Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo
Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.
Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?
Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.
Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.
Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.
V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.
Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.
Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.
Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.
Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.
Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.
V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.
O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.
Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.
Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.
Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.
Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.
Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.
A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.
Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.
Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?
To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.
No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!
Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.
Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.
A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.
Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.
Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.
Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?
Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.
Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.
Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.
709 epizod
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo
Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.
Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?
Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.
Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.
Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.
V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.
Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.
Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.
Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.
Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.
Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.
V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.
O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.
Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.
Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.
Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.
Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.
Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.
A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.
Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.
Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?
To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.
No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!
Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.
Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.
A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.
Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.
Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.
Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?
Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.
Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.
Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.
Pascal Bruckner,francoski pisatelj, publicist, esejist in filozof, je eden najvidnejših intelektualcev tega trenutka. Rodil se je leta 1948, študiral je v Parizu in diplomiral pri Rolandu Barthesu. Piše kolumne v časopise Le Nouvel observateur, Le Monde, Causeur. Na univerzah v San Diegu in New Yorku predava kot gostujoči profesor. Od leta 1990 vodi tečaj na Inštitutu za politične študije v Parizu. Je avtor več kot dvajsetih knjig, od tega jih je večkot polovica esejističnih. Ena izmed najbolj branih je knjiga Nenehna vzhičenost, esej o prisilni sreči, ki jo imamo tudi v slovenščini. Lani je Pascal Bruckner objavil roman Pridni sinko o svoji družini in očetu, zagovorniku antisemitov in nacistične Nemčije. Pascal Bruckner je nedavno obiskal Ljubljano na 31. Slovenskem knjižnem sejmu, za oddajo Razgledi in razmisleki se je z njim pogovarjala Tadeja Krečič.
Tokratna oddaja prinaša pogovor s portugalskim pisateljem Davidom Machadom, ki je nedavno gostoval na 31. Slovenskem knjižnem sejmu. Machado (roj. 1978) je študiral ekonomijo, literaturi pa se je resneje posvetil, ko je imel – kot pravi sam – srečo, da je postal brezposeln. Do zdaj je izdal številne knjižice, namenjene otrokom, za odrasle bralce pa je izpod njegovega peresa prišla ena zbirka kratke proze in trije romani. Med temi je največ pozornosti vzbudil roman Povprečen indeks sreče, ki je na Portugalskem izšel leta 2013 in za katerega je Machado letos prejel nagrado Evropske unije za književnost. O svojem dosedanjem opusu je za oddajo Razgledi in razmisleki pisatelj spregovoril v pogovoru z Majo Žvokelj. foto: http://especializadosubi.blogspot.si/2015/04/david-machado-conquista-o-terceiro.html
V četrtek popoldne bodo v Stockholmski koncertni dvorani podelili letošnje Nobelove nagrade (z izjemo nagrade za mir, ki jo bodo kot vsako leto podelili v Oslu). Nobelovo nagrado za književnost bo dobila beloruska književnica Svetlana Aleksijevič. Ko so njeno ime oktobra sporočili javnosti, so bili mnogi presenečeni. Prvi, ki radi ugibajo, zato, ker jih je odločitev švedskih akademikov presenetila – letošnja nagrajenka zagotovo ni bila med favoriti. Drugi, poznavalci njenega opusa, pa zato, ker nagrajenkinega opusa ne razumejo kot literarnega v ožjem pomenu besede. Kdo je letošnja nagrajenka, kako piše, zakaj si zasluži Nobelovo nagrado – to so le nekatera izmed vprašanj, na katera bosta v oddaji Razgledi in razmisleki odgovorila Veronika Sorokin, prevajalka nagrajenkinega dela Černobilska molitev, in poznavalec dežel in kultur nekdanje Sovjetske zveze Branko Soban; z njima se bo pogovarjal, v živo, Marko Golja. Nikar ne zamudite.
Konec novembra so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani odprli pregledno razstavo Saše J. Maechtiga z naslovom: sistemi, strukture, strategije. To je prvi obširni pregled še danes aktualnih del tega slovenskega oblikovalca. Ob njegovem najbolj znanem delu kiosku K67, ki je bil leta 1970 sprejet v zbirko newyorškega muzeja za sodobno umetnost (MoMA), bodo prestavljeni tudi drugi izdelki, ki še danes zaznamujejo vsakdanjik slovenskih in drugih evropskih mest. Saša J. Maechtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Danes zaslužni profesor je predaval predmeta Načrtovanje v industrijskem oblikovanju ter Upravljanje v oblikovanju. Ob novi razstavi posvečamo oddajo Razgledi in razmisleki oblikovalcu Saši Maechtigu; z njim se je pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Konec novembra so v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani odprli pregledno razstavo Saše J. Maechtiga z naslovom: sistemi, strukture, strategije. To je prvi obširni pregled še danes aktualnih del tega slovenskega oblikovalca. Ob njegovem najbolj znanem delu kiosku K67, ki je bil leta 1970 sprejet v zbirko newyorškega muzeja za sodobno umetnost (MoMA), bodo prestavljeni tudi drugi izdelki, ki še danes zaznamujejo vsakdanjik slovenskih in drugih evropskih mest. Saša J. Maechtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Danes zaslužni profesor je predaval predmeta Načrtovanje v industrijskem oblikovanju ter Upravljanje v oblikovanju. Ob novi razstavi posvečamo oddajo Razgledi in razmisleki oblikovalcu Saši Maechtigu; z njim se je pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Dane Zajc je klasik slovenske in evropske književnosti druge polovice 20. stoletja. Njegovo govorico je izoblikovalo neposredno doživetje grozot, krutosti in bestialnosti človeške narave med drugo svetovno vojno, kasneje pa tudi obrobje, s katerega je motril in imenoval svet. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki, ki jo je Urban Tarman pripravil ob desetletnici Zajčeve smrti, sta pesnika Boris A. Novak in Brane Senegačnik spregovorila o svojih spominih nanj in se ozrla na njegov položaj v slovenskem literarnem kanonu. V oddaji je Boris A. Novak prebral nekaj verzov svoje pesmi z naslovom Danetu Zajcu: Večjemu, temnejšemu, tišjemu, ki jo bo objavil v tretji knjigi epa Vrata nepovrata.
Gostja tokratne oddaje Razgledi in razmisleki je Darja Dominkuš, dramaturginja, publicistka in prevajalka. Študirala je dramaturgijo in anglistiko, ob študiju pa obiskovala še lektorat poljskega jezika. Zaposlena je kot dramaturginja v Drami SNG v Ljubljani. Darja Dominkuš že trideset let prevaja in posreduje poljsko literaturo v Sloveniji. Ob 54. mednarodnem dnevu gledališča ji je letos spomladi Poljski center Mednarodnega gledališkega inštituta podelil nagrado Stanisława Ignacyja Witkiewicza za pomembne dosežke pri širjenju poljske gledališke kulture po svetu. Darjo Dominkuš je pred mikrofon povabila Staša Grahek. fotografija: siol.net
V Cankarjevem domu je potekal drugi mednarodni kritiški simpozij, na katerem so se gostje iz Slovenije in tujine opredelili do aktualnih kritiških problemov in vloge, ki jo ima literarna kritika danes.
Sovretova nagrada je namenjena vrhunskim književnim prevodom. Komisija Društva slovenskih književnih prevajalcev je za prejemnico nagrade za leto 2015 izbrala prevajalko Mojco Kranjc in sicer za njen vrhunski prevod romana sodobnega švicarskega pisatelja Alexa Capusa Švindler, špijonka in človek z bombo. Komparativistka in dramaturginja ljubljanske Drame Mojca Kranjc je doslej prevedla več kot šestdeset dramskih besedil, vrsto teoretičnih in esejističnih knjig in enaindvajset proznih del – predvsem vodilnih avtorjev nemškega govornega področja, med katerimi omenimo dela Ödöna von Horvátha, Thomasa Bernharda, Petra Handkeja, Hansa Magnusa Enzensbergerja in nobelovke Herte Müller. Z Mojco Kranjc se je za oddajo Razgledi in razmisleki pogovarjala Staša Grahek. fotografija iz osebnega arhiva
Oddajo tokrat namenjamo pesnicam. Redna mesečna srečanja Pesnice o pesnicah, ki potekajo v Hostlu Celica na Metelkovi v Ljubljani, so namenjena razmisleku o zbirkah sodobnih domačih avtoric pa tudi o posameznih pesmih. Projekt poteka od leta 2012 in je po besedah Barbare Korun vzniknil iz skupne želje in ideje slovenskih pesnic, ki jih je povezala Nataša Velikonja. Srečanja so odprta za občinstvo, gradivo, ki nastaja ob njih - od recenzij in znanstvenih študij do odzivov v pesniških govoricah - pa redno objavljajo. O projektu, statusu pesnic in o sprejemanju njihove poezije se je z Barbaro Korun pogovarjala Simona Kopinšek. Na fotografiji: Barbara Korun (siol.net)
Gledališki praznik v Mariboru - Borštnikovo srečanje - letos poteka že petdesetič. Pet let po začetku so začeli podeljevati tudi Borštnikov prstan – najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenska igralka oziroma igralec. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se bomo spomnili prvih dveh dobitnikov Borštnikovega prstana. Leta 1971 ga je prva prejela Elvira Kralj, leto pozneje Vladimir Skrbinšek. V arhivu smo poiskali oddaji, v katerih sta lavreata pred desetletji pripovedovala o svojem življenju in ustvarjanju. Z Elviro Kralj se je leta 1978 pogovarjala Vesna Čehovin, Vladimir Skrbinšek pa je bil leta 1980 gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom. Na fotografiji je prva nosilka Borštnikovega prstana Elvira Kralj.
Kako izbrati tujega pesnika oziroma pesnico, ki se bo predstavil(a) domačemu bralcu in bralki prevodne poezije? Kako izbrati sodelavke in sodelavce, ki bodo pripravili posamezne knjige? Kako promovirati knjige, ki zagotovo ne sodijo med knjižne uspešnice?. In ne nazadnje, kako zagotoviti, da bodo tovrstne knjige redno izhajale? To so le nekatera izmed vprašanj, o katerih bo v oddaji Razgledi in razmisleki razmišljal Andrej Ilc, urednik zbirke Nova lirika, ki jo izdaja založba Mladinska knjiga. Z njim se bo pogovarjal Marko Golja.
Daniela Glattauerja imenujejo tudi pop zvezda avstrijske literature - njegova dela imajo izjemen uspeh pri avstrijskih bralcih, navdušeno pa ga sprejemajo tudi v tujini. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane: uspešnici Proti severnemu vetru in Vsakih sedem valov ter roman Za vedno tvoj. Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega v tej sezoni uprizarjajo Glattauerjevo komedijo Čudežna terapija, V Prešernovem gledališču v Kranju pa odrsko priredbo romana Vsakih sedem valov. Z Danielom Glattauerjem se je leta 2011 pogovarjala Staša Grahek. foto: derstandard.at
Tokratno oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Aleksandru Hemonu, bosansko-ameriškemu pisatelju, ki je bil gost mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Hemon se je rodil leta 1964 v Sarajevu, kjer je študiral književnost, delal kot urednik in publicist, leta 1992 pa je obiskal Chicago, kjer je nameraval ostati nekaj mesecev, vendar se je vmes začelo obleganje Sarajeva in povratne vozovnice ni vnovčil. Leto dni pozneje so se v Kanado priselili njegovi starši, o čemer piše v Knjigi mojih življenj in v eseju za zbornik Srednjeevropske pobude na Vilenici. Vse od prve kratkoprozne knjige v angleščini The Question of Bruno [Vprašanje Bruna] iz leta 2000 Hemon velja za ljubljenca ameriškega bralstva, sam sebe pa ne opisuje kot literarnega zvezdnika, temveč kot »največjega med pritlikavci«. V slovenščini ga poznamo tudi po romanih Nowhere Man: Pronekove fantazije in Projekt Lazar, ki ju je izdala založba Modrijan in prevedla Irena Duša. O izkušnji migracije in selitve v nov jezik literarnega ustvarjanja se je s Aleksandrom Hemonom pogovarjal Urban Tarman.
Etgar Keret je mojster kratke zgodbe. Kako spretno in osupljivo piše izraelski pisatelj, smo lahko brali že leta 2006 v Literaturi in prevodu Andreja Blatnika, potem leta 2012 v vileniški antologiji sodobne hebrejske književnosti To ni pravljica in prevodu Klemna Jelinčiča Boete ter lani, ko je pri Literarno-umetniškem društvu Literatura izšel izbor njegovih zgodb z naslovom Še zadnja zgodba in konec prevajalcev Julije Potrč in Andreja Blatnika, ki je prispeval tudi spremno besedo. Kako razmišlja Keret, ki je bil tudi gost letošnje Vilenice, pa boste slišali v oddaji Razgledi in razmisleki, v intervjuju Marka Golje. foto: thetimes.co.uk
V središču oddaje: Jachym Topol, triinpetdesetletni češki pisatelj, letošnji nagrajenec Vilenice. Otroštvo je preživljal ob pogledu na ruske tanke na praških ulicah, vrata univerze so mu bila zaradi oporečništva zaprta. Poleg sive depresivnosti češkega socializma prikazuje njegova proza tudi temno predapokaliptično stanje sodobne družbe. Pa vendar - svet je lep, pravi pisatelj.
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali besedilo bosansko-ameriškega pisatelja Aleksandra Hemona z naslovom Iskanje Izgubljenega prostora. Aleksandar Hemon, ki je te dni gost 30. mednarodnem festivala Vilenica, se je rodil Sarajevu, kjer je tudi odraščal. Med obleganjem mesta leta 1992 je zapustil domovino in se odselil v Združene države Amerike; danes živi v Chicagu. Kmalu je začel pisati in objavljati v angleščini, njegov prvenec, zbirka kratke proze Vprašanje Bruna, je izšel leta 2000. Najprej so ga naklonjeno sprejeli kritiki, med širšim občinstvom pa se je uveljavil z romanom Projekt Lazar (2008). Hemonov opus obsega še dve zbirki kratke proze, avtobiografsko delo Knjiga mojih življenj (2003) in roman The Making of Zombie Wars (Kako so nastale Vojne zombijev, 2015). fotografija: Murdo Macleod / theguardian.com
Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.
Tokratno oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Rdeči knjigi Carla Gustava Junga, njegovi najbolj osebni knjigi, ki velja za jedro njegovih kasnejših znanstvenih del in ključ za razumevanje njihovega nastanka. Do nedavna je bila Rdeča knjiga javnosti nedostopna. Letos ob 140. obletnici rojstva tega švicarskega psihiatra in psihoanalitika pa jo je mogoče brati tudi v slovesnkem prevodu. O Jungovi Rdeči knjigi se Urban Tarman pogovarja z dr. Jožefom Magdičem, kvalificiranim jungovskim psihoanalitikom.
V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali razmišljanje novinarskega kolega in prevajalca Petra Kuharja, ki se je ob prevajanju iz češčine začel spraševati, kako ustrezno prevajati in koliko sloveniti, še posebej kadar izvirnik ponuja asociacije in podpomene, ki jih slovenski bralec lahko razume samo v ustreznem prenosu – s (po)slovenjenjem in dodanimi pojasnili. Toda – kje je meja? Peter Kuhar obravnava tri dela sodobnih čeških avtorjev, ki jih je prevedel: roman Jana Balabána z naslovom Vprašaj očeta in dve mladinski deli češkega avtorja Pavla Šruta z naslovom Lihožerci in Lihožerci se vračajo. na sliki: Lihožerci, kot si jih je zamislila ilustratorka Galina Miklinova.
Neveljaven email naslov