Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.
Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.
V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.
Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.
Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?
Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.
Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?
Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.
Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …
… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.
Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?
Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni, ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.
Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.
Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.
V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.
Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.
Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?
Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.
Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?
Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.
Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …
… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.
Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?
Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni, ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.
Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
V tokratni verski oddaji Sledi večnosti gostimo popularnega katoliškega duhovnika, pisatelja in vsestranskega razumnika dr. Karla Gržana iz Gornje Savinjske doline. Neposreden povod za megaherčno srečanje z njim je nedavni izid njegove knjige z naslovom »95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja« v kateri se zavzema, da bi na vseh ravneh poučevanja v dialog z mladimi tkali več odgovorne duhovnosti, srčnosti in človečnosti in ne toliko storilnostne naravnanosti.
V zavetju globin vere in zaupanja v Boga se v pretežno monoteističnih religijah razkrivajo zavetniki in svetniki, ki veljajo za pomembne osebnosti v življenju vernika. Za mnoge veljajo kot osebni "angeli varuhi", ki so poslušni za naše priprošnje, za druge kolektivni skrbniki in zaščitniki družin. V tokratni oddaji Sledi večnosti, se bomo poglobili v tradicijo krščanstva in z zanimivi sogovorniki vstopali v razumevanje svetništva in zavetništva v katolicizmu in pravoslavju.
V tokratni verski oddaji Sledi večnosti gostimo vsestranskega literata in nesojenega katoliškega duhovnika Božidarja Brezinščaka Bagolo iz Huma na Sutli - tik ob naši južni meji. Je izvrsten hrvaško-slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec… o odnosih med ljudmi ob meji, o veri in mostovih med slovensko-hrvaško kulturo bo spregovoril v oddaji, ki jo je pripravil Tone Petelinšek.
Minulo nedeljo se je v Vatikanu sklenila tritedenska škofovska sinoda z naslovom »Amazonija: nove poti Cerkve za integralno ekologijo«. Med sklepi, ki so jih potrdili škofje udeleženci, je največ pozornosti zbudila zelena luč duhovniški posvetitvi poročenih mož - diakonov iz staroselskih skupnosti amazonskega pragozda, kjer se rimsko katoliška cerkev sooča s še posebej perečim pomanjkanjem duhovnikov. Toda zaključni dokument sinode, ki mu bo čez par mesecev sledila še Frančiškova Apostolska spodbuda, ponuja veliko več kot samo to. Kaj - boste slišali v oddaji Sledi večnosti, v kateri je črto pod škofovsko sinodo o Amazoniji potegnil naš rimski dopisnik Janko Petrovec.
Mineva 800 let od srečanja sv. Frančiška Asiškega s sultanom Al Kamilom v Egiptu, ki simbolno pomeni začetek pogovorov med kristjani in muslimani. Kako uspešen je medverstveni dialog danes in kaj je njegov cilj, smo se pogovarjali z dr. Marijem Osredkarjem, ki kot teolog in kot posameznik odločno zagovarja medverstveni dialog. Osebno je osredotočen na pogovore med katoličani in muslimani. Ugotavlja, da tudi številni izobraženi ljudje napačno razumejo cilje medverstvenega dialoga.
V tokratni verski oddaji Sledi večnosti bomo gostili Francija Pliberška – znanega podjetnika iz Celja. Z njim bomo spregovorili o duhovnih vrednotah, ki bi morale biti prisotne tudi v poslovnem svetu in o sodobnem romarstvu. Nedavno je namreč v dobrem mesecu dni prepešačil več kot tisoč kilometrov dolgo severno traso Jakobove romarske poti na Iberskem polotoku.
Religioznost med mladimi v Sloveniji močno upada. Leta 2000 se je 72 odstotkov mladih izreklo za katolike, danes se jih za pripadnike Katoliške cerkve izreka le 52 odstotkov. Vse več mladih ne obiskuje verskih obredov, čeprav na drugi strani raziskovalci beležijo porast mladih, ki vsaj enkrat na teden obiščejo verski obred. O vernosti mladih smo se pogovarjali z raziskovalcem dr. Miranom Lavričem in mladimi katoliki.
Na prvi dan tišrija, sedmega meseca v judovskem koledarju, Judje začenjajo s praznovanjem Roš Hašane ali novega leta. Roš hašana v hebrejščini pomeni glava leta. Praznično vzdušje, pa je še najmočneje občutiti v Sveti deželi, še posebej v Davidovem mestu Jeruzalemu. Veselijo se vsi, zahodni in vzhodni, ortodoksni in sekularni Judje. O zgodovinskem in kulturnem pomenu praznika se bo Nejc Krevs pogovarjal z dr. Samom Skralovnikom s katedre za sveto pismo in judovstvo, teološke fakultete.
Računalniki, tablice, pametni telefoni in posledično dostopnost do družbenih medijev so vstopili na vsa polja našega življenja, zdavnaj tudi v šolo. V tokratnih Sledeh večnostih bomo v središče postavili vzgojno poslanstvo šole v digitalni dobi. Kakšna naj bo vloga digitalnih medijev pri pouku v šoli, kakšna je vloga učitelja v dobi digitalnih medijev in katere so temeljne vrednote šole v digitalni dobi. Na ta vprašanja odgovarja moralni teolog dr. Roman Globokar, ki je pred kratkim o tej žgoči temi napisal knjigo. Z njim se je pogovarjala Nataša Lang.
Slovenska Karitas je s pomočjo akcije Za srce Afrike pomagala že več kot 250 tisoč ljudem v podsaharski Afriki. To poslanstvo v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in Afričani želi nadaljevati tudi v prihodnosti. Eden od takšnih projektov, ki potrebuje pomoč dobrih ljudi iz Slovenije, je Center Akamuri v Bujumburi v Burundiju. Center, ki dnevno skrbi za skoraj 160 otrok in mladih z duševnimi motnjami ter gibalno ovirane, vodi slovenska misijonarka Vesna Hiti.
V tokratni verski oddaji Sledi večnosti bomo spregovorili o tem kako so lahko tudi sodobni mediji v funkciji nove evangelizacije. Predstavljamo vam katoliško televizijo Exodus, ki ima sedež v Mariboru, njen signal pa je viden po vsej Sloveniji. Kakšni izzivi so pred njimi zdaj, ko so vstopili v enajsto leto delovanja – o tem bosta spregovorila duhovnik Zoran Kodela - odgovorni urednik in lastnik TV Exodus in novinarka, urednica oddaj Marija Čerček
Ob začetku šolskega leta so svoja vrata odprle tudi katoliške izobraževalne ustanove. Te šole in tudi druge zasebne šole, ki izvajajo javno veljavne programe, so v zadnjem obdobju zaradi odločbe ustavnega sodišča v središču polemik predvsem na političnem področju. V Sledeh večnosti gostimo direktorja Zavoda sv. Stanislava mag. Antona Česna in učitelje, ki poučujejo na osnovni šoli Alojzija Šuštarja in na Škofijski klasični gimnaziji, ki sta enoti omenjenega zavoda
Praznik Janmaštami označuje rojstvo Krišne, enega pomembnejših in bolj priljubljenih božanstev vedskega panteona. Za vernika je Krišna osma od devetih inkarnacij boga Višnuja, njegovo rojstvo očetu Vasudevi in materi Devaki pa je izčrpno opisano v spevu Harivamša. Praznovanje zaznamuje post, petje, molitev, nočno bdenje, priprava posebne hrane in obisk templja, kjer se prebirajo sveta besedila. Gost oddaje je Blaž Mihelič, prevajalec dela Krišna: vir vsega zadovoljstva.
V teh dneh - ko praznujemo stoto obletnico priključitve Prekmurk in Prekmurcev k matičnemu narodu in jih opisujemo kot iskrive, mehke, preproste in dobrosrčne ljudi - se sprašujemo, kaj vse je vplivalo na oblikovanje prekmurske duše. Eden od odgovorov je verski pluralizem, edinstven v slovenskem prostoru. Na severovzhodu države sobivajo katoličani, evangeličani, pripadniki drugih protestantskih cerkva, pravoslavni verniki, muslimani in neverujoči. Nataša Lang je pripravila reportažo o sobivanju različno verujočih in neverujočih na levi strani Mure. Pred mikrofon je povabila poveljnika gasilske zveze mestne občine Murska Sobota Bojana Horvata, župana Gornjih Petrovcev Franca Šlihthuberja in evangeličansko duhovnico v cerkveni občini Gornji Slaveči Simono Prosič Filip.
Te dni mineva 50 let od znamenitega večdnevnega glasbenega festivala pri ameriškem mestecu Woodstock. To je bil tudi vrhunec gibanja t. i. protikulture in hipijevstva. Mladi uporniki proti takratnim družbenim normam so oblikovali tudi posebno duhovnost, ki ima odmev v današnjem pojavu »new age-a« ali novodobnih duhovnosti. O tem bo spregovoril rock glasbenik in profesor na FDV Univerze v Ljubljani dr. Gregor Tomc. Oddajo pripravlja Tomaž Gerden.
Sodobna psihiatrija povezuje svoja dognanja tudi z duhovnimi ali kontemplativnimi praksami. Zato bomo v oddaji poskušali osvetliti odnos med psihoterapijo in molitvijo. Zanimalo nas bo, ali se duhovnost in psihoterapija izključujeta ali dopolnjujeta? Ali lahko krščanska duhovnost ponudi psihoterapiji spoznanja in uvide, kjer je ta šibkejša, na primer ko gre za iskanje kreativnih vzvodov in sil v človeku? Gost oddaje: psihiater dr. Borut Škodlar.
Številni se poleti odpravijo na morje, kamor gredo na počitnice ali dopust. Letovanje ob morju je sodoben pojav; plemstvo je v 19. stoletju odkrilo obmorske kraje kot nove počitniške destinacije. Toda voda, morje in reke imajo v mitologijah in duhovnoreligioznih izročilih globok simbolni in duhovni pomen. Morske globine v Svetem pismu razodevajo neobvladljivo in uničevalno moč narave. Z jezuitom Ivanom Brescianijem se bomo pogovarjali o simbolu morja in njegovi duhovni razsežnosti, ki ga ima za človeka.
Mineva točno petdeset let, odkar je človek prvič stopil na Mesec. Ob obletnici tega pomembnega dogodka v zgodovini vesoljskih poletov v oddaji Sledi večnosti ponavljamo pogovor z ameriškim astronavtom slovenskega rodu Randyjem Bresnikom, ki je marca lani obiskal Slovenijo. Ob tej priložnosti je govoril tudi o duhovnih razsežnostih bivanja v vesolju.
Tokratna oddaja je nastala na nedavni otvoritvi nove evangelijske cerkve v kraju Gladomes v občini Slovenska Bistrica. S predstavniki različnih krščanskih cerkva smo spregovorili o pomenu slavilne glasbe za celovitost našega odnosa z Bogom in kako je prav ta glasba tudi pomembna ekumenska duhovna vez med cerkvami. V oddaji, ki jo je pripravil Tone Petelinšek, sodelujejo: glasbeniki Tadej Vindiš, Katarina Bordner in Davorin Gričnik ter superintendent zveze binkoštnih cerkva Slovenije dr. Danijel Grabar.
Neveljaven email naslov