Piše: Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Renato Horvat. Roman Igorja Krivokapiča A, Simfonija v besedi je napisan v prvi osebi ednine in v pretekliku, tu in tam pa tudi v sedanjiku in celo predpretekliku. Nekatere besede in besedne zveze so natisnjene v ležečem tisku, kar nekaj je zapisov z velikimi črkami. Pripovedovalec Izidor, za prijateljski krog Izi, razgrinja svojo življenjsko zgodbo od najstništva do študentskih let. Razkriva dogajanje v družini, razmerja med družinskimi člani, zlasti nekoliko zapleten odnos s sestro dvojčico, in ohranjanje skrivnosti o očetovstvu njenega otroka. Roman se začne z navajanjem precej grenkih modrosti in spoznanj ter trdno odločenostjo, da bo protagonist kljub vsemu ostal nepremagan in močan. Prepričan je, da življenje mora imeti smisel. »So minevanja in prehajanja, so stalnice pa spremenljivke; so vprašanja, odgovori in večne neznanke; sta strpnost in razočaranje. Sta podlost in poštenost, je neznanje …« Roman se nadaljuje kot Izidorjevo nadvse duhovito opisovanje pubertete, mladostniškega iskanja in razbrzdanosti. Humor ima več registrov – od šaljivosti, nagajivosti in igrivosti pa vse do cinizma in obešenjaštva. Sčasoma pa Izidor opisovanje vsakodnevnih dogodkov prekinja z zgodbami drugih protagonistov, na primer Strica in njegove izkušnje s postreščki ali dekliške trojice, v kateri je prijateljsko udeležena tudi njegova sestra dvojčica Alenka. V pripoved vpleta svoje sanje, dvoumno pravljico, sanjarjenje, pijančevanje in drobce družbene kritike. Iznenada pa se mu zgodi, da se zaljubi in tedaj se osebnostno spremeni in preoblikuje v novega, zrelega človeka. Središče njegovega življenja postane Katja, ves zamaknjen občuduje njene lepe značajske lastnosti in nekoliko fantovski videz. Tudi sicer je pisatelj pri opisovanju zunanjosti kar precej nazoren, rad piše o kulinariki, dobrem vinu, igri taroka ter raznovrstnih telesnih potrebah. Izidor je razgledan mladenič in poznavalec različnih področij, od glasbe, literature in filmov pa vse do slikarstva in filozofije. Ljubezenski par se poglobljeno pogovarja o bivanjskih temah in glasbi. Zgodi se, da se pri tem ne more ubraniti solz. Ljubezen je iskrena in brez temnih senc, tako rekoč popolna in idealna, toda pride dan, ko idilo prekine strašen dogodek. Zgodi se prelomnica, ki v celoti spremeni Izidorjevo življenje. Prvoosebni pripovedovalec tedaj postane vsevedni pripovedovalec in na široko pojasnjuje okoliščine, ki so privedle do tragičnega dogodka. Pomudi se pri orisu novih posameznic in posameznikov, prijateljev ali sorodnikov, ki so tako ali drugače vpleteni v nepričakovani dogodek. Igor Krivokapič je domiseln, natančen in prepričljiv opisovalec dogajanja, zunanje pojavnosti in doživljanja literarnih likov. Začetna lahkotnost se čedalje bolj preveša v psihološko razčlenjevanje in poglabljanje v duševnost, presenetljivo ravnanje in nepričakovano odzivanje. Avtor se vživlja v moralne dileme in zaplete, iz katerih ni videti izhoda. Njegov protagonist je strpen in razumevajoč, hkrati pa zaradi izgube tudi nekoliko naiven, saj je prepričan, da je mogoče zlepiti in obnoviti prijateljev zakon, ki se je zaradi nezvestobe razrušil in izničil. Prizadeta ženska pravi, da se je »počutila kot pokošena, obglavljena, razžaljena, do skrajnosti ponižana, potlačena, onečaščena, zavrnjena, sebi sovražna, obupana!!!!« Ena od posebnosti Krivokapičeve knjige je jezikovna svoboda. Avtor se je odločil za pisanje v pogovornem nedoločniku in prepustil nenavadni rabi ločil, zlasti podpičja, dvopičja in klicaja ter še drugim jezikovnim svoboščinam. Tudi v izražanju na različnih jezikovnih ravneh, med njimi knjižno pogojnih in vulgarnih, se ne omejuje. Rad uporablja starinske izraze, na primer: ako, akoprav, čin, nego, bojda, kali in podobne, hkrati pa svoj obsežni roman dopolnjuje z opombami, v katerih pojasnjuje, kaj pomenijo nekatere manj znane ali narečne besede in podatki. Poglavitni življenjski občutji ali vrednoti v obsežnem romanu A, Simfonija v besedi sta dobrotljivost in ljubezen. Skoraj vse osebe so dobre in dobronamerne ter pripravljene druga drugi pomagati, se vživljati v različne življenjske položaje in jih reševati. Ne omejujejo pa se, kadar se predajajo čutnosti. Sčasoma se morajo ženske in moški zaradi posledic, ki jih taka svoboda prenese, odločiti, kako bodo nadaljevali ivljenje. Kadar si kar tako vzamejo tisto, kar si poželijo, s tem ranijo ljudi okoli sebe, celo koga od bližnjih. Igor Krivokapič je pisatelj s silno ustvarjalno močjo. Opravil je zares veliko delo. Na 755 straneh je predstavil dobro napisano zgodbo, že kar epopejo, ter ponudil jezikovno pisanost, razvejano besedišče in vznemirljivo branje. Komisije, ki bodo odločale o podeljevanju nagrad, si bodo zaradi obsežnosti romana, ki bi ga lahko imeli tudi za avtofikcijo, morale vzeti veliko časa. Na zadnji platnici je občudovanje avtorjevega pisanja izrazila igralka Nataša Barbara Gračner; voditeljica in napovedovalka televizijskih oddaj Nada Vodušek pa v spremni besedi piše, da roman lahko beremo kot hvalnico mladosti in pričevanje o odraščanju, hvalnico z vsem izkustvom, tako lepim kot krutim, prežeto z neizmerno ljubeznijo in razumevanjem. Razkriva tudi avtorjevo izpoved, da je bil roman zasnovan že leta 1991 kot neposreden odziv na silovit čustveni pretres, ki je pisatelja osebnostno spremenil za vse življenje. »Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.« V zapisu O avtorju pisatelj Igor Krivokapič napoveduje, da bo romanu A dodal še B, ki bo že v zasnovi drugačno delo, pravzaprav trdo pripovedništvo, na koncu pa bo napisal še roman z naslovom C. V bližnji prihodnosti bo tako sklenil obsežno trilogijo na tri tisoč straneh. Z grozo namreč spoznava, kako zgodbe iz teh knjig čedalje bolj postajajo naš vsakdan.