Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralka: Lidija Hartman
Piše: Tonja Jelen
Uroš Zupan: Znamenja v kroženju
Ljubljana: LUD Literatura, 2022
Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan v zbirki Znamenja v kroženju predstavlja eseje o slovenskih pesnikih in njihovi poeziji. Čeprav med njimi pogrešam vsaj katero pesnico, mu je uspelo izpisati pronicljive uvide o slovenski poeziji. Zbirka je po svojem žaru in tudi katerem že objavljenem eseju podobna Zupanovem esejističnemu prvencu Svetloba znotraj pomaranče iz leta 1996.
Zbirka Znamenja v kroženju se po uvodu začne z esejem o Francetu Prešernu, nakar se nadaljuje z eseji o Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in Urošu Zupanu. Izbor poetov bolj ali manj ni presenetljiv, kolikor lahko povežemo avtorjevo navdušenje nad poezijo in že znane uvide in pomisleke o njej. Pri tem je ključno oboje – Uroš Zupan nas spretno vodi skozi svoje lastno dojemanje, občutenje in tudi analiziranje posamičnih pesmi. V obravnavanih esejih se namreč pri posameznih pesnikih nasloni na določeno pesem – jo citira, interpretira in kritično komentira. Ti komentarji pa niso vezani zgolj na poezijo, njene odzive in sistematizacijo, temveč kritično pretresajo tudi čas in na primer kurikul.
Pri tem je pomembno, da so tehtni že naslovi posamičnih esejev. Z njimi esejist poudarja svoj lastni odnos ali pa splošen odnos do analiziranega pesnika in izstopajoče pesmi. Tako je težko mimo naslova Pesnik kot mit, v katerem med drugim problematizira analize Srečka Kosovela. Zupan daje slutiti, da poezijo bolj čuti, kot pa o njej teoretizira ali jo sistematizira, vendar so vpogledi precizni in tehtni. Vsekakor pa ne gre izpustiti nenehnega občutja, ki je tako dobro znano Zupanovih iz prejšnjih esejističnih zbirk in sodi med njegove najboljše prvine. To drobno pronicanje atmosfere v esejih interpretativno prepleta s poezijo, in ne toliko z vnašanjem lastne nostalgije. Npr. v eseju o Kocbeku piše: »Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.« Še bolj pa se to kaže v esejih o Strniši in Zajcu, ki sta po analizi poezije krovna v celotnem delu.
Najbolj spretno pa avtor analizira pesnike, s katerimi je bil v osebnem odnosu. Poznavanje avtorja, skupne anekdote, nastopi in hkrati analiza pesmi so najboljše prvine teh esejev, premišljena je že sama struktura, denimo esejev o Alešu Debeljaku in Tomažu Šalamunu. Vse je na pravem mestu. Nekatere že objavljene eseje je Zupan dopolnil. Ti posebej poudarjeni pripisi kažejo na dodatna pojasnila, nova spoznanja.
Uroš Zupan ne izpusti ne znanja in ne analiziranja medosebnih odnosov. Ta prikaz nam pokaže, da so vsi iz mesa in krvi, ne glede na to, kdo so in kaj so pisali. In kako dobro. Čeprav so nekatere izjave boleče, nam avtor pesnike neposredno razgali.
Znamenja v kroženju so pomembno esejistično delo. So zareze v poezijo, pri čemer je Uroš Zupan Izbral ne le pravo vsebino, ampak tudi upovedani način.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bralka: Lidija Hartman
Piše: Tonja Jelen
Uroš Zupan: Znamenja v kroženju
Ljubljana: LUD Literatura, 2022
Pesnik, prevajalec in esejist Uroš Zupan v zbirki Znamenja v kroženju predstavlja eseje o slovenskih pesnikih in njihovi poeziji. Čeprav med njimi pogrešam vsaj katero pesnico, mu je uspelo izpisati pronicljive uvide o slovenski poeziji. Zbirka je po svojem žaru in tudi katerem že objavljenem eseju podobna Zupanovem esejističnemu prvencu Svetloba znotraj pomaranče iz leta 1996.
Zbirka Znamenja v kroženju se po uvodu začne z esejem o Francetu Prešernu, nakar se nadaljuje z eseji o Josipu Murnu, Srečku Kosovelu, Edvardu Kocbeku, Božu Vodušku, Danetu Zajcu, Gregorju Strniši, Tomažu Šalamunu, Tomažu Pengovu, Milanu Jesihu, Juretu Potokarju, Milanu Vincetiču, Alešu Debeljaku, Branetu Bitencu in Urošu Zupanu. Izbor poetov bolj ali manj ni presenetljiv, kolikor lahko povežemo avtorjevo navdušenje nad poezijo in že znane uvide in pomisleke o njej. Pri tem je ključno oboje – Uroš Zupan nas spretno vodi skozi svoje lastno dojemanje, občutenje in tudi analiziranje posamičnih pesmi. V obravnavanih esejih se namreč pri posameznih pesnikih nasloni na določeno pesem – jo citira, interpretira in kritično komentira. Ti komentarji pa niso vezani zgolj na poezijo, njene odzive in sistematizacijo, temveč kritično pretresajo tudi čas in na primer kurikul.
Pri tem je pomembno, da so tehtni že naslovi posamičnih esejev. Z njimi esejist poudarja svoj lastni odnos ali pa splošen odnos do analiziranega pesnika in izstopajoče pesmi. Tako je težko mimo naslova Pesnik kot mit, v katerem med drugim problematizira analize Srečka Kosovela. Zupan daje slutiti, da poezijo bolj čuti, kot pa o njej teoretizira ali jo sistematizira, vendar so vpogledi precizni in tehtni. Vsekakor pa ne gre izpustiti nenehnega občutja, ki je tako dobro znano Zupanovih iz prejšnjih esejističnih zbirk in sodi med njegove najboljše prvine. To drobno pronicanje atmosfere v esejih interpretativno prepleta s poezijo, in ne toliko z vnašanjem lastne nostalgije. Npr. v eseju o Kocbeku piše: »Bralec je v tej poeziji izpostavljen zemlji in snovi, izpostavljen je vetrom, tišinam in čarom.« Še bolj pa se to kaže v esejih o Strniši in Zajcu, ki sta po analizi poezije krovna v celotnem delu.
Najbolj spretno pa avtor analizira pesnike, s katerimi je bil v osebnem odnosu. Poznavanje avtorja, skupne anekdote, nastopi in hkrati analiza pesmi so najboljše prvine teh esejev, premišljena je že sama struktura, denimo esejev o Alešu Debeljaku in Tomažu Šalamunu. Vse je na pravem mestu. Nekatere že objavljene eseje je Zupan dopolnil. Ti posebej poudarjeni pripisi kažejo na dodatna pojasnila, nova spoznanja.
Uroš Zupan ne izpusti ne znanja in ne analiziranja medosebnih odnosov. Ta prikaz nam pokaže, da so vsi iz mesa in krvi, ne glede na to, kdo so in kaj so pisali. In kako dobro. Čeprav so nekatere izjave boleče, nam avtor pesnike neposredno razgali.
Znamenja v kroženju so pomembno esejistično delo. So zareze v poezijo, pri čemer je Uroš Zupan Izbral ne le pravo vsebino, ampak tudi upovedani način.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov