Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


Sledi večnosti

579 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Bog vere in bog filozofov

09.10.2016


Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.

Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.

V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.

Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.

 

Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?

Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.

Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?

Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.

Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …

… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.

Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?

Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni,  ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.

Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.


19.03.2017

Amiši: izgubljeni v času?

V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta in drugih sodobnih pripomočkov. Če bi obiskali katero od bolj konservativnih amiških skupnosti, bi bilo tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja. Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje? Gostja je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.


12.03.2017

Holi - praznik pomladi

Ob prihajajočem hindujskem novem letu ter obeleževanju praznika pomladi – Holi, bomo predstavili marsikomu neznana dejstva Hinduízma, velike svetovne religije. Podrobneje v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


05.03.2017

Odpoved hrani - vrata do lastne duše?

Post je prastaro izročilo, ki ima svoje korenine v religiji in svojo tradiciji v vseh kulturah, ne le krščanski. Postenje odpira možnost za versko izkušnjo, za čutenje edinosti telesa, duše in duha. Po drugi strani pa so se morala ljudstva ob določenih časih postiti zaradi preživetja, ker niso imeli hrane (npr. slaba letina). To je delovalo tudi na psiho ljudi: postali so bolj mirni, manj agresivni, bolj zdravi in skoraj niso poznali civilizacijskih bolezni. Gosta sta br. Miha Sekolovnik in s. Marija Irena Stele.


26.02.2017

Budizem

Tibetansko novo leto - Losar velja za enega najpomembnejših praznikov na Tibetu in tudi drugod po svetu kjer se nahajajo budistične skupnosti. V tokratni oddaji o pomenu praznika in budistični duhovnosti. Gosta: predsednik dobrodelnega društva Tibet Matjaž Trontelj in Štefan Miljevič.


19.02.2017

Bog na filmskem traku

Odnos med religijo in filmom je zaznamovan z nasprotovanjem, nelagodjem in prerekanjem, pa tudi z navdušenjem, pričakovanjem in evforijo. Verniki različnih krščanskih cerkva so napadali film in svarili pred njim, med njimi tudi protestantski pridigar John Rice: »Svarim vas pred gledanjem filmov, saj vam ob tem lahko otrdi srce do te mere, da se boste zaljubili v greh.« Po drugi strani pa je film tudi sredstvo evangelizacije. Film Jezus iz leta 1979, ki je bil sinhroniziran v več kot tisoč jezikov in ga naj bi videlo 5,4 milijarde gledalcev, velja za enega najvplivnejših filmov o Jezusu. Gosta sta filmska ustvarjalca David Sipoš in Matjaž Feguš.


12.02.2017

Krščanska adventistična cerkev v Republiki Sloveniji

Krščanska adventistična cerkev je protestantska verska skupnost, katere začetki segajo v čas velikega verskega prebujenja, ki je v 19. stoletju zajelo Evropo in Severno Ameriko ter vse do reformacije v 16. stoletju. Poleg verskega deluje tudi na vzgojno-izobraževalnem in zdravstvenem področju, blizu pa jim je tudi sodobna ritmična duhovna glasba. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


05.02.2017

Plečnikova duhovna podoba

Slovenci smo z Jožetom Plečnikom posegli v vrh moderne sakralne umetnosti. Vse življenje je eksperimentiral z različnimi tipi cerkva v prepričanju, da se mora Cerkev vrniti k svojim demokratičnim koreninam zgodnjekrščanskega časa in se otresti nepotrebnega balasta poznejših stoletij. Zavzeto se je ukvarjal z vprašanjem, kako versko skupnost tesneje povezati z duhovnikom, ki je posrednik med njo in Bogom. Plečnik ni bil samo veliki umetnik in arhitekt, ampak je bil tudi pokončen Slovenec, mislec, predvsem pa globoko veren človek, ki je svoja velika dela črpal iz vere in zagledanosti v Boga. Gosta sta Marija Krebelj in mag. Anton Berčan.


29.01.2017

Urad za verske skupnosti

Urad za verske skupnosti v okviru svojih nalog spremlja položaj cerkva in drugih verskih skupnosti. Slednjim ponuja strokovno pomoč ter jih obvešča o predpisih, drugih aktih in ukrepih, ki zadevajo njihovo delovanje. O aktualnem dogajanjem na tem področjem in sami vlogi urada, se bomo pogovarjali z direktorjem urada, dr. Gregorjem Lesjakom. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


22.01.2017

Praktični ekumenizem družine Šiftar

Ko razmišljamo o dialogu med krščanskimi cerkvami navadno v ospredje postavljamo na eni strani teološke in zgodovinske razloge za razdeljenost, ter na drugi strani dosežke, ki so jih cerkveni predstavniki dosegli na najvišjih ravneh srečevanj. O tem, kako poteka ekumenizem v praksi, pa sta spregovorila zakonca Šiftar, ki versko raznolikost živita v svojem zakonu in družini.


15.01.2017

400. obletnica karizme Vincencija Pavelskega

Misijonska družba – lazaristi predstavlja misijonsko in apostolsko družbo, ki skrbijo za ljudske in zunanje misijone, duhovne vaje, vzgojo duhovščine ter pomagajo ljudem v stiski. V letošnjem letu praznujejo 400. obletnico obstoja. Več v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


08.01.2017

Od hrane do Boga

»Si to, kar ješ« je preprosta trditev, ki v sebi nosi tudi nekaj resnice. Prehrana namreč vpliva na vse celice v telesu, prav tako vpliva na razpoloženje, energijo, koncentracijo, spanje in zdravje. Kakšen vpliv ima hrana in odrekanje določeni vrsti hrane na človekovo duhovnost? Gost oddaje je duhovnik in kuhar Marko Čižman.


01.01.2017

Pomembnejši dogodki in oddaje v letu 2016

V tokratni oddaji Sledi večnosti boste lahko prisluhnili povzetku pomembnejših oddaj leta 2016. Z aktualnimi gosti smo se pogovarjali o temeljnih človekovih vprašanjih skozi prizmo duhovnosti in religij ter drugih humanističnih ved. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


25.12.2016

Stanislav Zore

Z ljubljanskim metropolitom o tem pred kakšnimi izzivi stoji Cerkev v 21. stoletju, o pomenu božiča, o duhovnem iskanju sodobnega človeka…


18.12.2016

80 let papeža Frančiška

Skoraj štiriletna »revolucija nežnosti« papeža Frančiška je botrovala oblikovanju izrazito pozitivne medijske podobe verskega voditelja, ki obiskuje zapornike, sprejema homoseksualce, tolaži žrtve nasilja, odpira sveto leto usmiljenja in na sploh nikogar ne obsoja. Po drugi strani pa je mogoče slišati vedno glasnejše kritike, predvsem znotraj katoliških krogov, ki jih moti papeževo prijateljevanje z muslimani in protestanti, ki v papeževi kritiki potrošniškega kapitalizma vidijo grožnjo socializma, celo komunizma, in ki Frančiškov vpliv na mednarodne odnose merijo skozi prizmo neobsojanja pokojnega kubanskega predsednika. Ob Frančiškovem 80. rojstnem dnevu bomo z gosti, Mojco Širok, dr. Miranom Špeličem in dr. Alešem Maverjem, osvetlili nekatere odmevnejše papeževe poteze.


11.12.2016

Evangelijska krščanska cerkev

Evangelijska krščanska cerkev Jezusovega izročila najde svoje korenine in nasledstvo v cerkvah nastalih v času reformacije in protestantizma, posebej iz gibanja, ki je izšlo iz Anglikanske cerkve. V Sloveniji prve zametke najdemo v 16. stoletju, bolj konkretni začetki pa segajo v obdobje pred 1. Svetovno vojno. Oddajo je pripravil Marko Rozman.


04.12.2016

Advent danes

Adventni venček je eden najpogostejših motivov, ki jih povezujemo z decembrskimi prazniki, vendar mnogi njegove simbolike ne poznajo. Simbolno predstavlja obdobje adventa, čas pričakovanja in priprave na božične praznike. Kakšen pomen ima advent danes tako pri nas kot v tujini, v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.


27.11.2016

Stati inu obstati – 500 let reformacije

Nove ideje, ki so nastale iz nauka Martina Lutra, so iz Evrope hitro prišle v naše kraje. Prinesli so jih potujoči obrtniki, trgovci in študenti iz italijanskih in nemških univerz. Na Slovenskem je reformacija trajala približno 100 let in je potekala v več fazah, podpirali so jo zlasti plemiči in meščani. Tako je nastala protestantska cerkev luteranskega tipa augsburške veroizpovedi. V slovenskem prostoru je bil osrednja osebnost reformacijskega gibanja Primož Trubar, ki je leta 1550 napisal Katekizem. Kako pol tisočletja pozneje še vedno odmevajo znamenite besede iz prve slovenske tiskane knjige: »V stiskah potrebujemo pravo vero. S takšno vero more kristjan v stiskah in skušnjavah stati in obstati?« V pogovoru sodelujejo: Matjaž Črnivec, mag. Zmago Godina, dr. Nenad Vitorović.


20.11.2016

Mistika kot most

Ljudje, ki so doživeli mistično izkušnjo pravijo, da srečanja s Svetim ni mogoče opisati. Gre za izkušnjo, ki naj bi presegala človekov racionalni miselni okvir. Mistiki iz različnih verskih tradicij zato svojo izkušnjo opišejo predvsem s simboli in poetičnim jezikom. Gosta oddaje: filozof in kulturolog dr. Robert Kralj, ter islamolog in arabist mag. Raid Al-Daghistani.


13.11.2016

Odnos do živali znotraj religij

Zdi se, da živali danes nimajo več nobenega zatočišča. Genski inženiring se vtika celo v notranji ustroj živih bitij z namenom njihovega izkoriščanja, brez vsakega strahospoštovanja pred življenjem. Kakšen pa je odnos do živali znotraj institucionaliziranih religij? Oddajo je pripravil Marko Rozman.


06.11.2016

Doma v nebesih?

Nebesa pomenijo za vernike številnih verstev stanje večne blaženosti. V zgodovini religij se ta univerzalni simbol giblje od konkretnih, prostorskih predstav do duhovnega stanja. V bibličnem izročilu so nebesa simbol transcendence, drugačnosti Boga od vsega, kar izkušamo v človeškem življenju, in hkrati simbol posebnega duhovnega stanja, združitve z Bogom. Gost oddaje je dr. Marjan Turnšek.


Stran 21 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov