Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralka: Lidija Hartman
Piše: Tonja Jelen
Uroš Zupan: Znamenja v kroženju
Ljubljana: LUD Literatura, 2022
Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan v zbirki Znamenja v kroženju predstavlja eseje o slovenskih pesnikih in njihovi poeziji. Čeprav med njimi pogrešam vsaj katero pesnico, mu je uspelo izpisati pronicljive uvide o slovenski poeziji. Zbirka je po svojem žaru in tudi katerem že objavljenem eseju podobna Zupanovem esejističnemu prvencu Svetloba znotraj pomaranče iz leta 1996.
Zbirka Znamenja v kroženju se po uvodu začne z esejem o Francetu Prešernu, nakar se nadaljuje z eseji o Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in Urošu Zupanu. Izbor poetov bolj ali manj ni presenetljiv, kolikor lahko povežemo avtorjevo navdušenje nad poezijo in že znane uvide in pomisleke o njej. Pri tem je ključno oboje – Uroš Zupan nas spretno vodi skozi svoje lastno dojemanje, občutenje in tudi analiziranje posamičnih pesmi. V obravnavanih esejih se namreč pri posameznih pesnikih nasloni na določeno pesem – jo citira, interpretira in kritično komentira. Ti komentarji pa niso vezani zgolj na poezijo, njene odzive in sistematizacijo, temveč kritično pretresajo tudi čas in na primer kurikul.
Pri tem je pomembno, da so tehtni že naslovi posamičnih esejev. Z njimi esejist poudarja svoj lastni odnos ali pa splošen odnos do analiziranega pesnika in izstopajoče pesmi. Tako je težko mimo naslova Pesnik kot mit, v katerem med drugim problematizira analize Srečka Kosovela. Zupan daje slutiti, da poezijo bolj čuti, kot pa o njej teoretizira ali jo sistematizira, vendar so vpogledi precizni in tehtni. Vsekakor pa ne gre izpustiti nenehnega občutja, ki je tako dobro znano Zupanovih iz prejšnjih esejističnih zbirk in sodi med njegove najboljše prvine. To drobno pronicanje atmosfere v esejih interpretativno prepleta s poezijo, in ne toliko z vnašanjem lastne nostalgije. Npr. v eseju o Kocbeku piše: »Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.« Še bolj pa se to kaže v esejih o Strniši in Zajcu, ki sta po analizi poezije krovna v celotnem delu.
Najbolj spretno pa avtor analizira pesnike, s katerimi je bil v osebnem odnosu. Poznavanje avtorja, skupne anekdote, nastopi in hkrati analiza pesmi so najboljše prvine teh esejev, premišljena je že sama struktura, denimo esejev o Alešu Debeljaku in Tomažu Šalamunu. Vse je na pravem mestu. Nekatere že objavljene eseje je Zupan dopolnil. Ti posebej poudarjeni pripisi kažejo na dodatna pojasnila, nova spoznanja.
Uroš Zupan ne izpusti ne znanja in ne analiziranja medosebnih odnosov. Ta prikaz nam pokaže, da so vsi iz mesa in krvi, ne glede na to, kdo so in kaj so pisali. In kako dobro. Čeprav so nekatere izjave boleče, nam avtor pesnike neposredno razgali.
Znamenja v kroženju so pomembno esejistično delo. So zareze v poezijo, pri čemer je Uroš Zupan Izbral ne le pravo vsebino, ampak tudi upovedani način.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralka: Lidija Hartman
Piše: Tonja Jelen
Uroš Zupan: Znamenja v kroženju
Ljubljana: LUD Literatura, 2022
Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan v zbirki Znamenja v kroženju predstavlja eseje o slovenskih pesnikih in njihovi poeziji. Čeprav med njimi pogrešam vsaj katero pesnico, mu je uspelo izpisati pronicljive uvide o slovenski poeziji. Zbirka je po svojem žaru in tudi katerem že objavljenem eseju podobna Zupanovem esejističnemu prvencu Svetloba znotraj pomaranče iz leta 1996.
Zbirka Znamenja v kroženju se po uvodu začne z esejem o Francetu Prešernu, nakar se nadaljuje z eseji o Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in Urošu Zupanu. Izbor poetov bolj ali manj ni presenetljiv, kolikor lahko povežemo avtorjevo navdušenje nad poezijo in že znane uvide in pomisleke o njej. Pri tem je ključno oboje – Uroš Zupan nas spretno vodi skozi svoje lastno dojemanje, občutenje in tudi analiziranje posamičnih pesmi. V obravnavanih esejih se namreč pri posameznih pesnikih nasloni na določeno pesem – jo citira, interpretira in kritično komentira. Ti komentarji pa niso vezani zgolj na poezijo, njene odzive in sistematizacijo, temveč kritično pretresajo tudi čas in na primer kurikul.
Pri tem je pomembno, da so tehtni že naslovi posamičnih esejev. Z njimi esejist poudarja svoj lastni odnos ali pa splošen odnos do analiziranega pesnika in izstopajoče pesmi. Tako je težko mimo naslova Pesnik kot mit, v katerem med drugim problematizira analize Srečka Kosovela. Zupan daje slutiti, da poezijo bolj čuti, kot pa o njej teoretizira ali jo sistematizira, vendar so vpogledi precizni in tehtni. Vsekakor pa ne gre izpustiti nenehnega občutja, ki je tako dobro znano Zupanovih iz prejšnjih esejističnih zbirk in sodi med njegove najboljše prvine. To drobno pronicanje atmosfere v esejih interpretativno prepleta s poezijo, in ne toliko z vnašanjem lastne nostalgije. Npr. v eseju o Kocbeku piše: »Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.« Še bolj pa se to kaže v esejih o Strniši in Zajcu, ki sta po analizi poezije krovna v celotnem delu.
Najbolj spretno pa avtor analizira pesnike, s katerimi je bil v osebnem odnosu. Poznavanje avtorja, skupne anekdote, nastopi in hkrati analiza pesmi so najboljše prvine teh esejev, premišljena je že sama struktura, denimo esejev o Alešu Debeljaku in Tomažu Šalamunu. Vse je na pravem mestu. Nekatere že objavljene eseje je Zupan dopolnil. Ti posebej poudarjeni pripisi kažejo na dodatna pojasnila, nova spoznanja.
Uroš Zupan ne izpusti ne znanja in ne analiziranja medosebnih odnosov. Ta prikaz nam pokaže, da so vsi iz mesa in krvi, ne glede na to, kdo so in kaj so pisali. In kako dobro. Čeprav so nekatere izjave boleče, nam avtor pesnike neposredno razgali.
Znamenja v kroženju so pomembno esejistično delo. So zareze v poezijo, pri čemer je Uroš Zupan Izbral ne le pravo vsebino, ampak tudi upovedani način.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov