Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
251 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
V Pesmi v žepu tokrat potujemo v glasbeni svet Severe Gjurin. Svojo glasbeno pot je začela kot vokalistka v skupini Olivija, nato pa se je postopoma začela spoprijemati tudi z ustvarjanjem glasbe. Nova plošča "Ali je še kaj prostora?" prinaša izbor studijskih in živo izvedenih pesmi zadnjega desetletja, hkrati pa je prva, na katero se je Severa podpisala sama in z njo jasno začrtala ustvarjalno smer, ki postaja vse bolj kantavtorska.
Kantavtorica in pesnica Sandra Erpe na novi plošči »Samote« raziskuje, kaj lahko glasba doda besedi in kaj se zgodi, če besedi odvzamemo glasbo. Štirinajst pesmi – sedem prebranih in sedem uglasbenih – nam naslika različne odtenke oddaljenosti med ljudmi: samoto, osamljenost, samost ...
Andraž Hribar se s svojo šesto ploščo "Čas je" vrača k rokerskim koreninam, kar napove tudi v naslovni pesmi: "Čas je, da uglasim kitaro, prsti iščejo prijeme, niso še za staro šaro moje najstniške dileme …" V pesmih se vseprisotni ljubezenski tematiki pridruži odziv na svet, ki nas obdaja, besedila pa so nastala v sodelovanju z njegovim očetom Milanom Hribarjem. Zaradi različnih glasbenih sodelovanj album zazveni večplastno, obenem pa povsem nevsiljivo vzpostavi povezavo med avtorjevimi glasbenimi vzori in sedanjostjo.
Berlejbej je novi album in ime istoimenske zasedbe, ki jo vodi kitarist Tobija Hudnik. Dvanajst pesmi, ki jih je Tobija ustvaril v najstniškem zanosu, po zaslugi njegovih prijateljev, izvrstnih mladih glasbenikov, oživi na zvočno razgibani kantavtorski plošči in nam pred očmi pričara skrivnostni naivni svet prvih ljubezni, v katerem ni nič nemogoče.
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
V Pesmi v žepu nas bo v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, po zaslugi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na Mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo prvi del pogovora.
Uglasbena poezija zazveni najlepše, kadar se avtor glasbe poistoveti z besedami pesnika. Prav zato je novi album »Cesta, ki pelje v sanje« nekaj čisto posebnega: kantavtor Luka Gluvić je na njem namreč uglasbil poezijo svojega očeta Gorana Gluvića.
Ob koncu poletja se bo pred mikrofonom Prvega oglasil vodja Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC) Peter Baroš ter nam zaupal svoje poglede na trenutno slovensko glasbeno realnost.
V tokratnem poletnem izboru bomo v Pesmi v žepu poslušali šansone: nekaj smo jih izbrali z albuma »Ljuba« Nike Vistoropski, obenem pa smo pobrskali med posnetki z nedavnega nastopa dua Hostnik-Krečič, ki nam je v živo zaigral v Prvi vrsti.
Poletna Pesem v žepu prinaša izbor slovenskih kantavtorskih pesmi. Tokrat poslušamo nekaj pesmi z nove male plošče »Med borovci« Luka Gluvića, novi single ter eno lansko pesem skupine Edenon ter dve starejši pesmi Ksenije Jus.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Z nami se pogovarja koroški kantavtor Milan Kamnik, ki s seboj v žepu prinaša svoj deveti album »A še 'mam sploh pravico?«. Realistične pripovedi iz njegovih pesmi največkrat zazvenijo v njegovem domačem narečju, medtem ko po glasbeni plati ostajajo zveste ameriškim zgledom, še posebno countryju. V pogovoru se nam pridružuje tudi Milanova hči Mojca, violistka in soavtorica aranžmajev za večino pesmi na plošči.
Tokrat je z nami duo Okustični, ki ga sestavljata izkušena glasbenika Karin Zemljič in Mate Bro. Lani jeseni je izšel njun prvenec »Enkratna, neponovljiva«, na katerem sta združila moči z Jadranko Juras. Avtorske pesmi (in ena priredba) obravnavajo življenje s stališča posameznika, ki se zaveda svojih šibkejših plati in se jih trudi presegati. Pesmi po glasbeni plati poleg spevnosti ponudijo tudi prostor za virtuoznost ter tako izkoristijo sposobnosti vseh vpletenih glasbenikov, kljub vsebinski, instrumentalni in zvrstni raznolikosti pa na plošči zazvenijo kot celota.
Počeni Škafi so ulična swing zasedba iz Ljubljane, ki so navdih za novi album »Dunaj« našli v francoskem šansonu. Pesmi s premišljenimi besedili in igrivo glasbeno interpretacijo nam bosta približala večinska avtorja pesmi na plošči: Marjeta Prudič in Jernej Juren.
V preteklih tednih, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, smo se v Pesmi v žepu posvetili pogovorom o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Z nami so bili kantavtorja Jani Kovačič in Robert Petan, glasbeni producent Tone Jurca in glasbeni duo Bilbi in Gregor Stermecki. Poslušali smo nekatere nove, pa tudi mnoge starejše pesmi, ob njih pa smo raziskovali različne vloge glasbe v povezavi z družbo. Ob tem so se odprla nekatera vprašanja, ki bodo verjetno še lep čas ostajala aktualna. V zadnji oddaji se bomo ozrli nazaj, obenem pa ugibali, kaj bi lahko prinesla glasbena prihodnost …
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, imamo nekaj več časa za refleksijo, za vsa mogoča vprašanja o ustvarjalnosti v vsakdanjem in manj vsakdanjem življenjskem ritmu. Zato ta čas izkoriščamo za pogovor z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje, ob pesmih pa osvetlimo različne vloge glasbe v povezavi z družbo. V peti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nam svoje soočanje z aktualnimi družbenimi in glasbenimi izzivi razkrivata Bilbi in Gregor Stermecki.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V četrti iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj bo v ospredju nekaj pesmi, ki so nastale v zadnjih tednih in so tako ali drugače zaznamovane s situacijo, v kateri smo se znašli.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V tretji iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj prisluhnemo glasbi z nekoliko drugačnega zornega kota, kot smo ga vajeni: svoj pogled nam razkriva glasbeni producent RTV Slovenija Tone Jurca.
V teh dneh, ko je koncertno in festivalsko življenje obstalo, se pogovarjamo z glasbeniki, organizatorji in drugimi vpletenimi v domače glasbeno življenje. V drugi iz tega posebnega, nalezljivega cikla oddaj nas razvedrijo pesmi Franeta Milčinskega Ježka, na daljavo pa je z nami kantavtor Robert Petan.
Neveljaven email naslov