Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Orgle imajo po vsej verjetnosti svoj začetek že v pastirski piščali. Ker lahko vsaka taka piščal proizvede le en ton, so jih kmalu zvezali po več skupaj in jih uredili po velikosti. Tako je nastala določena lestvica, na katero je bilo mogoče igrati napeve – zvezane piščali pa so poimenovali »siringa«. Če jih dobro pogledamo, so prav neverjetno podobne pročelju cerkvenih orgel: krajše piščali se družijo z vse daljšimi, kot pri orgelski omari.
Piščalim so pozneje dodali zračni meh in toliko zaklopk, kolikor je bilo piščali, da so lahko izbirali želene tone. Iz tega preprostega glasbila naj bi se razvile tako imenovane vodne orgle ali hidraulos. Njihovo iznajdbo nekateri pripisujejo slavnemu grškemu fiziku Arhimedu. Pri prvotnih orglah voda ni nadomeščala zraka in tudi ni poganjala zračnega mehovja, ampak je le uravnavala zračni tlak, vse dokler v ta namen niso iznašli preprostega kovaškega meha. Tudi sicer se je kmalu izkazalo, da so mehovi dosti bolj uporabni kot voda, saj je ta pozimi zmrzovala in prinašala kup nevšečnosti. Ime hidraulos pa se je vendarle obdržalo vse do visokega srednjega veka.
Orgle so kljub takšnim ali drugačnim tehničnim pomanjkljivostim kmalu postale priljubljeno in vsestransko cenjeno glasbilo. Tako je znano, da so že v stari Grčiji prirejali tekmovanja v orgelskem igranju, v rimski državi pa so kovali medalje s podobo orgel in izdelovali oljenke v njihovi obliki. Domovale so predvsem v hišah patricijev, bile pa so tudi cirkuško glasbilo. Kljub temu je njihov sloves kaj kmalu popolnoma potihnil. To se je zgodilo po smrti cesarja Teodozija, ko sta si leta 395 njegova sinova razdelila Rimsko cesarstvo. Stoletje pozneje je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo, z njim pa se je izgubila tudi vsaka sled za orglami. Na vzhodu so se orgle obdržale in so predstavljale poseben simbol cesarjevega veličastva.
V osmem stoletju so orgle z vzhoda znova prišle na zahod po zaslugi cesarja Konstantina V., ki je poslal to glasbilo v dar Pipinu Malemu. Ker so bile orgle cesarjev privilegij, ga je s tem priznal za enakovrednega. Kljub svoji imenitnosti in obnovljeni slavi pa so bile orgle za časa Karolingov še vedno le dvorno glasbilo. V cerkev so si pot utirale počasi in so postale del bogoslužja približno na prelomu tisočletja. Okoli leta 1300 pa naj bi bile kot liturgično glasbilo že uveljavljene po vsej Evropi.
GIasbilo se je razvijalo dalje in orgle so svoj vrhunec nedvomno dosegle v času baroka. Hkrati so se začele poudarjati razlike med orglami ene ali druge dežele. Tako je nastalo troje še danes najbolj značilnih orgel – nemške, francoske in italijanske, med katerimi seveda ločimo še več »podzvrsti«. Med drugim poznamo severnonemške, nizozemske, češke in španske orgle.
Nedavno obnovljene orgle v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani je leta 1891 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič. Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji. Slovenski skladatelj p. Hugolin Sattner je ob posvetitvi orgel celo zapisal, da so to najboljše orgle na Kranjskem.
Franc Goršič je orgle v Uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami. P. Hugolin Sattner je v recenziji zapisal: »Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen [...]«. Skladatelj in organist Stanko Premrl je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca:
»Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih [...] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«
V Franciji so orgelsko glasbo imenovali tudi »théâtre pauvre« ali teater revnih, saj so lahko ljudje pri nedeljski maši prisluhnili glasbi, ki je bila sicer namenjena bolj premožnemu sloju. Tako so bile še pred 150 leti orgle nekakšen »zvočnik v javnost«, saj je orgelsko glasbo slišal ves kulturni krog v nekem mestu. Če so v preteklosti orgle zavzemale opazen del v obči kulturi, pa se je njihova nekdanja funkcija v dvajsetem stoletju izgubila. Temu naj bi botrovali sodobni nosilci zvoka in internet, spremenil pa se je tudi način religioznega življenja. Kljub temu pa se ljudje še vedno navdušujejo nad deli J. S. Bacha in drugih velikih orgelskih mojstrov.
»Pri najmlajših največkrat slišim, da so jim všeč, ker so tako zelo glasen inštrument, ker tako zarohni in tako zaropota. Pri mlajših prevladuje želja, da lahko upravljajo s temi ogromnimi zvoki,« še pove Dalibor Miklavčič.
578 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Orgle imajo po vsej verjetnosti svoj začetek že v pastirski piščali. Ker lahko vsaka taka piščal proizvede le en ton, so jih kmalu zvezali po več skupaj in jih uredili po velikosti. Tako je nastala določena lestvica, na katero je bilo mogoče igrati napeve – zvezane piščali pa so poimenovali »siringa«. Če jih dobro pogledamo, so prav neverjetno podobne pročelju cerkvenih orgel: krajše piščali se družijo z vse daljšimi, kot pri orgelski omari.
Piščalim so pozneje dodali zračni meh in toliko zaklopk, kolikor je bilo piščali, da so lahko izbirali želene tone. Iz tega preprostega glasbila naj bi se razvile tako imenovane vodne orgle ali hidraulos. Njihovo iznajdbo nekateri pripisujejo slavnemu grškemu fiziku Arhimedu. Pri prvotnih orglah voda ni nadomeščala zraka in tudi ni poganjala zračnega mehovja, ampak je le uravnavala zračni tlak, vse dokler v ta namen niso iznašli preprostega kovaškega meha. Tudi sicer se je kmalu izkazalo, da so mehovi dosti bolj uporabni kot voda, saj je ta pozimi zmrzovala in prinašala kup nevšečnosti. Ime hidraulos pa se je vendarle obdržalo vse do visokega srednjega veka.
Orgle so kljub takšnim ali drugačnim tehničnim pomanjkljivostim kmalu postale priljubljeno in vsestransko cenjeno glasbilo. Tako je znano, da so že v stari Grčiji prirejali tekmovanja v orgelskem igranju, v rimski državi pa so kovali medalje s podobo orgel in izdelovali oljenke v njihovi obliki. Domovale so predvsem v hišah patricijev, bile pa so tudi cirkuško glasbilo. Kljub temu je njihov sloves kaj kmalu popolnoma potihnil. To se je zgodilo po smrti cesarja Teodozija, ko sta si leta 395 njegova sinova razdelila Rimsko cesarstvo. Stoletje pozneje je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo, z njim pa se je izgubila tudi vsaka sled za orglami. Na vzhodu so se orgle obdržale in so predstavljale poseben simbol cesarjevega veličastva.
V osmem stoletju so orgle z vzhoda znova prišle na zahod po zaslugi cesarja Konstantina V., ki je poslal to glasbilo v dar Pipinu Malemu. Ker so bile orgle cesarjev privilegij, ga je s tem priznal za enakovrednega. Kljub svoji imenitnosti in obnovljeni slavi pa so bile orgle za časa Karolingov še vedno le dvorno glasbilo. V cerkev so si pot utirale počasi in so postale del bogoslužja približno na prelomu tisočletja. Okoli leta 1300 pa naj bi bile kot liturgično glasbilo že uveljavljene po vsej Evropi.
GIasbilo se je razvijalo dalje in orgle so svoj vrhunec nedvomno dosegle v času baroka. Hkrati so se začele poudarjati razlike med orglami ene ali druge dežele. Tako je nastalo troje še danes najbolj značilnih orgel – nemške, francoske in italijanske, med katerimi seveda ločimo še več »podzvrsti«. Med drugim poznamo severnonemške, nizozemske, češke in španske orgle.
Nedavno obnovljene orgle v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani je leta 1891 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič. Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji. Slovenski skladatelj p. Hugolin Sattner je ob posvetitvi orgel celo zapisal, da so to najboljše orgle na Kranjskem.
Franc Goršič je orgle v Uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami. P. Hugolin Sattner je v recenziji zapisal: »Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen [...]«. Skladatelj in organist Stanko Premrl je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca:
»Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih [...] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«
V Franciji so orgelsko glasbo imenovali tudi »théâtre pauvre« ali teater revnih, saj so lahko ljudje pri nedeljski maši prisluhnili glasbi, ki je bila sicer namenjena bolj premožnemu sloju. Tako so bile še pred 150 leti orgle nekakšen »zvočnik v javnost«, saj je orgelsko glasbo slišal ves kulturni krog v nekem mestu. Če so v preteklosti orgle zavzemale opazen del v obči kulturi, pa se je njihova nekdanja funkcija v dvajsetem stoletju izgubila. Temu naj bi botrovali sodobni nosilci zvoka in internet, spremenil pa se je tudi način religioznega življenja. Kljub temu pa se ljudje še vedno navdušujejo nad deli J. S. Bacha in drugih velikih orgelskih mojstrov.
»Pri najmlajših največkrat slišim, da so jim všeč, ker so tako zelo glasen inštrument, ker tako zarohni in tako zaropota. Pri mlajših prevladuje želja, da lahko upravljajo s temi ogromnimi zvoki,« še pove Dalibor Miklavčič.
Za verujočega je Bog objekt verovanja, poslednja dejanskost ali sveto bitje, ki ga človek časti. Religijska predstava o Bogu je raznolična in odvisna od posamezne religije in tipa religije. V politeizmu si Boga predstavljajo kot mnoštvo antropomorfnih likov, panteizem si ga predstavlja kot neoseben kozmični zakon, v monoteizmu pa je Bog eno, absolutno, duhovno in onstransko bitje, stvarnik in pratemelj vsega, kar obstaja. O tem, kako si verniki različnih duhovnih tradicij predstavljajo Boga, v oddaji, ki jo je pripravil Peter Frank.
V Katoliški Cerkvi je poklic duhovnika povezan s celibatom, ki ga kandidat sprejme pred diakonskim posvečenjem. Zgodi se, da življenje prinese številne preizkušnje, ki botrujejo, da se nekateri duhovniki iz različnih razlogov odločijo za izstop iz kleriškega stanu. Podrobneje v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu. Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je. V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo. Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.
Oriše so energije narave, ki se manifestirajo v vidnem svetu, kot naravni pojavi in kot človeško vedenje. V nevidnem svetu se manifestirajo kot duhovne energije, s pomočjo katerih lahko posameznik pozitivno vpliva tako na naravne pojave, kot na človeško vedenje. Podrobneje v oddaji, kjer smo predstavili Duhovno skupnost Oriš v Sloveniji.
Sobota v septembru, ki je najbližja Slomškovemu godu, je v Katoliški Cerkvi na Slovenskem določena za praznik slovenskih učiteljev. Pedagoški poklic, ki otroke v dobi njihove največje dojemljivosti izobražuje in vzgaja, je v moderni dobi postavljen pred številne izzive. O tem se je Marko Rozman pogovarjal s psihologom dr. Hubertom Požarnikom.
Med hladno vojno, leta 1986, je papež Janez Pavel II. sklical voditelje verstev, da bi v Assisiju skupaj molili za mir na svetu. Letošnjo 30. obletnico bo zaznamovalo ponovno srečanje med 18. in 20. septembrom, ki se ga naj bi poleg papeža Frančiška udeležili tudi pravoslavni patriarh Bartolomej, anglikanski nadškof Welby ter voditelji muslimanskih, judovskih in budističnih verskih skupnosti. Lahko religije pripomorejo za mir v svetu ali pa so ravno različni verski pogledi razlog za nasilje? Gosta oddaje: dr. Edvard Kovač in dr. Vojko Strahovnik.
Pred muslimanskim praznikom kurban bajram smo v oddaji Sledi večnosti gostili muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji dr. Nedžada Grabusa.
Mati Tereza, ikona dobrodelnosti, je še danes navdih mnogim rodovom, saj je s svojim delom vtisnila neizbrisan pečat 20. stoletju. Papež Frančišek jo bo s postopkom kanonizacije proglasil za svetnico. V oddaji, ki jo pripravlja Marko Rozman, bomo lahko prisluhnili tudi pričevanju albanskega duhovnika, ki je Mater Terezo spremljal skoraj 30 let.
V času baroka sta umetnost in krščanstvo ustvarila pomemben del kulture in duhovnosti, ki ju poznamo danes na zahodu. Kako se to odraža na slovenskih tleh, bomo v oddaji razpravljali z izredno profesorico za umetnostno zgodovino, doktorico Metodo Kemperl in z Vlasto Kramperšek iz Muzeja baroka v Šmarju pri Jelšah. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Med poletnimi počitnicami potekajo po Sloveniji številni oratoriji, ki vsako leto privabijo več tisoč otrok in mladostnikov. Oratorij za nekaj dni, en teden ali več tednov poveže med seboj otroke, mlade animatorje in njihove voditelje, razveseli starše, marsikje pa vključi še razne druge skupine in sodelavce. V osnovi gre za mladinski vzgojni projekt, preko katerega mladi pridobivajo kompetence in razvijajo svoje sposobnosti na različnih področjih. Večino oratorijev povezuje glavni junak iz literature, Svetega pisma ali nekdo izmed svetnikov, ki se preko zgodbe predstavi otrokom. Tako na privlačen način navdušuje otroke za vrednote krščanskega življenja. Nepogrešljive sestavine oratorija so molitev, zgodba, kateheza, delavnice in igre ter seveda razne dogodivščine. Oratorij na Brezovici pri Ljubljani sta predstavila voditeljica oratorija Valentina Celarc in župnik Jože Poje.
Na veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja, se številni verniki podajo k Marijinim svetiščem. V Zahodni Sloveniji je še posebej priljubljena Sveta Gora z baziliko Svetogorske Kraljice, kamor romajo Slovenci, Italijani in Furlani. Začetki tukajšnjega božjepotništva segajo v čase turških vpadov in reformacije, ko se je leta 1539 med ljudmi razširila vest o tem, da se naj bi pastirici Urški Ferligoj prikazala Marija in ji naročila, naj tu sezidajo novo cerkev. Gost oddaje je gvardijan in rektor svetišča p. Simon Peter Berlec.
V Krakovu na Poljskem je v preteklih dneh potekal svetovni dan mladih, ki se ga je udeležilo tudi 560 mladih iz Slovenije. Glavni namen srečanja mladih katoličanov z vsega sveta, katerega je obiskal tudi papež Frančišek, je bilo predvsem druženje. Podrobneje v reportaži, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Cerkvica sv. Vladimirja pod Vršičem, znana tudi kot Ruska kapelica, je bila postavljena v spomin na ruske vojne ujetnike, ki so izgubili življenje pri gradnji tamkajšnje ceste. Spominjala naj bi na nesmiselnost vojne ter na povezanost slovenskega in ruskega naroda. Ob letošnji 100. obletnici kapelice o tem, koliko nas še vedno druži skupni slovanski izvor in kakšne so duhovne vezi med Slovenijo in Rusijo. Gosta: kulturni antropolog Silvester Gaberšček in poznavalec vzhodne teologije dr. Anton Štrukelj.
Ena najstarejših človeških institucij, ki presega zgodovinske zapiske, se je v teku tisočletij razvijala in spreminjala. Poroka je (formalni ali neformalni) pravni akt, ki ga najdemo v vseh civilizacijah. Z vidika religij pa ima poroka tudi presežno naravo.
V vseh obdobjih zgodovine si je človek zastavljal vprašanja o smislu življenja, od kje prihaja, kaj bo po smrti… S pomočjo znanosti odkrivamo zapletene strukture sveta, ko govorimo o duhovnosti pa so stvari veliko bolj zapletene. Že sam pojem duhovnosti se izmika natančni opredelitvi; ne obstaja namreč neke enotne definicije in predstave. Gosta: filozof dr. Borut Ošlaj in sociolog dr. Igor Bahovec.
Stoletja pričakovani vsepravoslavni koncil na Kreti je pokazal na vso raznovrstnost pravoslavnih cerkva. Med drugim so prišle na dan številne razlike, ki so bile na koncu tudi razlog za odpoved nekaterih cerkva. Katere skupne imenovalce so našli delegati koncila in katere so glavne ovire, ki preprečujejo sodelovanje med pravoslavnimi cerkvami? Gost: dr. Bogdan Dolenc.
Salát, arabska beseda za srečanje, označuje v islamu obredno molitev, ki naj bi jo vsak musliman opravil petkrat dnevno: ob zori, opoldne, popoldne, ob sončnem zahodu in zvečer. Pred molitvijo vernik opravi obredno umivanje in se z molilno preprogo orientira proti Meki. Med molitvijo sta pomembna drža telesa in izgovarjanje koranskih verzov. Več o islamski molitvi tajnik Islamske skupnosti Nevzet Porić ter svetovalec za finance in administracijo Haris Muratagić.
V času, ko človek kot posameznik želi biti vedno bolj avtonomen in prost vseh moralnih in družbenih vezi, se zdi, da je ovira na tej poti tudi nacionalnost. Je v sodobnem globaliziranem svetu narod še vrednota? Kakšen je duhovni pomen naroda in narodnosti? Gosta: sociolog in kulturni antropolog dr. Igor Škamperle in teolog Milan Knep.
Vede so ena najstarejših zbirk besedil, ki pomenijo enega izmed temeljev indijske filozofije in religij, nastalih na ozemlju Indije. Vede so bile svete, imeli so jih za nekaj, kar obstaja vse večne čase, in so jih pozneje zapisovali z veliko skrbnostjo, velikansko pozornost pa so namenjali pravilni izgovarjavi. Gosta: dr. Tina Košir Mazi in Vojko Kercan. Oddajo je pripravil Marko Rozman.
Od 16.do 27 junija je predviden vsepravoslavni koncil na grškem otoku Kreta. Teme: vloga pravoslavja v 21. stoletju, moralno-etični problemi in pereča vprašanja priznavanja avtokefalnosti oziroma samostojnosti posameznih (novonastalih) cerkva. Gost: Simon Mallmenval.
Neveljaven email naslov