Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
V zadnjih mesecih so vzporedne resničnosti oziroma filmska večvesolja vroča tema, saj je bil ta koncept v središču dveh največjih uspešnic leta, Spider-man: Ni poti domov in Doktor Strange in multivesolje norosti. A ob ogledu neodvisnega filma Vse povsod naenkrat kmalu postane jasno, da stripovski spektakli tega fantastičnega koncepta ne znajo izkoristiti za drugo kot spektakel, medtem ko ta film postreže s kompleksnimi liki, pristnimi odnosi in vizualno svežino, ki si jo bomo zapomnili bolj kot poplavo digitalnih posebnih učinkov.
Glavna junakinja Vse povsod naenkrat je Evelyn, lastnica družinske pralnice, ki se ukvarja s strogo davčno revizijo in vse bolj skrhanimi odnosi z družinskimi člani. A ta brezup vsakdana se nenadoma spreobrne v divjo pustolovščino, ko z njo vzpostavijo stik subjekti vzporednega vesolja, ki potrebujejo njeno pomoč, da bi ustavili veliko zlo. Koncept in številni elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri, pogosto prežete z nepričakovanim humorjem in pristno, skorajda patetično srčnostjo.
Na simbolni ravni film, če ga primerjamo z Matrico, ni kritika odtujenosti korporativnega sveta in potrošniške družbe, temveč skozi znanstvenofantastično zgodbo govori predvsem o družinskih odnosih, generacijskem razkoraku in nenazadnje o osebni rasti.
Osebna rast je sicer prav tako skupna točka z Matrico in s transspolno preobrazbo njenih režiserjev, saj je ena ključnih interpretacij filma Vse povsod naenkrat priznavanje lastne drugačnosti in iskanje moči v njej. A tukaj se zgodi ključen razkorak, v katerem korenito preseže Matrico. Medtem ko se je v Matrici junakova moč pokazala v orgiji genialno posnetega nasilja, poseže Evelyn po nasprotnem pristopu k razreševanju konfliktov in ponudi gledalcu bistveno bolj pozitiven konec.
Navduši tudi vizualna podoba filma, ki v veliki meri temelji na praktično izvedenih učinkih in izpiljenih ter brezhibno izvedenih bojnih koreografijah. Pri tem se izkažeta tudi glavna igralca Michelle Yeoh, ki je v enaki formi kot pred dvema desetletjema v uspešnici Prežeči tiger, skriti zmaj, in Ke Huy Quan, nekdanji otroški zvezdnik iz Indiane Jonesa in templja prekletstva, ki se je po dvajsetih letih dela za kamero vrnil k igri.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
V zadnjih mesecih so vzporedne resničnosti oziroma filmska večvesolja vroča tema, saj je bil ta koncept v središču dveh največjih uspešnic leta, Spider-man: Ni poti domov in Doktor Strange in multivesolje norosti. A ob ogledu neodvisnega filma Vse povsod naenkrat kmalu postane jasno, da stripovski spektakli tega fantastičnega koncepta ne znajo izkoristiti za drugo kot spektakel, medtem ko ta film postreže s kompleksnimi liki, pristnimi odnosi in vizualno svežino, ki si jo bomo zapomnili bolj kot poplavo digitalnih posebnih učinkov.
Glavna junakinja Vse povsod naenkrat je Evelyn, lastnica družinske pralnice, ki se ukvarja s strogo davčno revizijo in vse bolj skrhanimi odnosi z družinskimi člani. A ta brezup vsakdana se nenadoma spreobrne v divjo pustolovščino, ko z njo vzpostavijo stik subjekti vzporednega vesolja, ki potrebujejo njeno pomoč, da bi ustavili veliko zlo. Koncept in številni elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri, pogosto prežete z nepričakovanim humorjem in pristno, skorajda patetično srčnostjo.
Na simbolni ravni film, če ga primerjamo z Matrico, ni kritika odtujenosti korporativnega sveta in potrošniške družbe, temveč skozi znanstvenofantastično zgodbo govori predvsem o družinskih odnosih, generacijskem razkoraku in nenazadnje o osebni rasti.
Osebna rast je sicer prav tako skupna točka z Matrico in s transspolno preobrazbo njenih režiserjev, saj je ena ključnih interpretacij filma Vse povsod naenkrat priznavanje lastne drugačnosti in iskanje moči v njej. A tukaj se zgodi ključen razkorak, v katerem korenito preseže Matrico. Medtem ko se je v Matrici junakova moč pokazala v orgiji genialno posnetega nasilja, poseže Evelyn po nasprotnem pristopu k razreševanju konfliktov in ponudi gledalcu bistveno bolj pozitiven konec.
Navduši tudi vizualna podoba filma, ki v veliki meri temelji na praktično izvedenih učinkih in izpiljenih ter brezhibno izvedenih bojnih koreografijah. Pri tem se izkažeta tudi glavna igralca Michelle Yeoh, ki je v enaki formi kot pred dvema desetletjema v uspešnici Prežeči tiger, skriti zmaj, in Ke Huy Quan, nekdanji otroški zvezdnik iz Indiane Jonesa in templja prekletstva, ki se je po dvajsetih letih dela za kamero vrnil k igri.
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Hrvaško narodno gledališče (HNK) Drama Zagreb / Premiera 19.10.2019 Prevod iz angleščine: Patricija Vodopija Deli Sofoklove Antigone v prevodu Lade Kaštelan Režiserka: Angela Richter Dramaturginja: Mirna Rustemović Scenograf: Peter Baur Kostumograf: Silvio Vujičić Video: Jonas Link Oblikovalec zvoka: Bojan Gagić Asistentki režiserke: Vedrana Klepica, Morana Novosel Asistentka scenografa: Andrea Lipej Asistentka kostumografa: Ana Mikulić Nastopajoči: Iva Mihalić, Luca Anić, Mislav Čavajda, Filip Vidović, Silvio Vovk, Barbara Vicković, Alma Prica, Vanja Matujec, Alen Šalinović, Kristijan Potočki, Tesa Litvan, Tin Rožman, Matic Zakonjšek (pevec) Zbor Opere Hrvaškega narodnega gledališča Zagreb Zborovodja: Luka Vukšić Glasbena korepetitorica: Nina Cossetto Antigonin mit ima številna življenja, bodisi v neusahljivih gledaliških uprizoritvah, bodisi dramskih besedilih in celo teoretskih razmislekih. Sinočnja premiera Antigone v režiji Angele Richter, ki jo je po naročilu Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu napisal filozof Slavoj Žižek, se poigrava prav z njenimi alternativnimi konci. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Mara Bratoš
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči uprizorili igro Ure, dnevi, čas. Pod besedilo se podpisuje Anja Krušnik Cirnski – s pripisom, da gre za delo »Po motivih romana Ure ameriškega pisatelja Michaela Cunninghama«, ki ga je prevedla Suzana Tratnik. Režiserka je bila Mojca Madon. O predstavi Staša Grahek. Anja Krušnik Cirnski Ure, dnevi, čas Po motivih romana Ure (The Hours) Michaela Cunninghama, 2019 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 17. oktober 2019 Režiserka Mojca Madon Dramaturginja Anja Krušnik Cirnski Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Luka Ipavec LektorMartin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Nastopajo Nataša Tič Ralijan, Gaber K. Trseglav, Eva Stražar k. g., Tina Potočnik Vrhovnik, Gregor Gruden, Karin Komljanec Foto: Nataša Tič Ralijan, Eva Stražar, Gregor Gruden, Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Tina Potočnik Vrhovnik (foto Peter Giodani)
Dežela zombijev, ki je leta 2009 s svojim duhovito gobezdavim in izrazito neposrednim pristopom osvežila dolgo listo zombijevske filmske zgodovine, po točno desetih letih ponovno vabi gledalce na malce dobre strelske zabave po opustelih ulicah nekdanjih Združenih držav Amerike. Glavni štirje junaki so še vedno živi, nastanili so se nikjer drugje kot v Beli hiši in po desetih letih se ukvarjajo predvsem – sami s sabo. Vsake toliko še ustrelijo kakšnega zombija, sicer pa živijo pravi ameriški sen. Le da nihče od njih ni prav zares zadovoljen, še najmanj najmlajša Little Rock, ki je medtem odrasla in si obupano želi najti še kakšnega preživelega, ki bi bil po možnosti vsaj približno njenih let in bi ga zanimalo karkoli drugega kot orožje. Razkol je tako neizogiben, s tem pa se nova poapokaliptična avantura seveda šele začne. Ustvarjalci, na čelu z režiserjem Rubenom Fleischerjem, so se pri Vrnitvi v deželo zombijev odločili za že preverjen pristop, ki je tako navdušil gledalce. Štirje popolnoma različni liki, ki jih igrajo štirje vrhunski igralci, morajo premagati svoje razlike in se kot eno skupaj boriti proti čudnim stvorom, če želijo preživeti. Pri tem si pomagajo z veliko črnega humorja, ščepcem norosti, dolgo listo natančnih pravil in seveda – z orožjem, ki ga še deset let po začetku zombijevske epidemije očitno dovolj leži po ulicah nekdanje Amerike. Tej osnovni celici so ustvarjalci nato dodali še nekaj novih likov, od katerih je zares odlična le puhloglava barbika Madison (igra jo Zoey Deutch), na ulice opustošene dežele pa naselili še nekaj novih vrst zombijev, čemur bi lahko namenili nekoliko več pozornosti. Nenazadnje bi bila duhovita evolucija teh krvoločnih stvorov lahko veliko zanimivejša, kot že dobro preverjeno in tisočkrat videno njihovo razstreljevanje v večno podobnih zapletih in situacijah. Vrnitev v deželo zombijev tako ponuja vse, kar je ponudil njen prvi del: odličnega Woodyja Harrelsona, kopico preverjenih šal, dovtipov in situacijskih zagat, številne zombije, ki v dinamičnih strelskih spopadih potegnejo kratko, in seveda ravno prav romantične patetike, brez katere v tovrstnih filmih pač ne gre. Film ponuja vse to, a hkrati prav nič več od tega. Priložnost za duhovito nadgradnjo, ki se je ponujala kar sama, je tokrat splavala po vodi.
Neveljaven email naslov