Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo
Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.
Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?
Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.
Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.
Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.
V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.
Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.
Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.
Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.
Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.
Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.
V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.
O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.
Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.
Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.
Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.
Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.
Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.
A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.
Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.
Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?
To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.
No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!
Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.
Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.
A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.
Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.
Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.
Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?
Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.
Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.
Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.
709 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo
Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.
Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?
Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.
Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.
Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.
V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.
Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.
Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.
Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.
Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.
Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.
V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.
O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.
Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.
Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.
Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.
Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.
Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.
A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.
Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.
Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?
To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.
No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!
Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.
Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.
A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.
Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.
Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.
Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?
Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.
Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.
Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.
Primož Premzl se je vpisal v slovensko kulturno zgodovino kot založnih lepih, dobrih, dragocenih in zanimivih knjig s področja umetnostne zgodovine in zgodovine. Najprej je zbiral značke in znamke, pozneje stare razglednice in vedute, svojo ljubezen do lepega pa je izrazil tudi kot založnik. Umetniški atelje Primož Premzl je tako v minulih 25-letih izdal vrsto lepih knjig, med drugim Mariborske vedute, zgodovinski monografiji o admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu in znanstveniku Hermannu Potočniku Noordung, kar nekaj albumov z vedutami in ne nazadnje leta 1998 faksimile Statuta mesta Ptuj iz leta 1376. Ob 25-letnici delovanja Umetniškega kabineta Primoža Premzla sta se samosvojemu založniku z razstavama poklonili Univerzitetna knjižnica v Mariboru in Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, v oddaji Razgledi in razmisleki pa boste slišali pogovor Marka Golje z založnikom. Ta bo med drugim pojasnil, kaj ima skupnega z najstarejšo tipsko šolo v Avstro-Ogrski in z osnovno šolo Ludvika Pliberška v Mariboru. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Branimir Ritonja
V času, ko so novice o dogodkih v Kataloniji že nekaj časa v vseh medijih na prvem mestu, objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki premišljevanje pisatelja Draga Jančarja o tej deželi in njeni usodi tako v zgodovini kot v tem trenutku. O kateri največ pove prav literatura, zapiše Drago Jančar, ki je pred leti srečal katalonskega pisatelja Jaumeja Cabréja, zapisovalca osebnih zgodb iz časa državljanske vojne in Frankove diktature. Oba pisatelja zaznamujejo podobne izkušnje, čustva in razmisleki, saj oba pripadata narodoma z legitimno željo po svobodi, uporabi svojega jezika, pa tudi po politični neodvisnosti, za katero se Katalonci zdaj borijo, Slovenci pa v njej živimo že petindvajset let.
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Pred 70 leti smo, predvsem po zaslugi literarnega zgodovinarja in prevajalca Viktorja Smoleja (1910 – 1992), dobili prvi lektorat slovaščine. Dobrega pol stoletja pozneje, natančneje leta 2004, je prerasel v univerzitetni študijski program Slovakistika. Ob jubileju je pod uredništvom doc. dr. Špele Sevšek Šramel in prof. dr. Jozefa Pallaya nastal zbornik, posvečen dr. Andreju Rozmanu, enemu izmed ustanoviteljev študija češčine, poljščine in slovaščine na FF v Ljubljani in dolgoletnemu vodju katedre za slovaški jezik in književnost. Zbornik bomo prelistali v oddaji, predvsem pa spregovorili o naših kulturnih stikih s Slovaško nekoč in danes in o tem, kako je bilo posredovanje slovaške kulture določeno z družbeno-političnim kontekstom in individualnimi pobudami. Gosta oddaje bosta prof. dr. Andrej Rozman in doc. dr. Špela Sevšek Šramel.
Severnoevropske države, ki so po tradiciji protestantsko-luteranske, so znane po ekonomski, inovacijski in socialni uspešnosti. Koliko je k njihovi uspešnosti pripomoglo izročilo, ki se navezuje na reformacijo, in ali so zato v prednosti pred drugimi državami? Izjeme sicer tega ne potrjujejo: katoliška Bavarska je uspešnejša od protestantskih dežel na severu Nemčije, pa tudi uspešna območja vzhodne Azije to trditev zanikujejo. A vendar so v letih po reformaciji uspešnost v poklicu imeli za znak, da je verujoči na poti k zveličanju, protestantska etika pa je legitimirala kapitalistično podjetnost. To nagiba k premisleku, da se uspešnost severnoevropskih držav vendarle nekako navezuje na njihovo tradicijo. Kakšne so te navezave in koliko je protestantska etika povezana z nastankom kapitalizma, smo se pogovarjali s sociologom prof. dr. Franetom Adamom.
Že dvajset let v Kotljah na Koroškem pripravljajo Kuharjeve dneve v spomin na štiri brate Kuhar. Med njimi je najbolj znan Lovro Kuhar, pisatelj, ki je ustvarjal pod psevdonimom Prežihov Voranc. Potem so tu še znani politik in duhovnik Alojz, pa Avgust, poznan kot ustanovitelj in urednik glasila guštanjskih železarjev Koroški fužinar. Letos pa so posebno pozornost namenili Ivanu, čeprav izmed štirih bratov najmanj poznanemu, a izjemno pomembnemu Korošcu. Koroška dopisnica Metka Pirc se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala z Ivanovo vnukinjo Danico Hudrap, ki je pranečakinja znamenitega Prežihovega Voranca. foto: Prežihovi pred domačo hišo; prvi z leve je Ivan. https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/ivan-kuhar.html
Kaj za družbo pomeni znanost? In kako znanost razumeti v širši perspektivi kulturnega konteksta? V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki smo se sprehodili skozi razstavo Liminalni agenti, ki je na ogled v galeriji Škuc. Skoznjo nas je vodila soavtorica razstave, doktorica biomedicine in intermedijska umetnica Špela Petrič.
Italija je ena arheološko najbogatejših držav na svetu, a najdišča, kot so Pompeji, so vendarle redka. Antično rimsko mesto ob Neapeljskem zalivu, ki ga je uničil izbruh Vezuva leta 79 po Kristusu, so ponovno odkrili že sredi 18. stoletja, a mesto še vedno predstavlja arheološki izziv. Eno najpomembnejših arheoloških najdišč antike doživlja preporod. Zadnji dve leti v življenju Pompejev so zaznamovali mnogi restavratorski posegi, vedno večji turistični obisk, nova znanstvena odkritja in sodobnejši pristopi k obravnavi arheološkega najdišča. O vsem tem se je naš rimski dopisnik Janko Petrovec pogovarjal z direktorjem Pompejev, arheologom doktorjem Massimom Osanno. foto: Pompeji, Via di Mercurio in Vezuv; avtor: Carlo Mirante (vir: Flickr Creative Commons)
Desetega oktobra je minilo sto let od rojstva velikega jazzovskega glasbenika 20. stoletja Theloniousa Monka. Slišali boste odlomek iz knjige angleškega pisatelja in publicista Geoffa Dyerja, ki ga v slovenščini že poznamo po duhoviti knjigi Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi. Leta 1991 je objavil knjigo z naslovom But Beautiful / Lepo pa - Knjiga o jazzu. But Beautiful je bila najprej čudovita balada Jimmyja Van Heusena na besedilo Johnnyja Burka, ki je kmalu po nastanku leta 1947 postala jazzovski standard. Knjigo Geoffa Dyerja sestavljajo apokrifne biografije devetih legendarnih jazzovskih skladateljev in instrumentalistov 20. stoletja, med njimi tudi Theloniousa Monka. Besedilo je prevedla Tina Mahkota. foto: Thelonious Monk, Minton's Playhouse, New York, N.Y., ca. sept. 1947 / William P. Gottlieb https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Thelonious_Monk,_Minton%27s_Playhouse,_New_York,_N.Y.,_ca._Sept._1947_(William_P._Gottlieb_06271).jpg
Z nogami hodečih skozi mesta, hodečih po ulicah, bobnečih po cestah, po avenijah, po trgih ... se je pisal velik del zgodovine. V Buenos Airesu so med leti 1977 in 1983 v smeri proti urinim kazalcem hodile matere, katerih otroci so v času diktature izginili neznano kam. V začetku 20. stoletja so nastajala planinska društva kot protest proti prepričanju, da krajino lahko zasedajo le moški, le aristokrati, torej tisti, ki imajo denar, moč, ugled. Skupinska, kolektivna hoja je kot upor in osvajanje prostora odraz politične akcije. Kaj pa individualna hoja? Pomembno je hoditi do volišča, zapiše Irena Pivka, umetnica in soavtorica lokacijskega večmedijskega performansa Hodi.ti. Z njo smo se o hoji kot orodju sprememb pogovarjali tudi v tokratni oddaji Razgledi in razmisleki.
Vladimir Pištalo se je rodil v Sarajevu, odraščal v Mostarju, Kraljevu in Beogradu. Leta 1993 je emigriral v ZDA, danes tam predava, razpet med ZDA in Beogradom. Sodi med najpomembnejše in najbolj prevajane srbske pripovednike. Je avtor številnih knjig, med drugim v slovenščino prevedene literarizirane biografije o Aleksandru Makedonskem Aleksandrida in nagrajenega romana Tesla, portret med maskami. Z Vladimirjem Pištalom se je pogovarjal Rok Bozovičar. foto: Vladimir Pištalo: Foto © Nebojša Babić https://vilenica.si/vilenica-2017/tuji-gostje-na-vilenici-2017/
Letošnji nagrajenec Vilenice Jurij Andruhovič, je pisatelj, ki je bistveno prispeval k odmiku ukrajinske književnosti od pričakovanih tém iz obdobja Sovjetske zveze, hkrati pa svojo domovino vidi kot vmesno območje med Vzhodom in Zahodom in jo kulturno-civilizacijsko in tudi politično nedvoumno umešča v svet Srednje Evrope. Angažiran je bil tudi v času družbenih gibanj za demokratizacijo države, poleg tega pa je dobitnik številnih mednarodnih nagrad – Herderjeve, Remarquove, Goethejeve medalj in drugih. V oddaji Razgledi in razmisleki se z njim pogovarja Vlado Motnikar.
Čilskega pisatelja Raúla Zurita, ki je bil letošnji gost na Dnevih poezije in vina, sta zaznamovala vojaški udar in diktatura v Čilu. Leta 1973 je šest tednov preživel v zaporu. Nikoli ni odšel v izgnanstvo, ampak se je na različne načine bojeval proti avtoritarnemu sistemu. Tudi pisati je začel zato, ker so ga prisilile življenjske okoliščine. O svojem življenju, stališčih in ustvarjanju se je pogovarjal z Andrejem Rotom. Foto: Matej Pušnik; www.stihoteka.com
Prihodnji teden bo v Portorožu ob odprtju 20. festivala slovenskega filma Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske umetnosti prejel Franci Zajc. Franci Zajc se je v filmski svet podal leta 1967 na takratni TV Ljubljana, kjer je bil direktor projektov in producent. Eden prvih izzivov je bila nadaljevanka Dekameron, ki še danes – po skoraj pol stoletja – velja za enega najodličnejših televizijskih projektov. Režiral jo je češki režiser Vaclav Hudeček. Pomembno je bilo njegovo sodelovanje z mojstrom Matjažem Klopčičem pri Cvetju v jeseni (posnela sta tako nadaljevanko kot celovečerec); z režiserjem sta pozneje še poglobila sodelovanje in ga leta 2005 sklenila z zgodovinsko dramo Ljubljana je ljubljena. Zajc je v 80. letih prejšnjega stoletja prevzel delo glavnega producenta Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, potem pa se leta 1987 odločil za samostojno pot. Ustanovil je produkcijsko hišo Arsmedia, kjer je dobilo priložnost kar nekaj mladih avtorjev – med njimi Miran Zupanič, Sašo Podgoršek, Marko Naberšnik in Goran Vojnović. Z njimi je ustvaril več filmskih uspešnic in pa tudi filmov klasične vrednosti. S Francijem Zajcem se je pogovarjal Urban Tarman. Foto: Žiga Culiberg.
Gost oddaje Razgledi in razmisleki bo tokrat hrvaški pisatelj in literarni zgodovinar akademik Pavao Pavličić, rojen leta 1946 v Vukovarju. Je avtor petdesetih proznih knjig in desetine filmskih scenarijev, v slovenščino pa so prevedeni romana Večerni akt in Lepopis ter poetična proza Donava. Z njim se bo pogovarjal Vlado Motnikar.
Oddajo namenjamo Muzeju na prostem Rogatec. Gre za največji lokalni muzej na prostem v Sloveniji, ki je bil leta 1997 nominiran za evropski muzej leta. Obsotelska kotlina, kje leži Rogatec, in ki jo z vseh strani obdaja gozd, se razvija in tako srednjeveški trg zadnja leta postaja vse bolj priljubljen kraj za turiste, ki se nastanjajo v znameniti Rogaški Slatini. Slabih deset kilometrov oddaljen Rogatec z obnovljenim dvorcem Strmol, z ruševinami gradu in največjim muzejem na prostem v državi ponuja doživetje starih časov in preprostega kmečkega prebivalstva, ki se je ob zemlji preživljalo tudi s kamnoseštvom. O Rogatcu in muzeju se je Simona Kopinšek pogovarjala z Ireno Roškar, ki vodi ta muzej. foto: https://www.rogatec.si/muzej-na-prostem-rogatec/
Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali leta 1934 objavljeno besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca dr. Vilka Novaka (1909-2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Besedilo z naslovom Kulturni stiki do osvobojenja bo prebral Ivan Lotrič. Na fotografiji: zborovanje v Beltincih 1919
Nedavno je umrl ameriški dramatik, igralec ter televizijski in filmski režiser Sam Shepard. Rodil se je leta 1943 in v petih desetletjih ustvaril nadvse raznolik in osupljiv umetniški opus. Ta obsega štiri knjige proze in poezije v prozi, dvainpetdeset dram - šest je bilo uprizorjenih tudi na Slovenskem: Summertime, Nevidna roka, Pokopani otrok, Pravi Zahod, Misel lažnivka in Lunine mene, skoraj petdeset filmskih vlog in več kot ducat filmskih scenarijev. Po slednjih - denimo Pariz, Teksas, Nora ljubezen, Ne hodi mi trkat - je Shepard verjetno tudi najbolj znan, še bolj pa po filmskih vlogah: leta 1983 je bil za vlogo Chucka Yeagra v filmu Pravi fantje nominiran za oskarja – čeprav se skoraj brez izjeme zdi, da niti v najbolj mainstreamovskih produkcijah ne nastopa kot interpret tujih vlog, temveč že v osnovi kot ikona, kot celostna umetnina Sam Shepard - obstranec, upornik, farmar, umetnik, gospodar lastne usode in rušitelj mitov. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali besedilo Luka Gibbonsa o njegovi dramatiki, naslovljeno »Zgrajeno v senci: Sam Shepard in ameriški zahod«. Luke Gibbons je profesor literarnih in kulturnih študij na Irski državni univerzi v Maynoothu; esej je prevedla Tina Mahkota. Na fotografiji sta Ivo Ban in Boris Cavazza v predstavi Lunine mene Sama Sheparda; Drama SNG Ljubljana, 2010. Foto: Peter Uhan
Viktor Jerofejev je eno najizrazitejših imen ruske sodobne književnosti. Za avtorja Življenja z idiotom (1980), Ruske lepotice (1990), Enciklopedije ruske duše (1999), Dobrega Stalina (2004) in pravkar v slovenščino prevedene zbirke kratkih zgodb Telo (2015), če omenimo le nekaj njegovih del, je značilna večna disidentska drža. Čeprav sin visokega sovjetskega diplomata, je zgodaj razvil kritičen odnos do sovjetskih, nato tudi do ruskih oblasti. Leta 1979 so mladega Jerofejeva zaradi organizacije izida disidentskega almanaha Metropola izključili iz Združenja sovjetskih pisateljev, bleščeča diplomatska kariera njegovega očeta pa se je zaradi tega končala. Jerofejev se v svojih delih dotika bolečih tem ruske identitete in stereotipov ruskega vsakdana. Ostrina njegovega peresa in grenko spoznanje o izginjanju vrednot sta mu nakopala številne nasprotnike tudi v sodobni Rusiji. Še zmeraj ga je mogoče slišati na radiu Eho Moskve in brati na nekaterih spletnih portalih, odmevno oddajo Apokrif na državni Televiziji Kultura pa so leta 2011 ukinili. Čeprav zelo bran v Rusiji, je v tujini deležen bolj naklonjenih ovacij. Tesno je povezan predvsem s Francijo, kjer je preživel del otroštva, leta 2013 pa so mu podelili tudi najvišje francosko civilno odlikovanje viteški red Legije časti. Z Viktorjem Jerofejevom se je spomladi ob festivalu Fabula pogovarjal Andrej Stopar.
Neveljaven email naslov