Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Orgle imajo po vsej verjetnosti svoj začetek že v pastirski piščali. Ker lahko vsaka taka piščal proizvede le en ton, so jih kmalu zvezali po več skupaj in jih uredili po velikosti. Tako je nastala določena lestvica, na katero je bilo mogoče igrati napeve – zvezane piščali pa so poimenovali »siringa«. Če jih dobro pogledamo, so prav neverjetno podobne pročelju cerkvenih orgel: krajše piščali se družijo z vse daljšimi, kot pri orgelski omari.
Piščalim so pozneje dodali zračni meh in toliko zaklopk, kolikor je bilo piščali, da so lahko izbirali želene tone. Iz tega preprostega glasbila naj bi se razvile tako imenovane vodne orgle ali hidraulos. Njihovo iznajdbo nekateri pripisujejo slavnemu grškemu fiziku Arhimedu. Pri prvotnih orglah voda ni nadomeščala zraka in tudi ni poganjala zračnega mehovja, ampak je le uravnavala zračni tlak, vse dokler v ta namen niso iznašli preprostega kovaškega meha. Tudi sicer se je kmalu izkazalo, da so mehovi dosti bolj uporabni kot voda, saj je ta pozimi zmrzovala in prinašala kup nevšečnosti. Ime hidraulos pa se je vendarle obdržalo vse do visokega srednjega veka.
Orgle so kljub takšnim ali drugačnim tehničnim pomanjkljivostim kmalu postale priljubljeno in vsestransko cenjeno glasbilo. Tako je znano, da so že v stari Grčiji prirejali tekmovanja v orgelskem igranju, v rimski državi pa so kovali medalje s podobo orgel in izdelovali oljenke v njihovi obliki. Domovale so predvsem v hišah patricijev, bile pa so tudi cirkuško glasbilo. Kljub temu je njihov sloves kaj kmalu popolnoma potihnil. To se je zgodilo po smrti cesarja Teodozija, ko sta si leta 395 njegova sinova razdelila Rimsko cesarstvo. Stoletje pozneje je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo, z njim pa se je izgubila tudi vsaka sled za orglami. Na vzhodu so se orgle obdržale in so predstavljale poseben simbol cesarjevega veličastva.
V osmem stoletju so orgle z vzhoda znova prišle na zahod po zaslugi cesarja Konstantina V., ki je poslal to glasbilo v dar Pipinu Malemu. Ker so bile orgle cesarjev privilegij, ga je s tem priznal za enakovrednega. Kljub svoji imenitnosti in obnovljeni slavi pa so bile orgle za časa Karolingov še vedno le dvorno glasbilo. V cerkev so si pot utirale počasi in so postale del bogoslužja približno na prelomu tisočletja. Okoli leta 1300 pa naj bi bile kot liturgično glasbilo že uveljavljene po vsej Evropi.
GIasbilo se je razvijalo dalje in orgle so svoj vrhunec nedvomno dosegle v času baroka. Hkrati so se začele poudarjati razlike med orglami ene ali druge dežele. Tako je nastalo troje še danes najbolj značilnih orgel – nemške, francoske in italijanske, med katerimi seveda ločimo še več »podzvrsti«. Med drugim poznamo severnonemške, nizozemske, češke in španske orgle.
Nedavno obnovljene orgle v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani je leta 1891 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič. Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji. Slovenski skladatelj p. Hugolin Sattner je ob posvetitvi orgel celo zapisal, da so to najboljše orgle na Kranjskem.
Franc Goršič je orgle v Uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami. P. Hugolin Sattner je v recenziji zapisal: »Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen [...]«. Skladatelj in organist Stanko Premrl je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca:
»Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih [...] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«
V Franciji so orgelsko glasbo imenovali tudi »théâtre pauvre« ali teater revnih, saj so lahko ljudje pri nedeljski maši prisluhnili glasbi, ki je bila sicer namenjena bolj premožnemu sloju. Tako so bile še pred 150 leti orgle nekakšen »zvočnik v javnost«, saj je orgelsko glasbo slišal ves kulturni krog v nekem mestu. Če so v preteklosti orgle zavzemale opazen del v obči kulturi, pa se je njihova nekdanja funkcija v dvajsetem stoletju izgubila. Temu naj bi botrovali sodobni nosilci zvoka in internet, spremenil pa se je tudi način religioznega življenja. Kljub temu pa se ljudje še vedno navdušujejo nad deli J. S. Bacha in drugih velikih orgelskih mojstrov.
»Pri najmlajših največkrat slišim, da so jim všeč, ker so tako zelo glasen inštrument, ker tako zarohni in tako zaropota. Pri mlajših prevladuje želja, da lahko upravljajo s temi ogromnimi zvoki,« še pove Dalibor Miklavčič.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Orgle imajo po vsej verjetnosti svoj začetek že v pastirski piščali. Ker lahko vsaka taka piščal proizvede le en ton, so jih kmalu zvezali po več skupaj in jih uredili po velikosti. Tako je nastala določena lestvica, na katero je bilo mogoče igrati napeve – zvezane piščali pa so poimenovali »siringa«. Če jih dobro pogledamo, so prav neverjetno podobne pročelju cerkvenih orgel: krajše piščali se družijo z vse daljšimi, kot pri orgelski omari.
Piščalim so pozneje dodali zračni meh in toliko zaklopk, kolikor je bilo piščali, da so lahko izbirali želene tone. Iz tega preprostega glasbila naj bi se razvile tako imenovane vodne orgle ali hidraulos. Njihovo iznajdbo nekateri pripisujejo slavnemu grškemu fiziku Arhimedu. Pri prvotnih orglah voda ni nadomeščala zraka in tudi ni poganjala zračnega mehovja, ampak je le uravnavala zračni tlak, vse dokler v ta namen niso iznašli preprostega kovaškega meha. Tudi sicer se je kmalu izkazalo, da so mehovi dosti bolj uporabni kot voda, saj je ta pozimi zmrzovala in prinašala kup nevšečnosti. Ime hidraulos pa se je vendarle obdržalo vse do visokega srednjega veka.
Orgle so kljub takšnim ali drugačnim tehničnim pomanjkljivostim kmalu postale priljubljeno in vsestransko cenjeno glasbilo. Tako je znano, da so že v stari Grčiji prirejali tekmovanja v orgelskem igranju, v rimski državi pa so kovali medalje s podobo orgel in izdelovali oljenke v njihovi obliki. Domovale so predvsem v hišah patricijev, bile pa so tudi cirkuško glasbilo. Kljub temu je njihov sloves kaj kmalu popolnoma potihnil. To se je zgodilo po smrti cesarja Teodozija, ko sta si leta 395 njegova sinova razdelila Rimsko cesarstvo. Stoletje pozneje je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo, z njim pa se je izgubila tudi vsaka sled za orglami. Na vzhodu so se orgle obdržale in so predstavljale poseben simbol cesarjevega veličastva.
V osmem stoletju so orgle z vzhoda znova prišle na zahod po zaslugi cesarja Konstantina V., ki je poslal to glasbilo v dar Pipinu Malemu. Ker so bile orgle cesarjev privilegij, ga je s tem priznal za enakovrednega. Kljub svoji imenitnosti in obnovljeni slavi pa so bile orgle za časa Karolingov še vedno le dvorno glasbilo. V cerkev so si pot utirale počasi in so postale del bogoslužja približno na prelomu tisočletja. Okoli leta 1300 pa naj bi bile kot liturgično glasbilo že uveljavljene po vsej Evropi.
GIasbilo se je razvijalo dalje in orgle so svoj vrhunec nedvomno dosegle v času baroka. Hkrati so se začele poudarjati razlike med orglami ene ali druge dežele. Tako je nastalo troje še danes najbolj značilnih orgel – nemške, francoske in italijanske, med katerimi seveda ločimo še več »podzvrsti«. Med drugim poznamo severnonemške, nizozemske, češke in španske orgle.
Nedavno obnovljene orgle v uršulinski cerkvi sv. Trojice v Ljubljani je leta 1891 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič. Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji. Slovenski skladatelj p. Hugolin Sattner je ob posvetitvi orgel celo zapisal, da so to najboljše orgle na Kranjskem.
Franc Goršič je orgle v Uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami. P. Hugolin Sattner je v recenziji zapisal: »Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen [...]«. Skladatelj in organist Stanko Premrl je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca:
»Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih [...] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«
V Franciji so orgelsko glasbo imenovali tudi »théâtre pauvre« ali teater revnih, saj so lahko ljudje pri nedeljski maši prisluhnili glasbi, ki je bila sicer namenjena bolj premožnemu sloju. Tako so bile še pred 150 leti orgle nekakšen »zvočnik v javnost«, saj je orgelsko glasbo slišal ves kulturni krog v nekem mestu. Če so v preteklosti orgle zavzemale opazen del v obči kulturi, pa se je njihova nekdanja funkcija v dvajsetem stoletju izgubila. Temu naj bi botrovali sodobni nosilci zvoka in internet, spremenil pa se je tudi način religioznega življenja. Kljub temu pa se ljudje še vedno navdušujejo nad deli J. S. Bacha in drugih velikih orgelskih mojstrov.
»Pri najmlajših največkrat slišim, da so jim všeč, ker so tako zelo glasen inštrument, ker tako zarohni in tako zaropota. Pri mlajših prevladuje želja, da lahko upravljajo s temi ogromnimi zvoki,« še pove Dalibor Miklavčič.
V podzemnih prostorih Vatikanskih tajnih arhivov se, na več kot 85-ih kilometrih polic, hranijo pomembni, tudi več kot 1000 let stari, dokumenti. Različne zbirke je, leta 1611, združil papež Pavel V. in tako je nastal enoten arhiv kot ga poznamo danes. Kaj vse hranijo vatikanski arhivi? Kdo lahko vstopi vanje? Zakaj še vedno burijo duhove javnosti? Oddajo pripravlja Marko Rozman.
Komaj smo začeli z našo novo oddajo Sledi večnosti, že je minilo več kot pol leta. Kratek pogled nazaj nam pokaže široko paleto vsebin in gostov. Ob poletju smo se odločili, da se prvič nekoliko ozremo tudi nazaj in pogledamo kaj vse smo odkrivali v teh mesecih. Oddajo je pripravil Boštjan Debevec.
Nekdanja rimska naselbina Emona, ki imela pomembno vlogo tudi pri obrambi rimskega imperija je bila zaznamovana tudi z verskega vidika. Slednje dokazujejo bronaste podobe božanstev, različni kipi, ostanki zgodnje krščanskega kompleksa z baziliko. Kako konkretno je potekalo versko življenje pred 2000 leti, v oddaji Sledi večnosti, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Nekdanja rimska naselbina Emona, ki imela pomembno vlogo tudi pri obrambi rimskega imperija je bila zaznamovana tudi z verskega vidika. Slednje dokazujejo bronaste podobe božanstev, različni kipi, ostanki zgodnje krščanskega kompleksa z baziliko. Kako konkretno je potekalo versko življenje pred 2000 leti, v oddaji Sledi večnosti, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Kaj je posebnost duhovniškega poklica in kdo se danes še odloča zanj? Kakšno je poslanstvo duhovnika v sodobni postmoderni družbi? Kaj pravijo osebne izkušnje duhovnikov ter pred kakšnimi izzivi stoji sodoben duhovnik? Gost oddaje je Marko Čižman, župnik v župniji Ljubljana-Podutik.
V današnjem času je mlad vernik soočen s številnimi izzivi. Predvsem v zavzemanju za lastna religiozna prepričanja v vse bolj sekularizirani družbi. Kako torej poleg vsega materialnega izobilja gojiti še duhovno življenje? Se sploh odzvati na vse stereotipe, vezane na vero in posamezne religije? O tem v oddaji Sledi večnosti, ki jo vodi Marko Rozman.
Ob nogometni vročici, ki trenutno vlada v domovini sambe, igra z žogo za marsikoga predstavlja skupnost, budi čustva in iz številnih ljudi na dan potegne tisto najglobje. V teh lastnostih je še najbolj podoben nekakšni religiji. Več v oddaji Sledi večnosti, ki jo pripravlja Marko Rozman.
Kljub Jezusovemu prikazovanju po veliki noči, apostoli še vedno ostajajo polni dvomov. Skrivajo se po hišah, prihodnost je negotova. Vse se spremeni na judovski praznik žetve šavuout, ko učenci stopijo v javnost. Binkošti postanejo rojstni dan Cerkve. Je moč Svetega Duha vidna tudi danes? Gosta: p. mag. Branko Cestnik in p. mag. Mio Kekič
Zvon spada v družino glasbil, tolkal. Arheološke raziskave kažejo, da so zvonovi obstajali že v 3. tisočletju pred Kristusom in sicer v kulturi Jangshao v neolitski Kitajski. Sprva so bili lončeni, pozneje so jih izdelovali iz kovine. V krščanstvu zvonove zasledimo v 5 stoletju, sprva v samostanih, od 7. stoletja naprej pa postanejo sestavni del cerkva. Bogato izročilo izdelovanja zvonov najdemo tudi v Sloveniji. Oddajo Sledi večnosti vodi Marko Rozman.
V Sloveniji je Devici Mariji posvečenih preko 400 cerkva, najbolj znana podoba pa je slika Marije Pomagaj na Brezjah, ki jo je pred 200 leti naslikal Leopold Layer. O tem, zakaj ravno ta podoba vsako leto privlači na desettisoče romarjev in kakšen je njen likovni in simbolni pomen, bosta spregovorila p. dr. Robert Bahčič in dr. Milček Komelj.
Nigerijska milica Boko Haram je islamska skupina, ki deluje na severovzhodu Nigerije. Njene strategije širjenje radikalnega islama so segale od pridiganja do bistveno bolj nasilnih taktik, ki se jih poslužujejo v zadnjih nekaj letih, mesecih dneh. Zadnji odmeven napad se je tako zgodil 14. aprila, ko je bomba na avtobusni postaji na obrobju prestolnice Abuja zahtevala več kot 70 življenj. O ugrabitvi deklic poročajo mediji dnevno. Boko Haram je tako dokazal, da kljub večmesečni ofenzivi nigerijske vojske, ki se je v klasični maniri vojne proti terorizmu težav lotila z vojaško silo, še vedno lahko izvede napade izven svojih tradicionalnih centrov moči. V tokratni oddaji želimo osvetliti predvsem kakšna ideologija stoji za takšno skupino. Kakšne ideje lahko pripeljejo ljudi do tako krutih dejanj. O tem v oddaji, ki jo vodi Marko Rozman.
Leta 1972 je ameriški poslovnež britanskega rodu sir John Templeton ustanovil fundacijo, ki vsako leto nagradi posameznika za vrhunske dosežke, povezane z duhovno razsežnostjo življenja. Glede na vrednost in pomen jo nekateri uvrščajo ob bok Nobelovi nagradi. Letošnji dobitnik je češki pisatelj, filozof, aktivist in duhovnik Tomaš Halik. O tem v naslednjih minutah, oddajo vodi marko Rozman.
Leta 1972 je ameriški poslovnež britanskega rodu sir John Templeton ustanovil fundacijo, ki vsako leto nagradi posameznika za vrhunske dosežke, povezane z duhovno razsežnostjo življenja. Glede na vrednost in pomen jo nekateri uvrščajo ob bok Nobelovi nagradi. Letošnji dobitnik je češki pisatelj, filozof, aktivist in duhovnik Tomaš Halik. O tem v naslednjih minutah, oddajo vodi marko Rozman.
Ob prvem maju, mednarodnem prazniku dela, nas bo zanimalo, kakšen pomen ima delo v človeškem življenju. Je delo danes še vrednota ali pa zgolj metoda za pridobivanje denarja? Zanimalo nas bo tudi, kakšna je vloga dela v religijah. Gosta oddaje sta Matjaž Črnivec in dr. Janez Juhant.
Janez 23. in Janez Pavel II., ki sta s svojim življenjem in naukom zaznamovala zgodovino Cerkve v preteklem stoletju, sta bila danes razglašena za svetnika. Med svojim pontifikatom sta uvedla številne novosti, od ekumenskega dialoga do iskanja večje povezanosti s sodobnim svetom. O tem, kakšen pomen ima kanonizacija samih papežev v oddaji Sledi večnosti. Vodi jo Marko Rozman.
Le kdo bi ob odprtem grobu pomislil, da je moral nekdo vstati od mrtvih? Golo dejstvo praznega groba vendar ne pove nič. Ali prazen grob pomeni, da je Kristus res vstal od mrtvih? Kakšen pomen imata njegova smrt in vstajenje za vsakega posameznika? Zakaj imajo dogodki izpred 2000 let pomemben vpliv tudi na današnji čas? In ne nazadnje, ali sodobni človek še sploh potrebuje odrešenje? Gosta praznične oddaje sta ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik in evangeličanski škof Geza Filo.
Bolezni in trpljenju se ne izogne nihče. Doleti nas lahko čisto nepričakovano. Danes se zdi, da živimo v družbi, ki pred to resničnost postavlja kuliso nenehnega veselja, uspeha, lepote, mladosti. Koliko si danes, v 21. stoletju, sploh upamo pogledati za oder našega življenja? Sta bolezen in trpljenje sodobni tabu? Kako to vpliva na našo duševnost, na duhovno življenje? Ali ni trpljenje popoln nesmisel? Oddajo vodi Marko Rozman
Sveto pismo na več mestih govori o izjemnih dogodkih in pojavih, ki burijo človeško domišljijo: Noe reši svojo družino in vse živalstvo pred vesoljnim potopom, Mojzes iztegne roko nad morje, ga razdeli in si odpre pot po kopnem. Spoznanja novejše dobe kažejo, da so opisani dogodki resnični. Za celostno dojemanje svetopisemskega sporočila pa je treba upoštevati tudi teologijo in razumevanje Cerkve. Ob novem hollywoodskem filmu Noe se bo z gosti o nenavadnih dogodkih pogovarjal Peter Frank.
Obsmrtno doživetje je eno najmočnejših izkušenj, ki jih človek lahko doživi. Običajno se pojavi v neposredni smrtni nevarnosti, doživeli pa so jo tudi zdravi ljudje v »nenevarnih« okoliščinah. Po raziskavah je okoli tretjina ljudi, ki so bili blizu smrti, “nekaj doživela”. Velikokrat to opišejo s primeri in prispodobami. Te pa so seveda del časa in kulturnega okolja, ki mu pripada pripovedovalec, zato se večkrat pojavi napačen vtis o časovni in kulturni odvisnosti obsmrtnih doživetij. Kako je torej mogoče, da klinično mrtev človek lahko opazuje svoje telo, med tem ko ga oživljajo? Je mogoče, da se duša za nekaj (zemeljskega) časa preseli v drugo razsežnost? O tem v oddaji Sledi večnosti, vodi jo Marko Rozman.
Greh je dejanje, ki nasprotuje moralnim predpisom človeške skupnosti. V monoteističnih religijah se to kaže predvsem v zavrnitvi božjih zapovedi, ki so hkrati tudi obče človeške etične norme. Vzhodna verstva besede greh sicer ne uporabljajo pogosto, ima pa vsako slabo dejanje negativen vpliv na človekovo karmo. Ali greh res obstaja, ali pa je to samo subjektivna stvar vsakega posameznika? Gosta: jezuit pater Jože Roblek in nevropsiholog doc. dr. Janez Mlakar.
Neveljaven email naslov