Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

579 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


06.08.2017

Mistika kot most

Ljudje, ki so doživeli mistično izkušnjo pravijo, da srečanja s Svetim, s Presežnim ni mogoče opisati. Gre za izkušnjo, ki naj bi presegala človekov racionalni miselni okvir. Mistiki iz različnih verskih tradicij zato svojo izkušnjo raje opišejo s simboli in poetičnim jezikom. Tema ponovitve oddaje bo torej mistika. Gosta: filozof in kulturolog dr. Robert Kralj, ter islamolog in arabist mag. Raid Al-Daghistani.


30.07.2017

Vede, ponov.

Vede so ena najstarejših zbirk besedil, ki pomenijo enega izmed temeljev indijske filozofije in religij, nastalih na ozemlju Indije. Vede so bile svete, imeli so jih za nekaj, kar obstaja vse večne čase, in so jih pozneje zapisovali z veliko skrbnostjo, velikansko pozornost pa so namenjali pravilni izgovarjavi. Gosta ponovitve oddaje bosta: dr. Tina Košir Mazi in Vojko Kercan. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


23.07.2017

Kaj je čas?

Pred kratkim so astronomi, s pomočjo Hubblovega teleskópa, odkrili – od zemlje – najbolj oddaljeno galaksijo. Razdalja znaša nepredstavljivih 13 milijard svetlobnih let. Svetloba, ki potuje s hitrostjo kar 300.000 kilometrov na sekundo, za pot okrog zemlje potrebuje le desetinko sekunde, od sonca do nas pa 8 minut. Že opazovanje sonca je tako v resnici posnetek, vse kar vidimo preko našega osončja pa je dejansko staro že več svetlobnih let. Če opazujem recimo nekoga ob nam najbližji zvezdi Proksima kentaura, ki je od zemlje oddaljena 4 svetlobna leta, potem gledam človeka, ki je v resnici štiri leta starejši. In obratno oseba, ki me opazuje na drugi strani v tem trenutku vidi podobo štiri let mlajšega moškega. Pogled v vesolje nam tako odpira vprašanje, kaj sploh je čas? Ali v resnici obstaja ali pa je to zgolj iluzija? Čas in prostor sta največja izziva sodobne fizike, nas pa bo predvsem zanimalo kako čas razumejo religije. Gosta: sociolog in religiolog dr. Igor Škamperle ter filozof in teolog dr. Robert Petkovšek.


16.07.2017

300-letnica kronanja Svetogorske Kraljice

Letos mineva 300 let odkar je škof Jurij Frančišek Ksaver de Marotti z dovoljenjem Vatikana kronal milostno podobo Svetogorske Matere Božje. To je bila šele druga, ki je dosegla čast kronanja zunaj italijanskih dežel: prva je bila kronana Marijina podoba na Trsatu leta 1715, tretja pa v septembru leta 1717 v Čestohovi. Milostna podoba Svetogorske Kraljice, delo beneškega slikarja Jakoba Palme Starejšega, je bila svetogorski cerkvi podarjena leta 1544. Pred 300-leti, leta 1717, jo je vatikanski kapitelj odlikoval z zlato krono in s tem priznal poseben pomen in čudodelni sloves, ki ga je kot Marijina božjepotna podoba imela za vernike. Ob tem jubileju bomo predvajali pogovor z rektorjem svetišča p. Simonom Petrom Berlecem, s katerim se je ob lanskem prazniku Marijinega vnebovzetja pogovarjal Peter Frank.


09.07.2017

Novomašniki – zlatomašniki 4:22

Katoliška Cerkev na Slovenskem je ob letošnjem prazniku apostolov sv. Petra in Pavla, tradicionalnem dnevu duhovniških posvečenj, dobila le tri novomašnike. Konec julija se jim bo pridružil še četrti. To je najnižje število v zadnjih 70 letih, ki potrjuje nedvoumen trend – število katoliških duhovnikov na Slovenskem se že desetletja vztrajno znižuje. Gosta oddaje sta letošnji novomašnik Tine Povirk in jubilant – zlatomašnik Jožef Lap.


02.07.2017

Lama Karma Wangmo - budistična nuna

Lama Karma Wangmo, prej znana kot Tina Poberaj, je danes posvečena tibetanska nuna. Že od nekdaj jo je zanimal budizem, pred 17-imi leti pa se je odpravila v Indijo in se pri največjih učiteljih, tudi pri dalajlami, naučila tibetanskega budističnega nauka. Gostili smo jo v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


25.06.2017

Verski turizem

Religija in turizem se pogosto prepletata. Številni verniki odhajajo na romanja v svete kraje, kar predstavlja vrhunec njihovega duhovnega udejstvovanja. Analitično gledano pa tudi pomemben sestani del verskega turizma. Svetovna turistična organizacija ocenjuje, da glavna verska središča vsako leto obišče od 300 do 330 milijonov romarjev. O vsem tem v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


18.06.2017

Ramazan po svetu

Poleg izpovedovanja vere in romanja v Meko je post v ramazanu ena izmed petih islamskih dolžnosti. Ob koncu dneva se konča z molitvijo in večerjo, najpomembnejša pa je večerna molitev, približno dve uri po koncu posta. Koliko se tega sicer držijo muslimani po različnih predelih sveta, smo preverili v sodelovanju s petimi radijskimi dopisniki. Tako smo pogledali na Kosovo, v Bosno, Nemčijo, Rusijo, na Bližnji vzhod in v Azijo. O vsem tem v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


11.06.2017

Gozdni budistični samostan - Samanadipa

Dvaintridesetletni Hiriko, njegovo rojstno ime je Primož Korelc, že leto dni prebiva v samostanu Samanadipa, v vasi Goljek pri Trebnjem. Gre za edini budistični samostan v Sloveniji - redovniško zatočišče za manjše število menihov iz gozdne tradicije theravadskega budizma. Podrobneje v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


04.06.2017

Liu Zhenying – zaprt in mučen zaradi vere

Brat Yun, kot ga preprosto kličejo kitajski kristjani, je danes nadzornik gibanja več kot 45 milijonov kristjanov, ki se zbirajo v ilegalnih hišnih cerkvah. Jezusovemu nauku je začel slediti pri 17. letih in je bil na Kitajskem kmalu označen kot državni sovražnik. Aretiran je bil več kot 30-krat, v zaporu je zaradi krščanske vere preživel več kot 3.700 dni in pretrpel grozljiva mučenja.


28.05.2017

Versko čista hrana

Verstva poznajo številne zapovedi in prepovedi, med drugim tudi glede hrane, ki jo lahko verniki uživajo. V islamu je osnova teh pravil Koran, kjer je dovoljena (halal) vsa hrana, če ni izrecno prepovedana (haram). Poleg prepovedi uživanja svinjine, alkohola, krvi in ptic roparic je potreben tudi poseben zakol: živali morajo prerezati vrat in ji izpustiti kri, ko je še živa, v trenutku smrti mora biti z glavo obrnjena proti Meki, zaklati pa jo sme le verni musliman.


21.05.2017

Suvereni malteški viteški red

Suvereni malteški viteški red predstavlja četrti najstarejši cerkveni in najstarejši križarski red. Poslanstvo malteških vitezov je predvsem v skrbi za bolnike in romarje. V zadnjem obdobju je prišlo tudi do menjave vodstva v redu in več o tem v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


14.05.2017

Kaj napoveduje Fatima?

Francoski pesnik in dramatik Paul Claudel je nekoč dejal, da je Fatima največji verski dogodek prve polovice 20. stoletja, prekipevajoča eksplozija nadnaravnega v tem v materijo ujetem svetu. Marijina sporočila otrokom pred 100 leti so po mnenju mnogih aktualna tudi danes. Nekateri celo menijo, da človeštvo čaka tretja svetovna vojna, če se ljudje ne spreobrnejo. Ob stoletnici prikazovanj v Fatimi razmišljamo o tem kakšen pomen imajo ti dogodki za 21. stoletje. Gost: p. mag. Branko Cestnik.


07.05.2017

Evropa med idealizmom in utopijo

Dan Evrope, 9. maj, velja za osrednji evropski praznik, za rojstni dan Evropske zveze. Spominjamo se Schumanove deklaracije iz leta 1950, drznega načrta francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, ki naj bi evropske narode povezal v miru in solidarnosti. Če je »oče Evrope« kot skupni imenovalec evropskih narodov poudarjal temeljne krščanske vrednote, se zdi, da se je Evropa v preteklih desetletjih od teh korenin oddaljila. Gosta sta vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji dr. Zoran Stančič in sociolog dr. Igor Bahovec.


30.04.2017

Birma - exit?

Bírma, eden izmed 7 krščanskih zakramentov, v Rimskokatoliški Cerkvi predstavlja potrditev v veri, ki v prejemniku še dopolni in utrdi milosti, ki jo je prej prejel pri krstu. Podelitev zakramenta, ki naj bi sovpadala z duhovno zrelostjo posameznika, pa v mnogih primer pomeni slovo od Cerkve in verskega življenja. Več o tem v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


23.04.2017

Rabin Ariel Haddad o pashi in Judovski skupnosti Slovenije

Ob pashi ali prazniku nekvašenega kruha Judje praznujejo izhod, s katerim jih je Gospod rešil iz Egipta. V tem času ne jedo kvašenega kruha, temveč samo opresnik, kakršnega so uživali Izraelci med naglim umikanjem. Po judovskem koledarju se praznik se začne 14. nisana (letos 10. april) in v diaspori traja 8 dni. O praznovanju pashe in življenju Judovske skupnosti Slovenije se je z rabinom Arielom Haddadom pogovarjal Peter Frank.


16.04.2017

Vstajenje telesa

Vera v posmrtno življenje predstavlja temeljni kamen praktično vseh svetovnih religij. O smrti, kot prehodu v novo življenje, pričajo že slike jamskega človeka v paleolitiku. Risbe in predmeti ob grobovih govorijo o veri ljudi, da smrt ni zadnje dejanje človekovega življenja. Srčika krščanstva je praznik velike noči, praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. Gost: upokojeni nadškof in profesor dogmatične teologije dr. Marjan Turnšek.


09.04.2017

Cvetna nedelja

S cvetno nedeljo se začenja neposredna priprava na veliko noč, ki je največji krščanski praznik. V spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem so po župnijah slovesne procesije, na ta dan pa se tudi blagoslavlja v šope povezano pomladansko zelenje, oziroma butare. Slovenci imamo, zaradi kulturne in geografske pestrosti, še posebej bogato in raznoliko izročilo. O simboliki cvetne nedelje se bomo pogovarjali z zgodovinarjem p. dr. Metodom Benedikom.


02.04.2017

Kakšna je vera Romov?

Ker so bili Romi v osnovi potujoči nomadi, priseljeni po različnih evropskih deželah, so v preteklosti največkrat prevzeli vero večinskega prebivalstva. V krščanski Evropi je to katoliška, grškokatoliška ali pravoslavna vera. V Bosni, Kosovu in Albaniji poznamo Rome muslimane, danes pa tudi že Rome, ki so neverni oziroma neopredeljeni. Zaradi svojega načina življenja niso zelo versko izobraženi, imajo pa tudi nekoliko drugačno pojmovanje Boga, Marije, Jezusa in hudiča. Gosta oddaje sta koordinator za pastoralo Romov Peter Kokotec in član romske skupnosti Martin Bulič.


26.03.2017

Iztok Mlakar: Pašjon

Pasijon navadno povezujemo s postom, žalostjo in trpljenjem, saj prikazuje Jezusovo smrt kot je zapisana v štirih evangelijih. Iz Svetopisemske pripovedi so se že v srednjem veku razvile pasijonske igre oziroma dramske uprizoritve, ki so lahko vključevale tudi nekatere druge biblične prizore. V to stoletno pasijonsko tradicijo lahko umestimo tudi Pašjon Iztoka Mlakarja, ki k tematiki pristopa z obilico humorja in s prizori, ki jih bomo v Bibliji zaman iskali, hkrati pa ohranja moralni naboj svojih predhodnikov, ko pokaže na človekove slabosti in napake. O duhovni, eksistencialni in etični podstati predstave Pašjon se je z avtorjem, igralcem in skladateljem Iztokom Mlakarjem pogovarjal Peter Frank.


Stran 20 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov