Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo
Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.
Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?
Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.
Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.
Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.
V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.
Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.
Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.
Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.
Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.
Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.
V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.
O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.
Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.
Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.
Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.
Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.
Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.
A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.
Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.
Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?
To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.
No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!
Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.
Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.
A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.
Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.
Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.
Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?
Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.
Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.
Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.
709 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo
Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.
Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?
Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.
Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.
Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.
V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.
Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.
Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.
Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.
Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.
Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.
V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.
O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.
Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.
Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.
Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.
Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.
Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.
A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.
Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.
Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?
To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.
No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!
Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.
Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.
A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.
Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.
Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.
Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?
Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.
Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.
Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.
Minoli Salgado je šrilanško-britanska pisateljica, ki je nedavno pri nas predstavljala svoj romaneskni prvenec Malo prahu na očeh. V njem tematizira šrilanško državljansko vojno, udarec cunamija, med vojno izginule osebe, skratka travmatične dogodke. O romanu, ki je v prevodu Ane Jasmine Oseban izšel pri založbi KUD Police Dubove, in še o marsičem drugem se je s pisateljico pogovarjala Maja Žvokelj.
V oddaji objavljamo pogovor s filmskim režiserjem Alenom Drljevićem o filmu Moški ne jočejo in o tehnikah skupinske terapije, s katerimi so ustvarili like vojnih veteranov, ki jih lahko vidimo v fillmu. Z Alenom Drljevićem se je pogovarjal Urban Tarman. Prevode je bral Igor Velše. Vabljeni k poslušanju!
V knjižni zbirki Aleph so prve knjige izšle sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja, med drugim pesniške zbirke Nate pada patina Štefana Remica, Slepa okna Boštjana Seliškarja in z nagrado Prešernovega sklada nagrajeni Srebrnik Alojza Ihana ter pripovedna dela Strategije, taktike Igorja Zabela, Briljantina Milana Kleča in Domovina, bleda mati Franja Frančiča pa zbornik kratkih zgodb Rošlin in Verjanko ali Odlagani opravek slovenstva ter priročnik Šola kreativnega pisanja, ki ga je uredil Andrej Blatnik. Skratka, Aleph je bil na svojih začetkih zbirka, ki je nastajala v precejšnji meri neodvisno od političnih in kulturnih središč moči, in v kateri so svoja zgodnja dela objavili avtorji tim. postmodernistične generacije. Danes izdaja zbirko Aleph (v njej je doslej izšlo 185 naslovov) Center za slovensko književnost, njen urednik pa je pesnik in prevajalec Brane Mozetič. Ta je v oddaji Razgledi in razmisleki, v pogovoru z Markom Goljo povedal, kakšna je narava zbirke danes, s kakšnimi izzivi in težavami se srečuje, najverjetneje pa tudi kaj o načrtih za prihodnost. Vabljeni k poslušanju pogovora tukaj in zdaj, za vse vas, ki bi želeli podpisati peticijo za ubranitev knjižne zbirke Aleph, pa še podatek, da jo najdete na spletni strani www.pravapeticija.com ...
V oddaji Razgledi in razmisleki bo slišati pogovor s Slavenko Drakulić. Angažirana hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić, avtorica osmih romanov in osmih esejistično-publicističnih knjig, je bila najbolj pričakovana gostja festivala Fabula 2018 - če sklepamo po tem, kako hitro so pošle vstopnice za njen večer. Ob tej priložnosti je založba Beletrina izdala njen roman Mileva Einstein, teorija žalosti v prevodu Miša Renka. O tem in drugih njenih romanih ter o izraziti družbeni angažiranosti se je s Slavenko Drakulić pogovarjal Vlado Motnikar.
Maylis de Kerangal je francoska pisateljica, avtorica številnih romanov. Nekateri so bili nagrajeni s prestižnimi nagradami. Ena takih knjig je roman z naslovom Rojstvo mostu, ki smo ga pravkar dobili v slovenskem prevodu in je izšel pri Beletrini ob festivalu Fabula 2018. Prav o tem romanu se je za oddajo Razgledi in razmisleki z Maylis de Kerangal pogovarjala Tadeja Krečič, ko je bila pisateljica v Ljubljani kot ena izmed osrednjih gostov festivala.
V Razgledih in razmislekih začenjamo niz pogovorov z osrednjimi gosti letošnjega festivala Fabula, literature sveta. Andrej Stopar, poznavalec Rusije in drugega post-sovjetskega sveta, se je pogovarjal s Serhijem Žadánom, ukrajinskim pisateljem, pesnikom, esejistom, prevajalcem in glasbenikom. Pa tudi aktivistom tako imenovanega »majdána,« protestnega gibanja, ki je skušalo Ukrajino usmeriti na Zahod in je bilo ključnega pomena v obeh ukrajinskih revolucijah v zadnjih dveh desetletjih, oranžni v letih 2004 in 2005, ter »revoluciji dostojanstva« pozimi 2013 in 2014. Triinštiridesetletni Žadan velja za ukrajinskega literarnega zvezdnika, je dobitnik uglednih domačih in mednarodnih literarnih nagrad, njegove knjige so prevedene v več jezikov. Od Fabule naprej tudi v slovenščino. V prevodu Primoža Lubeja in Janje Lubej Vollmaier lahko beremo Žadanov roman Vorošilovgrad, »napeto, duhovito in čudovito napisano delo«, kot preberemo na platnici knjige.
Pesnica Bina Štampe Žmavc se je najprej predstavila mladim ljubiteljicam in ljubiteljem poezije – leta 1990 je objavila pesniško prvenko Čaroznanke, odrasle pa je nagovorila leta 1999 z zbirko sonetov Pesek v pesem. Že omenjeni zbirki lepo napovedujeta pesničin pesniški svet, eno domišljije, presenetljivih besednih iger in obratov ter ambiciozne artikulacije, ki se ne ustraši tradicionalnega verza, kitic in rim. Vse naštete in še druge odlike vsebuje tudi njena najnovejša pesniška zbirka Vse-stvar-je, ki pred bralko in bralca postavi stvari, vendar ne v službi človeka, ampak na sebi. Pesnica je ob zbirki zapisala, da »so se pesmi v tem izboru izpisale v zadnjih dveh letih in da je kozmos od nekdaj doživljala celostno, stvari kot žive, kot nekakšen taoist torej.« Zato bo bralec po branju njenih pesnik morda vsaj za hip zrl na svet predmetov okoli sebe nekoliko drugače. Več o zbirki in še čem bo povedala pesnica v pogovoru z Markom Golju, posnetim na njenem domu v Celju, zagotovo pa bo tudi prebrala kako pesem. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.
Leta 1984 rojena ruska novinarka Žana Nemcova je hči politika Borisa Nemcova, ki je bil nekoč član Jelcinove vlade, pozneje pa vnet kritik in vodja opozicije proti ruskemu predsedniku Putinu. Februarja 2015 so ga na Moskovski ulici v bližini Kremlja ustrelili. Po tem dogodku se je Žana Nemcova s političnim aktivizmom začela ukvarjati tudi sama. Ko je zahtevala preiskavo o očetovi smrti, Rusija zanjo kmalu ni bila več varna. Danes Nemcova živi in dela v Nemčiji, kjer o politiki poroča za radio Deutsche Welle. Pred nekaj meseci je bila častna gostja festivala dokumentarnega filma v češki Jihlavi; tam je med drugim govorila tudi o filmu, ki ga je o njenem očetu posnela Zosja Rodkevič: Moj prijatelj Boris Nemcov. Z Žano Nemcovo se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Tina Poglajen. foto: Leta 2016 so Žani Nemcovi podelili mednarodno nagrado za pogum, namenjeno ženskam. https://en.wikipedia.org/wiki/Zhanna_Nemtsova#/media/File:The_2016_International_Women_of_Courage_Award_to_Zhanna_Nemtsova_of_Russia_(25514175553).jpg
Pri Društvu slovenskih režiserjev so v v Slovenski kinoteki podelili nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Prejel jo je režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer Karpo Godina. Kratki filmi Karpa Godine, kot sta Piknik v nedeljo in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, ter celovečerna dela Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica in Umetni raj so pomemben del tako slovenske kot tudi evropske filmske dediščine. Z Umetnim rajem se je Godina uvrstil celo v uradni del canneskega festivala, močan odmev pa je imel že njegov filmski prvenec Splav meduze. Prav o njem in o Godinovi filmski poti se je dan po podelitvi za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjal Matej Juh.
Pisatelj Carlos Pascual je Mehičan, ki že leta živi v Sloveniji. Opazuje slovenski svet in ljudi v njem ter samega sebe. In piše eseje. Pred časom je izšla njegova knjiga O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih. Prvi natis je bil razprodan, nastal je novi. Zdaj je na knjižnih policah druga knjiga Carlosa Pascuala v slovenščini: Debeli zidovi, majhna okna. Iz pogovora Tadeje Krečič izvemo, kaj ta naslov pomeni, v čem se nova knjiga razlikuje od prejšnje, med drugim pa tudi, zakaj je v Ljubljani ustanovil miniaturno gledališče Pocket teater Studio.
Legendarni dramski igralec Stane Sever je konec leta 1937 postal član ansambla ljubljanske Drame in na tem odru odigral magistralne vloge. Ob 80. obletnici njegovega prvega angažmaja v osrednjem slovenskem gledališču je Slovenski gledališki inštitut pripravil večer Staneta Severja. O njegovem položaju v Drami in slovenskem gledališču nasploh ter o Severjevi ikonografski podobi v drugi polovici 20. stoletja je predaval dr. Štefan Vevar. Zanimive ugotovitve smo v oddaji Razgledi in razmisleki obogatili z nekaj na novo najdenimi posnetki Severjevih recitacij Prešernove poezije.
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali pogovor z makedonskima filmskima ustvarjalkama Teono Strugar Mitevsko in Labino Mitevsko. Teona je nedavno posnela film Dan brez imena – podlaga zanj je bila resnična zgodbo o tragičnem izletu štirih najstnikov, z njo pa je orisala državo, ki se ne more otresti bremen preteklosti. V filmu je nastopila tudi režiserkina sestra Labina Mitevska, sicer producentka. Z obema se je med ljubljanskim Liffom pogovarjala Nina Gostiša. foto: http://www.vertigo.si/filmi/sem-iz-titovega-velesa/
Za oddajo smo izbrali odlomke iz knjige ameriške publicistke Caroline Stoessinger o Alice Herz Sommer, pianistki judovskega rodu in pričevalki o strašni izkušnji holokavsta. Rodila se je leta 1903 v Pragi, v Avstroogrski monarhiji. Po nacističnem napadu na Češkoslovaško je večina njenih sorodnikov in prijateljev emigrirala v Palestino, Alice pa je ostala v Pragi in skrbela za ostarelo mater; obe so aretirali, mater so umorili v koncentracijskem taborišču; Alice so leta 1943 zaprli v taborišče Terezin, kjer je odigrala več kot 100 koncertov. Njen mož je za tifusom umrl v Dachauu, Alice in njen sin pa sta preživela in se leta 1949 izselila v Izrael, nato pa se pri triinosemdesetih letih preselila v Anglijo. Knjiga o njenem življenju, naslovljena Sto let modrosti, je nastala na osnovi pogovorov z njo. Alice Herz Sommer je umrla leta 2014, stara 110 let. Knjigo je prevedla Miriam Drev. foto: Alice Herz Sommer
Dr. Svetlana Slapšak je obogatila slovensko kulturo in javno življenje z vrsto nastopov in kolumn ter knjig, ki pričajo o njenem širokem razponu intelektualnih interesov. Med njenimi novejšimi knjigami omenimo Kuhinjo z razgledom in Antično miturgijo, med nekoliko starejšimi pa zbirko Ženske ikone 20. stoletja. V teh in drugih delih se dr. Slapšak predstavlja kot intelektualka, ki z lahkoto prehaja iz antičnih študij v antropološke in druge teme. Več o sebi in svojem delu je dr. Svetlana Slapšak povedala v oddaji Razgledi in razmisleki, v pogovoru z Markom Goljo. Ta jo je obiskal nekaj dni pred njenim okroglim življenjskim jubilejem na njenem domu. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Jure Eržen/Delo
Andrej Volos piše v ruščini, čeprav se je rodil v mestu Dušanbe, prestolnici Tadžikistana in tam živel. Pred nedavnim je v slovenskem prevodu Simona Dobravca izšel njegov roman Vrnitev v Pandžrud. Dogajanje je postavljeno v srednjo Azijo prve polovice desetega stoletja. Glavni junak, slavni pesnik Rudaki, se – star, oslepljen in pahnjen globoko v nemilost – iz Buhare vrača v rodni Pandžrud in premišlja o svoji, pa tudi siceršnji preteklosti in sedanjosti. Andrej Volos je bil za roman v Rusiji nagrajen. Pred dobrim mesecem dni je obiskal Ljubljano in prevajalec Simon Dobravec ga je za oddajo Razgledi in razmisleki povabil pred mikrofon.
Islandski film zadnja leta doživlja renesanso: spomnimo se denimo na Zgodbe o konjih in ljudeh, Dobrodušnega Velikana, Lastovke ali Ovna, ki so bili izjemno uspešni na filmskih festivalih povsod po svetu, tudi v Ljubljani. Na lanskem LIFFu so med islandskimi filmi prikazali Laboda režiserke Áse Helge Hjörleifsdóttir. Za oddajo Razgledi in razmisleki se je z ustvarjalko pogovarjala Tina Poglajen in jo povprašala o naravi v islandskih filmih, o soncu, ki nikoli ne zaide in tradiciji, ki še danes oblikuje življenje na Islandiji. foto: http://www.icelandicfilms.info/person/nr/9425
V zbirki Moderni klasiki je pred kratkim kot stota knjiga izšel roman Skrivnostne solidarnosti Pascala Quignarda. Moderni klasiki so tako po številu naslovov dohiteli legendarno zbirko Sto romanov. Jubilejna knjiga je bila povod za pogovor Marka Golje s sourednikom zbirke Andrejem Blatnikom. Ta je med drugim osvetlil začetke zbirke, orisal differentio specifico med zbirkama XX. stoletje in Moderni klasiki, nekoliko pojasnil snovanje zbirke in še marsikaj. Vabljeni k posluašnju tukaj in zdaj. Foto: Mateja Jordovič Potočnik
V dvorani Loškega odra v Škofji Loki so v nedeljo na 47. podelitvi Severjevih nagrad počastili gledališke igralce za minulo sezono. Strokovna žirija je za dosežke na slovenskih poklicnih odrih nagrado Sklada Staneta Severja podelila Juretu Henigmanu, članu Mestnega gledališča ljubljanskega in Blažu Šefu, članu Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana. Ob tej priložnosti se je z igralcema pogovarjal Žiga Bratoš.
Na primeru Vetrinjskega dvora, glavne pisarne v času Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, nas je zanimalo, kako Maribor živi v času od EPK do danes. Katere iniciative so se okrepile, katere zamrle - in zakaj. Več o tem ter o dejavnostih, ki se izvajajo v Vetrinjskem dvoru, ki ga upravlja Javni zavod Narodni dom Maribor, je Petri Tanko v pogovoru, ki je nastal med sprehodom po Vetrinjskem dvoru, povedal Marko Brumen, producent Vetrinjskega dvora. foto: Vetrinjski dvor Služba za razvojne projekte in investicije MOM
Na primeru Vetrinjskega dvora, glavne pisarne v času Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, nas je zanimalo, kako Maribor živi v času od EPK do danes. Katere iniciative so se okrepile, katere zamrle. In zakaj. Več o tem ter o dejavnostih, ki se izvajajo v Vetrinjskem dvoru, ki ga upravlja Javni zavod Narodni dom Maribor, je v pogovoru povedal Marko Brumen, producent Vetrinjskega dvora. Vabimo vas k poslušanju!
Neveljaven email naslov