Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Otok za cinefile
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Fårö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Če odmislimo naslov filma, je že omemba otoka Fårö za cinefile povsem zadosten signal, da smo se znašli na Bergmanovem teritoriju, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Na tem otočku sredi Baltskega morja je Ingmar Bergman namreč posnel nekaj svojih najznamenitejših filmskih del, si tam tudi uredil bivališče ter na njem preživel odmaknjena zadnja leta življenja, danes pa je otok namenjen turistom, kulturniškim rezidencam in ohranjanju dediščine velikega mojstra. Skratka, nad celotnim otočkom gospodari Bergmanov duh in svetla točka sedmega celovečernega filma francoske ustvarjalke Mie Hansen-Løve je gotovo to, da se s tem duhom spoprime lahkotno, celo igrivo in humorno. Ker mu je nemogoče ubežati, se je treba z njim soočiti ironično, tudi s prikazom filmarske samonanašalnosti in skoraj incestuozne zapredenosti v svoje lastne kroge in obsesije.
Zasedba Luksemburžanke Vicky Krieps in Britanca Tima Rotha v glavni vlogi daje zastavku zgodbe mednaroden, koprodukcijski pridih v metafilmskem smislu, temu se pridružujeta še Avstralka Mia Wasikowska in Norvežan Anders Danielsen Lie v vlogi mlajše, delno umišljene različice glavnega para. Tako je rešena tudi zagata z mnoštvom različnih dialektov, ki še prispeva k brisanju meje med tem, kaj naj bi bilo linearno dogajanje, kaj pa namišljena uprizoritev scenarija oziroma reminiscence glavnih likov.
Mia Hansen-Løve se duhovito pozabava s številnimi namigi in svoj par filmskih ustvarjalcev položi dobesedno v isto posteljo, v kateri je bila posneta znamenita Bergmanova serija Prizori iz zakonskega življenja. Hkrati pa kot pri večini svojih del delno izhaja tudi iz avtobiografske izkušnje, v tem primeru iz ne ravno najsrečnejše zveze z uveljavljenim cineastom Olivierjem Assayasom [asajásom]. Skratka, Bergmanov otok je prava veselica za abonirane iskalce filmskih citatov in referenc, se pa bojim, da ni prav preveč zabaven za tiste »izven«.
A delo je vseeno več od spretnega driblanja po kulturni polpreteklosti; film je prežet z melanholičnim uvidom v vprašanja človeške identitete in intime, poln je prefinjenih razprav in dialoških izmenjav ter režijskih prehodov, ki enako kot Bergmana prikličejo tudi francoskega režiserja Rohmerja, in sicer tako, da se, kar zadeva filmsko zgodbo, na videz ne zgodi nič in hkrati zelo veliko ... Ne nazadnje pa je Bergmanov otok krasna potrditev umetnosti kot načina, kako preživeti več življenj znotraj enega samega.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Otok za cinefile
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Fårö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Če odmislimo naslov filma, je že omemba otoka Fårö za cinefile povsem zadosten signal, da smo se znašli na Bergmanovem teritoriju, in to tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Na tem otočku sredi Baltskega morja je Ingmar Bergman namreč posnel nekaj svojih najznamenitejših filmskih del, si tam tudi uredil bivališče ter na njem preživel odmaknjena zadnja leta življenja, danes pa je otok namenjen turistom, kulturniškim rezidencam in ohranjanju dediščine velikega mojstra. Skratka, nad celotnim otočkom gospodari Bergmanov duh in svetla točka sedmega celovečernega filma francoske ustvarjalke Mie Hansen-Løve je gotovo to, da se s tem duhom spoprime lahkotno, celo igrivo in humorno. Ker mu je nemogoče ubežati, se je treba z njim soočiti ironično, tudi s prikazom filmarske samonanašalnosti in skoraj incestuozne zapredenosti v svoje lastne kroge in obsesije.
Zasedba Luksemburžanke Vicky Krieps in Britanca Tima Rotha v glavni vlogi daje zastavku zgodbe mednaroden, koprodukcijski pridih v metafilmskem smislu, temu se pridružujeta še Avstralka Mia Wasikowska in Norvežan Anders Danielsen Lie v vlogi mlajše, delno umišljene različice glavnega para. Tako je rešena tudi zagata z mnoštvom različnih dialektov, ki še prispeva k brisanju meje med tem, kaj naj bi bilo linearno dogajanje, kaj pa namišljena uprizoritev scenarija oziroma reminiscence glavnih likov.
Mia Hansen-Løve se duhovito pozabava s številnimi namigi in svoj par filmskih ustvarjalcev položi dobesedno v isto posteljo, v kateri je bila posneta znamenita Bergmanova serija Prizori iz zakonskega življenja. Hkrati pa kot pri večini svojih del delno izhaja tudi iz avtobiografske izkušnje, v tem primeru iz ne ravno najsrečnejše zveze z uveljavljenim cineastom Olivierjem Assayasom [asajásom]. Skratka, Bergmanov otok je prava veselica za abonirane iskalce filmskih citatov in referenc, se pa bojim, da ni prav preveč zabaven za tiste »izven«.
A delo je vseeno več od spretnega driblanja po kulturni polpreteklosti; film je prežet z melanholičnim uvidom v vprašanja človeške identitete in intime, poln je prefinjenih razprav in dialoških izmenjav ter režijskih prehodov, ki enako kot Bergmana prikličejo tudi francoskega režiserja Rohmerja, in sicer tako, da se, kar zadeva filmsko zgodbo, na videz ne zgodi nič in hkrati zelo veliko ... Ne nazadnje pa je Bergmanov otok krasna potrditev umetnosti kot načina, kako preživeti več življenj znotraj enega samega.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov