Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.
Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.
V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.
Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.
Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?
Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.
Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?
Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.
Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …
… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.
Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?
Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni, ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.
Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.
Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.
V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.
Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.
Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?
Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.
Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?
Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.
Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …
… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.
Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?
Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni, ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.
Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.
Pod okriljem Katoliške cerkve na Slovenskem potekajo v poletnem času številne dejavnosti za šoloobvezne otroke in mlade. Oratorij je najbolj obiskana in tudi najbolj priljubljena aktivnost v župnijah. Letošnji oratorij poteka pod geslom Imaš moč. Obiskali smo oratorij v Salezijanskem mladinskem centru Rakovnik v Ljubljani. Ta teden se je tam zbralo 150 otrok, z njimi se je ukvarjalo 60 animatorjev.
Ob posvetitvah novih katoliških duhovnikov, se bomo o njihovem študentskem življenju in delu v Bogoslovnem semenišču pogovarjali z vodstvom te ustanove: rektorjem Petrom Kokotcem, spiritualom mag. Vladom Bizjakom in študijskim prefektom dr. Matjažem Celarcem. Od šestih letošnjih novomašnikov jih je pet živelo in študiralo v Bogoslovnem semenišču, ki je v Ljubljani že več kot štiristo let.
Na pragu poletja marsikdo pomisli na gore, ki so v tem letnem času bolj dostopne kot pozimi. Gore so v številnih religioznih izročilih kraj, kjer se Bog razodeva človeku, in kamor gre človek, da bi se srečal s sabo in z Bogom. Gora je dvojni simbol, simbol življenja, veličastva in srečanja s Presežnim, ter simbol tveganja, odsotnosti in smrti. Zato se bomo v oddaji pogovarjali o tem, kdaj in kako nam je Bog v gorah blizu tako preko svoje prisotnosti kot tudi preko svoje odsotnosti. Gosta oddaje: gorska vodnika in alpinista, zakonca Marija in Andrej Štremfelj.
Pred nekaj dnevi je minil muslimanski sveti mesec ramazan in praznovanje ramazanskega bajrama. Ob tej priložnosti pred mikrofonom gostimo muftija Islamske skupnosti v Sloveniji dr. Nedžada Grabusa. Izrazil je zaskrbljenost nad nekaterimi sovražnimi izjavami proti muslimanom, in upa, da se med ljudmi ne bo razplamtelo sovraštvo, ki ga je po njegovi osebni izkušnji iz Bosne in Hercegovine težko odpraviti. Poudarja, da so muslimani v Sloveniji del evropskega prostora in da spoštujejo njene vrednote in pravni red. Džamija v Ljubljani – kot največji projekt in želja muslimanov v Sloveniji – bo zaživela v polnosti do pomladi prihodnje leto.
V tokratni oddaji Sledi večnosti na današnjo Binkoštno nedeljo gostimo tri duhovnike različnih krščanskih cerkva – Jožeta Hozjana – katoliškega duhovnika iz Pečarovcev v Prekmurju in dva protestantska pastorja - mag. Lea Novaka iz Evangeličanske cerkve v Murski Soboti in Srečka Krajnca – pastorja Binkoštne cerkve iz Maribora. Oddaja je nastala na sedežu murskosoboške evangeličanske cerkvene občine. Kako pomembni so v konkretnem življenju kristjana ti vrelci žive vode, ki simbolizirajo moč Svetega duha.
V Evropski uniji so pred kratkim bile volitve v evropski parlament. Pri tem se je tudi postavilo vprašanje, koliko Evropa še sledi svojo krščanski tradiciji, kako v njej še odmevajo krščanske vrednote. Kakšna bo njena duhovna prihodnost? O tem in tudi o svojih izkušnjah duhovnika za naše izseljence v zahodni Evropi bo spregovoril dr. Zvone Štrubelj.
V tokratni oddaji Sledi večnosti bomo obiskali župnijo Videm-Dobrepolje na Dolenjskem in predstavili razvejano versko-občestveno življenje v teh krajih. Sodelujejo: domači župnik Franc Škulj, Igor Ahačevčič – župan občine Dobrepolje, mag.Brane Brodnik-predsednik vaškega odbora Kompolje in Sabina Lenarčič-direktorica doma starejših - Zavoda Svete Terezije v Vidmu.
Katoličanke in katoličani, še posebej mladi, se v maju zbirajo pri šmarnicah. Gre za ljudsko pobožnost Mariji v čast, ki jo verniki pri mašah častijo s prepevanjem Marijinih pesmi in šmarničnim branjem. Šmarnice privabijo številne vernike v cerkev. V oddaji Sledi večnosti nas bo zanimalo, zakaj so šmarnice še vedno ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti na Slovenskem. Kdaj se je ta pobožnost sploh začela? Kakšno je duhovno sporočilo šmarnic? Gost oddaje je dr. Bogdan Kolar. Kratek razmislek o šmarničnem branju za odrasle pa predstavi njegov avtor Gregor Čušin.
Pojem greha poznajo in se o njem izrekajo vse religije. Danes je v družbi zelo prisotno prepričanje, da greha pravzaprav ni. V zvezi s tem večkrat slišimo povzetek Ivanovih nazorov iz romana Bratje Karamazovi: »Če Boga ni, je vse dovoljeno«. Toda ali je to res? Kako lahko opredelimo greh? Ali je greh zgolj kršitev zapovedi ali gre za nekaj veliko bolj usodnega? Zanimalo nas bo tudi, v kakšnem odnosu sta greh in krivda ter kako je greh povezan s kaznijo. Gosta oddaje: jezuit David Bresciani in Blaž Mihelič, predstavnik slovenske skupnosti za zavest Krišne.
Maj in junij sta tradicionalna meseca porok. Več kot tretjina parov, ki sklene zakonsko zvezo, se poroči tudi po obredu Katoliške cerkve. Cerkvena poroka je za katoličane in za pravoslavce zakrament, medtem ko je pri protestantih cerkvena poroka obred in duhovnik le blagoslovi novoporočenca. O ekumenskih porokah, o predporočnih pogodbah ali o ženitvenih pogodbah, ki so novost v našem civilnem pravnem sistemu od sredine aprila, ter o ločitvi in o ničnosti zakonske zveze v luči kanonskega prava, smo se v oddaji Sledi večnosti pogovarjali s cerkvenim pravnikom Sebastijanom Valentanom.
Kristjani na Bližnjem vzhodu so preganjani. Vojni v Iraku in Siriji sta zdesetkali njihovo število. Še posebej okrutno so se na njih spravili islamski skrajneži. Tudi v Palestini, čeprav je za njih to Sveta dežela, je kristjanov čedalje manj. Izseljujejo se tudi zaradi družbenih pritiskov. Velika noč, ki jo večina pravoslavnih cerkva praznuje to nedeljo, pa za kristjane na Bližnjem vzhodu pomeni novo upanje.
V Katoliški cerkvi na Slovenskem ugotavljajo, da se vse več odraslih ljudi odloča za sprejem krsta. Lani se je krstilo 642 odraslih, dvakrat več kot pred desetimi leti. Krsti se več ljudi, kot pa jih izstopi iz Katoliške cerkve. Na veliko noč se bomo v Sledeh večnosti pogovarjali o krstu odraslih. Dan pred veliko nočjo – namreč na veliko soboto zvečer, kot to veleva katoliški nauk – so v številnih cerkvah odrasli prejeli zakramente uvajanja, kot so krst, obhajilo in birma. Kaj je spodbudilo ljudi, da so se odločili za prehod iz posvetnega življenja v božji svet, in to v današnji vse bolj sekularizirani družbi. Kako poteka priprava katehumenat, verouk za odrasle?
V tokratni oddaji gostimo upokojenega celjskega škofa dr.Stanislava Lipovška. Spregovorili bomo o nekaterih ključnih dilemah sodobnega slovenskega in evropskega krščanstva, o tem kako le osebno doživetje Evangelija, ki je ustava Ljubezni, ljudem prinaša notranji mir in gotovost in seveda o Veliki noči, ki je za kristjane praznik radikalnega upanja.
Kristjani se pripravljajo na praznovanje velike noči, ki je simbol upanja in vere v življenje. Kdaj človekovo življenje, ki ga naša humana civilizacija, znotraj nje tudi krščanska etika, opredeljuje kot nedotakljivo in sveto, izgubi vrednost? Je dopustno hudo bolnemu in zato trpečemu skrajšati življenje, da ohrani dostojanstvo? O tem bodo - tudi v luči javne polemike o evtanaziji - razmišljali zdravnici Mateja Lapuh in Zvonka Zupanič Slavec, teolog in filozof Robert Petkovšek ter filozof Borut Ošlaj.
V evangelijih je veliko opisov Jezusovega izganjanja zlih duhov ali demonov iz obsedencev. Jezusa je hudič skušal v puščavi. O biblijskih opisih izganjanja hudiča pa tudi o svojih osebnih izkušnjah v boju proti zlu bo spregovoril uradni eksorcist novomeške škofije, frančiškan p. Peter Vrabec.
Izganjanje hudiča ali eksorcizem je občutljiva tema. Marsikdo, tudi med kristjani, ne more prepoznati ali definirati zlega duha. V številnih verovanjih je razvit koncept zla in tudi zavedanje, da se le-to lahko polasti človeka. O svojih izkušnjah izganjanja hudiča bo v oddaji spregovoril župnik iz Žič Marijan Veternik, ki je že skoraj dve desetletji uradni eksorcist mariborske nadškofije.
V tokratni verski oddaji bosta naša gosta zakonca Vilma in Dani Siter iz Leskovca pri Krškem, ki že skoraj dvajset let vodita civilno-družbeno iniciativo Družina in življenje katere moto je: gradimo odnose za katere je vredno živeti. Krščanska družina je naročje ljubezni, ki se trajno inspirira v Božji besedi.
Čebele in njihov sladki proizvod-med so že tisočletja prisotne v različnih verovanjih. V antiki so veljale kot simbol pridnosti, čebelarjenje pa je bil dar bogov. Čebele omenja tudi Stara zaveza, močan simbolni, pozitivni pomen pa imajo tudi v krščanstvu. Omenja jih tudi znani pridigar Janez Svetokriški. O čebelah je gostja oddaje ddr. Marija Stanonik nedavno izdala knjigo "Čebele na cvetu in v svetu."
Film je še vedno močno izrazno sredstvo, ki prodre do številnih ljudi. Pred nekaj dnevi je Ameriška filmska akademija podelila najbolj znane nagrade oskarje, nedavno je minil znani filmski festival v Berlinu. V različnih filmih dosti krat obravnavajo tudi verske tematike ali pa so sami filmi posvečeni biblijskim temam. O tem kako v filmih obravnavajo to tematiko bosta v oddaji razpravljala filmska kritičarka Lucija Čakš in katoliški duhovnik, jezuit Primož Jakop.
Z današnjo versko oddajo Sledi večnosti smo na zaključku vseslovenskega najstniškega zimskega tabora v binkoštnem duhovnem centru v Ženavljah v Prekmurju. Vzgojitelji, starši in mladi bodo spregovorili o tem kako pomembna je spontana prisotnost božjega za naš celovit duhovni, duševni in telesni razvoj. Oddajo je pripravil Tone Petelinšek.
Neveljaven email naslov