Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Marija Švajncer,
bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Roman Igorja Krivokapiča A, Simfonija v besedi je napisan v prvi osebi ednine in v pretekliku, tu in tam pa tudi v sedanjiku in celo predpretekliku. Nekatere besede in besedne zveze so natisnjene v ležečem tisku, kar nekaj je zapisov z velikimi črkami. Pripovedovalec Izidor, za prijateljski krog Izi, razgrinja svojo življenjsko zgodbo od najstništva do študentskih let. Razkriva dogajanje v družini, razmerja med družinskimi člani, zlasti nekoliko zapleten odnos s sestro dvojčico, in ohranjanje skrivnosti o očetovstvu njenega otroka. Roman se začne z navajanjem precej grenkih modrosti in spoznanj ter trdno odločenostjo, da bo protagonist kljub vsemu ostal nepremagan in močan. Prepričan je, da življenje mora imeti smisel.
»So minevanja in prehajanja, so stalnice pa spremenljivke; so vprašanja, odgovori in večne neznanke; sta strpnost in razočaranje. Sta podlost in poštenost, je neznanje …«
Roman se nadaljuje kot Izidorjevo nadvse duhovito opisovanje pubertete, mladostniškega iskanja in razbrzdanosti. Humor ima več registrov – od šaljivosti, nagajivosti in igrivosti pa vse do cinizma in obešenjaštva.
Sčasoma pa Izidor opisovanje vsakodnevnih dogodkov prekinja z zgodbami drugih protagonistov, na primer Strica in njegove izkušnje s postreščki ali dekliške trojice, v kateri je prijateljsko udeležena tudi njegova sestra dvojčica Alenka. V pripoved vpleta svoje sanje, dvoumno pravljico, sanjarjenje, pijančevanje in drobce družbene kritike. Iznenada pa se mu zgodi, da se zaljubi in tedaj se osebnostno spremeni in preoblikuje v novega, zrelega človeka. Središče njegovega življenja postane Katja, ves zamaknjen občuduje njene lepe značajske lastnosti in nekoliko fantovski videz. Tudi sicer je pisatelj pri opisovanju zunanjosti kar precej nazoren, rad piše o kulinariki, dobrem vinu, igri taroka ter raznovrstnih telesnih potrebah.
Izidor je razgledan mladenič in poznavalec različnih področij, od glasbe, literature in filmov pa vse do slikarstva in filozofije. Ljubezenski par se poglobljeno pogovarja o bivanjskih temah in glasbi. Zgodi se, da se pri tem ne more ubraniti solz. Ljubezen je iskrena in brez temnih senc, tako rekoč popolna in idealna, toda pride dan, ko idilo prekine strašen dogodek. Zgodi se prelomnica, ki v celoti spremeni Izidorjevo življenje. Prvoosebni pripovedovalec tedaj postane vsevedni pripovedovalec in na široko pojasnjuje okoliščine, ki so privedle do tragičnega dogodka. Pomudi se pri orisu novih posameznic in posameznikov, prijateljev ali sorodnikov, ki so tako ali drugače vpleteni v nepričakovani dogodek.
Igor Krivokapič je domiseln, natančen in prepričljiv opisovalec dogajanja, zunanje pojavnosti in doživljanja literarnih likov. Začetna lahkotnost se čedalje bolj preveša v psihološko razčlenjevanje in poglabljanje v duševnost, presenetljivo ravnanje in nepričakovano odzivanje. Avtor se vživlja v moralne dileme in zaplete, iz katerih ni videti izhoda. Njegov protagonist je strpen in razumevajoč, hkrati pa zaradi izgube tudi nekoliko naiven, saj je prepričan, da je mogoče zlepiti in obnoviti prijateljev zakon, ki se je zaradi nezvestobe razrušil in izničil. Prizadeta ženska pravi, da se je »počutila kot pokošena, obglavljena, razžaljena, do skrajnosti ponižana, potlačena, onečaščena, zavrnjena, sebi sovražna, obupana!!!!«
Ena od posebnosti Krivokapičeve knjige je jezikovna svoboda. Avtor se je odločil za pisanje v pogovornem nedoločniku in prepustil nenavadni rabi ločil, zlasti podpičja, dvopičja in klicaja ter še drugim jezikovnim svoboščinam. Tudi v izražanju na različnih jezikovnih ravneh, med njimi knjižno pogojnih in vulgarnih, se ne omejuje. Rad uporablja starinske izraze, na primer: ako, akoprav, čin, nego, bojda, kali in podobne, hkrati pa svoj obsežni roman dopolnjuje z opombami, v katerih pojasnjuje, kaj pomenijo nekatere manj znane ali narečne besede in podatki.
Poglavitni življenjski občutji ali vrednoti v obsežnem romanu A, Simfonija v besedi sta dobrotljivost in ljubezen. Skoraj vse osebe so dobre in dobronamerne ter pripravljene druga drugi pomagati, se vživljati v različne življenjske položaje in jih reševati. Ne omejujejo pa se, kadar se predajajo čutnosti. Sčasoma se morajo ženske in moški zaradi posledic, ki jih taka svoboda prenese, odločiti, kako bodo nadaljevali ivljenje. Kadar si kar tako vzamejo tisto, kar si poželijo, s tem ranijo ljudi okoli sebe, celo koga od bližnjih.
Igor Krivokapič je pisatelj s silno ustvarjalno močjo. Opravil je zares veliko delo. Na 755 straneh je predstavil dobro napisano zgodbo, že kar epopejo, ter ponudil jezikovno pisanost, razvejano besedišče in vznemirljivo branje. Komisije, ki bodo odločale o podeljevanju nagrad, si bodo zaradi obsežnosti romana, ki bi ga lahko imeli tudi za avtofikcijo, morale vzeti veliko časa.
Na zadnji platnici je občudovanje avtorjevega pisanja izrazila igralka Nataša Barbara Gračner; voditeljica in napovedovalka televizijskih oddaj Nada Vodušek pa v spremni besedi piše, da roman lahko beremo kot hvalnico mladosti in pričevanje o odraščanju, hvalnico z vsem izkustvom, tako lepim kot krutim, prežeto z neizmerno ljubeznijo in razumevanjem. Razkriva tudi avtorjevo izpoved, da je bil roman zasnovan že leta 1991 kot neposreden odziv na silovit čustveni pretres, ki je pisatelja osebnostno spremenil za vse življenje.
»Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.«
V zapisu O avtorju pisatelj Igor Krivokapič napoveduje, da bo romanu A dodal še B, ki bo že v zasnovi drugačno delo, pravzaprav trdo pripovedništvo, na koncu pa bo napisal še roman z naslovom C. V bližnji prihodnosti bo tako sklenil obsežno trilogijo na tri tisoč straneh. Z grozo namreč spoznava, kako zgodbe iz teh knjig čedalje bolj postajajo naš vsakdan.
Piše: Marija Švajncer,
bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Roman Igorja Krivokapiča A, Simfonija v besedi je napisan v prvi osebi ednine in v pretekliku, tu in tam pa tudi v sedanjiku in celo predpretekliku. Nekatere besede in besedne zveze so natisnjene v ležečem tisku, kar nekaj je zapisov z velikimi črkami. Pripovedovalec Izidor, za prijateljski krog Izi, razgrinja svojo življenjsko zgodbo od najstništva do študentskih let. Razkriva dogajanje v družini, razmerja med družinskimi člani, zlasti nekoliko zapleten odnos s sestro dvojčico, in ohranjanje skrivnosti o očetovstvu njenega otroka. Roman se začne z navajanjem precej grenkih modrosti in spoznanj ter trdno odločenostjo, da bo protagonist kljub vsemu ostal nepremagan in močan. Prepričan je, da življenje mora imeti smisel.
»So minevanja in prehajanja, so stalnice pa spremenljivke; so vprašanja, odgovori in večne neznanke; sta strpnost in razočaranje. Sta podlost in poštenost, je neznanje …«
Roman se nadaljuje kot Izidorjevo nadvse duhovito opisovanje pubertete, mladostniškega iskanja in razbrzdanosti. Humor ima več registrov – od šaljivosti, nagajivosti in igrivosti pa vse do cinizma in obešenjaštva.
Sčasoma pa Izidor opisovanje vsakodnevnih dogodkov prekinja z zgodbami drugih protagonistov, na primer Strica in njegove izkušnje s postreščki ali dekliške trojice, v kateri je prijateljsko udeležena tudi njegova sestra dvojčica Alenka. V pripoved vpleta svoje sanje, dvoumno pravljico, sanjarjenje, pijančevanje in drobce družbene kritike. Iznenada pa se mu zgodi, da se zaljubi in tedaj se osebnostno spremeni in preoblikuje v novega, zrelega človeka. Središče njegovega življenja postane Katja, ves zamaknjen občuduje njene lepe značajske lastnosti in nekoliko fantovski videz. Tudi sicer je pisatelj pri opisovanju zunanjosti kar precej nazoren, rad piše o kulinariki, dobrem vinu, igri taroka ter raznovrstnih telesnih potrebah.
Izidor je razgledan mladenič in poznavalec različnih področij, od glasbe, literature in filmov pa vse do slikarstva in filozofije. Ljubezenski par se poglobljeno pogovarja o bivanjskih temah in glasbi. Zgodi se, da se pri tem ne more ubraniti solz. Ljubezen je iskrena in brez temnih senc, tako rekoč popolna in idealna, toda pride dan, ko idilo prekine strašen dogodek. Zgodi se prelomnica, ki v celoti spremeni Izidorjevo življenje. Prvoosebni pripovedovalec tedaj postane vsevedni pripovedovalec in na široko pojasnjuje okoliščine, ki so privedle do tragičnega dogodka. Pomudi se pri orisu novih posameznic in posameznikov, prijateljev ali sorodnikov, ki so tako ali drugače vpleteni v nepričakovani dogodek.
Igor Krivokapič je domiseln, natančen in prepričljiv opisovalec dogajanja, zunanje pojavnosti in doživljanja literarnih likov. Začetna lahkotnost se čedalje bolj preveša v psihološko razčlenjevanje in poglabljanje v duševnost, presenetljivo ravnanje in nepričakovano odzivanje. Avtor se vživlja v moralne dileme in zaplete, iz katerih ni videti izhoda. Njegov protagonist je strpen in razumevajoč, hkrati pa zaradi izgube tudi nekoliko naiven, saj je prepričan, da je mogoče zlepiti in obnoviti prijateljev zakon, ki se je zaradi nezvestobe razrušil in izničil. Prizadeta ženska pravi, da se je »počutila kot pokošena, obglavljena, razžaljena, do skrajnosti ponižana, potlačena, onečaščena, zavrnjena, sebi sovražna, obupana!!!!«
Ena od posebnosti Krivokapičeve knjige je jezikovna svoboda. Avtor se je odločil za pisanje v pogovornem nedoločniku in prepustil nenavadni rabi ločil, zlasti podpičja, dvopičja in klicaja ter še drugim jezikovnim svoboščinam. Tudi v izražanju na različnih jezikovnih ravneh, med njimi knjižno pogojnih in vulgarnih, se ne omejuje. Rad uporablja starinske izraze, na primer: ako, akoprav, čin, nego, bojda, kali in podobne, hkrati pa svoj obsežni roman dopolnjuje z opombami, v katerih pojasnjuje, kaj pomenijo nekatere manj znane ali narečne besede in podatki.
Poglavitni življenjski občutji ali vrednoti v obsežnem romanu A, Simfonija v besedi sta dobrotljivost in ljubezen. Skoraj vse osebe so dobre in dobronamerne ter pripravljene druga drugi pomagati, se vživljati v različne življenjske položaje in jih reševati. Ne omejujejo pa se, kadar se predajajo čutnosti. Sčasoma se morajo ženske in moški zaradi posledic, ki jih taka svoboda prenese, odločiti, kako bodo nadaljevali ivljenje. Kadar si kar tako vzamejo tisto, kar si poželijo, s tem ranijo ljudi okoli sebe, celo koga od bližnjih.
Igor Krivokapič je pisatelj s silno ustvarjalno močjo. Opravil je zares veliko delo. Na 755 straneh je predstavil dobro napisano zgodbo, že kar epopejo, ter ponudil jezikovno pisanost, razvejano besedišče in vznemirljivo branje. Komisije, ki bodo odločale o podeljevanju nagrad, si bodo zaradi obsežnosti romana, ki bi ga lahko imeli tudi za avtofikcijo, morale vzeti veliko časa.
Na zadnji platnici je občudovanje avtorjevega pisanja izrazila igralka Nataša Barbara Gračner; voditeljica in napovedovalka televizijskih oddaj Nada Vodušek pa v spremni besedi piše, da roman lahko beremo kot hvalnico mladosti in pričevanje o odraščanju, hvalnico z vsem izkustvom, tako lepim kot krutim, prežeto z neizmerno ljubeznijo in razumevanjem. Razkriva tudi avtorjevo izpoved, da je bil roman zasnovan že leta 1991 kot neposreden odziv na silovit čustveni pretres, ki je pisatelja osebnostno spremenil za vse življenje.
»Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.«
V zapisu O avtorju pisatelj Igor Krivokapič napoveduje, da bo romanu A dodal še B, ki bo že v zasnovi drugačno delo, pravzaprav trdo pripovedništvo, na koncu pa bo napisal še roman z naslovom C. V bližnji prihodnosti bo tako sklenil obsežno trilogijo na tri tisoč straneh. Z grozo namreč spoznava, kako zgodbe iz teh knjig čedalje bolj postajajo naš vsakdan.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov