilo linearno dogajanje, kaj pa namišljena uprizoritev scenarija oziroma reminiscence glavnih likov.
Mia Hansen-Løve se duhovito pozabava s številnimi namigi in svoj par filmskih ustvarjalcev položi dobesedno v isto posteljo, v kateri je bila posneta znamenita Bergmanova serija Prizori iz zakonskega življenja. Hkrati pa kot pri večini svojih del delno izhaja tudi iz avtobiografske izkušnje, v tem primeru iz ne ravno najsrečnejše zveze z uveljavljenim cineastom Olivierjem Assayasom [asajásom]. Skratka, Bergmanov otok je prava veselica za abonirane iskalce filmskih citatov in referenc, se pa bojim, da ni prav preveč zabaven za tiste »izven«.
A delo je vseeno več od spretnega driblanja po kulturni polpreteklosti; film je prežet z melanholičnim uvidom v vprašanja človeške identitete in intime, poln je prefinjenih razprav in dialoških izmenjav ter režijskih prehodov, ki enako kot Bergmana prikličejo tudi francoskega režiserja Rohmerja, in sicer tako, da se, kar zadeva filmsko zgodbo, na videz ne zgodi nič in hkrati zelo veliko ... Ne nazadnje pa je Bergmanov otok krasna potrditev umetnosti kot načina, kako preživeti več življenj znotraj enega samega.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Otok za cinefile
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Fårö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Če odmislimo naslov filma, je že omemba otoka Fårö za cinefile povsem zadosten signal, da smo se znašli na Bergmanovem teritoriju, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Na tem otočku sredi Baltskega morja je Ingmar Bergman namreč posnel nekaj svojih najznamenitejših filmskih del, si tam tudi uredil bivališče ter na njem preživel odmaknjena zadnja leta življenja, danes pa je otok namenjen turistom, kulturniškim rezidencam in ohranjanju dediščine velikega mojstra. Skratka, nad celotnim otočkom gospodari Bergmanov duh in svetla točka sedmega celovečernega filma francoske ustvarjalke Mie Hansen-Løve je gotovo to, da se s tem duhom spoprime lahkotno, celo igrivo in humorno. Ker mu je nemogoče ubežati, se je treba z njim soočiti ironično, tudi s prikazom filmarske samonanašalnosti in skoraj incestuozne zapredenosti v svoje lastne kroge in obsesije.
Zasedba Luksemburžanke Vicky Krieps in Britanca Tima Rotha v glavni vlogi daje zastavku zgodbe mednaroden, koprodukcijski pridih v metafilmskem smislu, temu se pridružujeta še Avstralka Mia Wasikowska in Norvežan Anders Danielsen Lie v vlogi mlajše, delno umišljene različice glavnega para. Tako je rešena tudi zagata z mnoštvom različnih dialektov, ki še prispeva k brisanju meje med tem, kaj naj bi bilo linearno dogajanje, kaj pa namišljena uprizoritev scenarija oziroma reminiscence glavnih likov.
Mia Hansen-Løve se duhovito pozabava s številnimi namigi in svoj par filmskih ustvarjalcev položi dobesedno v isto posteljo, v kateri je bila posneta znamenita Bergmanova serija Prizori iz zakonskega življenja. Hkrati pa kot pri večini svojih del delno izhaja tudi iz avtobiografske izkušnje, v tem primeru iz ne ravno najsrečnejše zveze z uveljavljenim cineastom Olivierjem Assayasom [asajásom]. Skratka, Bergmanov otok je prava veselica za abonirane iskalce filmskih citatov in referenc, se pa bojim, da ni prav preveč zabaven za tiste »izven«.
A delo je vseeno več od spretnega driblanja po kulturni polpreteklosti; film je prežet z melanholičnim uvidom v vprašanja človeške identitete in intime, poln je prefinjenih razprav in dialoških izmenjav ter režijskih prehodov, ki enako kot Bergmana prikličejo tudi francoskega režiserja Rohmerja, in sicer tako, da se, kar zadeva filmsko zgodbo, na videz ne zgodi nič in hkrati zelo veliko ... Ne nazadnje pa je Bergmanov otok krasna potrditev umetnosti kot načina, kako preživeti več življenj znotraj enega samega.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov