Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.
Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.
V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.
Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.
Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?
Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.
Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?
Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.
Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …
… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.
Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?
Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni, ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.
Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Človek je vedno našel ime za poslednjo resničnost, najvišje sveto bitje ter objekt verovanja in čaščenja. To je bil bodisi hebrejski Elohim, latinski Deus, arabski Alah ali kakšno drugo počelo, ki je bilo navadno povezano z nastankom življenja in sveta. Videti je, kakor da so vse kulture, ki so kdaj koli cvetele, imele neko predstavo božanstva in da je to hrepenenje po Bogu zapisano prav v človekovem srcu.
Če je religijski pristop k Bogu pogosto povezan z nekim posebnim razodetjem, kot je to na primer v judovstvu, krščanstvu in islamu, pa filozofsko razmišljanje izhaja iz prepričanja, da je s pomočjo svojega naravnega razuma človek zmožen nekaj spoznati o Bogu: o njegovem obstoju in o tem, kaj Bog sploh je.
V oddaji poskušamo odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj o tem, od kod izvira to človekovo hrepenenje po Bogu, kako lahko o tej stvarnosti govori tudi nekdo, ki ni veren, ter kako lahko o Bogu, če je to stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, sploh govorimo, ga zaznavamo in spoznavamo.
Gosta sta filozof dr. Borut Ošlaj iz Filozofske fakultete, strokovnjak na področjih etike, filozofije religije in filozofske antropologije; ter filozof dr. Robert Petkovšek iz Teološke fakultete, strokovnjak za zgodovino filozofije, filozofijo religije ter za vprašanja vere in razuma.
Po podatkih znanega ameriškega raziskovalnega centra se 84 odstotkov svetovnega prebivalstva identificira s takšnimi ali drugačnimi verskimi skupnostmi. Zanimivo je dejstvo, da jih tudi izmed preostalih, neopredeljenih 16 odstotkov, veliko verjame v Boga ali kakšen drug podoben univerzalni duh. Dr. Petkovšek, zdi se preprosto vprašanje, pa vendar nanj ni tako lahko odgovoriti: Zakaj toliko ljudi veruje v Boga oziroma v bogove?
Čas, v katerem živimo, je izjemen čas, ki prvič v zgodovini človeka prinese tudi možnost nevernosti, nesprejemanja nekega najvišjega bitja ali Boga, torej ateizem. V nekaterih primerih smo imeli celo državno opredeljene ateizme, na primer v Albaniji, ki se je deklarirala kot država z ateističnim režimom. Zgodovina sodobnega človeka, modernega človeka, kot ga imenuje antropologija, ki sega nazaj recimo 50.000 let, je bila pravzaprav zgodovina vere, zgodovina Boga. Skoraj nikoli oziroma samo v zelo redkih primerih so se nekateri posamezniki, kot na primer grški filozof Anaksagora ali pa kateri od epikurejcev, izrekali za neverne. Sicer pa je pojem boga, ideja boga in sprejemanje tega najgloblje zakoreninjeno v človeku in se mi zdi, da to iskanje Boga najlepše izraža Avguštinova misel: »Nemirno je naše srce, Gospod, dokler ne počije v tebi«. Torej, da je človek že po svoji konstituciji naravnan onkraj samega sebe, ali kot je dejal Pascal: »Človek neskončno presega samega sebe«. Gre onstran samega sebe k drugačnosti in nenazadnje v neko neskončnost.
Dr. Ošlaj, v vašem Uvodu v filozofsko antropologijo ste zapisali, da »tam, kjer imamo opraviti s človekom, imamo tako ali drugače vselej opraviti tudi z religijo in obratno: ko izrečemo religija, hkrati pravzaprav vselej izrečemo tudi človek«. Od kod izvira to človekovo spraševanje o Bogu, o najvišjem svetem?
Carl Gustav Jung je nekje zapisal: »Lahko mi očitate misticizem, toda jaz se ne čutim odgovornega za to, da je človek vedno in povsod, v vseh časih in prostorih, povsem spontano gojil religiozne predstave in občutke. In kdor tega ne vidi, je preprosto slep.« Že prej ste omenili, da velika večina svetovne populacije tudi danes, v času, za katerega bi težko rekli, da je religioznim predstavam naklonjen, goji religiozne predstave. Ne glede na to ali posamezniki verjamemo v takšno ali drugačno predstavo, idejo boga, ali ne, dejstvo je, da imamo pred sabo neko skupnost ljudi, svetovno civilizacijo, kjer velika večina ljudi v takšne ali drugačne predstave bogov verjame oziroma se z njimi tako ali drugače ukvarja, jih tako ali drugače te predstave, ideje nagovarjajo. Vprašanje je zakaj je temu tako? Kot filozofskega antropologa, s tem sem se namreč večji del svoje akademske kariere vendarle ukvarjal in se ukvarjam še naprej, me je vedno zanimalo, od kod ta afiniteta do vprašanja Boga. Če vsaj malo poznamo nekatere lastnosti človeka kot Homo sapiens sapiens, potem nas pravzaprav odgovor na vprašanje ne bi smel posebej presenetiti. Zato sem tudi o tem nekaj pisal, zakaj imamo povsod, kjer imamo opravka s človekom opraviti tudi z religijo. Razlaga bi sicer zahtevala nekaj več časa, pa vendarle, pravimo, da je človek simbolno bitje. Da je človek bitje, ki se dopolnjuje, ki se ustvarja v odnosu do nečesa drugega. To pomeni, da je sam kot symbolon samo en del, je polovica neke sestavljene celote, ki jo mora sam šele ustvariti. V tem simbolnem sestavljanju sveta, v iskanju drugosti, preseganju svoje lastne nezadostnosti, svoje lastne svobode – tudi svoboda je pravzaprav eden izmed sinonimov človekove negotovosti – človek vselej, onstran samega sebe, v dialogu z drugim, v dialogu z naravo, s svetom, univerzumom, išče odgovore na negotovost, enigmatičnost svoje lastne svobode, odprtosti, v katero je položen. Zato je religija tudi etimološko, podobno kot beseda simbol, nekaj kar govori o tem, kako človek samega sebe sestavlja z nečim drugim, v neko predvideno celoto, ki bi odgovorila na enigmo njegovo svobode. Skratka je bitje, ki išče odgovore na vprašanja, išče smisle, išče osnovne vrednote, išče orientirje, išče legitimatorje za njegovo moralno in etično delovanje. In pojem boga, ki je lahko sicer v različnih kulturah in civilizacijah različno akcentuiran, v osnovi vendarle pomeni neko predstavo absolutno drugega, instance, glede na katero človek utemeljuje nedoumljivost svoje lastne svobode, svoje lastne odprtosti lahko rečemo, svoje lastne negotovosti, neizgotovljenosti.
Dr. Petkovšek, če je Bog stvarnost onstran naravnega, fizičnega sveta, se pravi, izven človekovega izkustvenega in zaznavnega polja, kako lahko človek sploh razmišlja o Bogu in spoznava to najvišje sveto bitje? Očitno gre za neko antropološko dejstvo …
… ja, ki je vezano na človekovo simbolno konstitucijo, torej, da je človek simbolno bitje. Kot rečeno, simbolnost človeka pomeni ravno to, da je odprt onstran samega sebe, kar pomeni tudi onstran fizičnega sveta, znotraj prostora in časa, v svet duhovnosti. In to je tudi ena od stalnic filozofske misli že od začetka pri Grkih, namreč, da je človek po svojem bistvu filozof. Platon sicer vidi tega filozofa par excellence v polnosti utelešenega v Sokratu, vendar nosi vsak človek to iskanje v samem sebi in pravimo tudi, da je človek metafizično bitje, v svoji duhovni zmožnosti. Sestavni deli naše duhovnosti so ravno pojmi, simboli in ti človeku potem omogočajo tudi misliti resničnosti, ki so onstran neposredno čutno zaznavnega sveta. Filozofija je včasih tudi podvomila v to zmožnost, ampak ravno to je torej ta zmožnost človeka, da je metafizično bitje, da lahko misli onkraj samega sebe, onkraj svoje izkušnje, in da je to spoznanje tudi duhovno utemeljeno.
Kot ste nekako že nakazali vodita k vprašanju Boga dve poti: prva je pot religije, ki je povezana z vero, druga je pot filozofije oziroma naravne teologije, kjer gre za razumsko razpravljanje o resničnosti, o kateri je že vnaprej jasno, da ne more postati predmet izkustvenega in s tem znanstvenega raziskovanja. Dr. Ošlaj, kako se pravzaprav razlikujeta filozofsko in konfesionalno razumevanje Boga?
Skupno jima je seveda to, da govorita o bogu oziroma sprejemata določeno predstavo boga. Razločkov je precej, ki bi jih lahko tukaj omenjali. Prvi razloček, ki ni nepomemben, je ta, da je filozofski pojem boga, lahko bi rekli, mrtvi pojem. Takrat, ko filozof govori o bogu, kot filozof, torej na spoznavni ravni, ne vzpostavlja do boga osebnega odnosa. Bog ni oseba, temveč je pojem, je kategorija, preko katere nekdo, ki se ukvarja z metafizičnimi filozofskimi vprašanji – to pomeni z vprašanji, ki skušajo misliti in domisliti, na nek način razumeti in spoznati celoto biti, torej, človeka v naravi, v stvarstvu, v kozmosu, v univerzumu – prej ali slej pride do vprašanja počela, poslednjega vzroka, smotra in tako naprej. S temi vprašanji se je filozofija ukvarjala že od samih začetkov, tako pri Platonu, pri Aristotelu toliko bolj, in pozneje skozi srednji vek, vse tja do recimo sredine 19. stoletja. Filozof se skratka ukvarja s tem kot z znanstvenim principom. Išče ali je mogoče našo vednost utemeljiti in jo hkrati na nek način koncentrirati v počelo vseh počel, kajti vsa vprašanja naj bi se, je naša predpostavka, ki ni nujno, da je resnična, nekje končala, imela svoj prvi vzrok. Vse to se seveda navezuje na Aristotelovo filozofijo, ki je prvi izpostavil vprašanje prvega vzroka, gibalca in tako naprej. Ni pa, kot rečeno, nujno, da te predpostavke držijo. Toda v večini zgodovine se je filozofija na ta način odzivala na vprašanje boga, medtem ko imamo na drugi strani, znotraj konfesionalnega odnosa do Boga nek živ odnos, kjer ni pomembno, ni pogoj za to, da vzpostavim odnos do Boga, logično dokazovanje v božji obstoj. Pravzaprav ni pomembno ali kdo pravi, da Bog obstaja z bolj ali manj utemeljenimi razlogi ali zavrača možnost obstoja Boga. Za tistega, ki v Boga verjame, to ni pomembno. Osebni odnos do Boga je živi odnos do Boga in temelji na globokem prepričanju. To prepričanje praviloma potem ne more spraviti na trhla tla še tako zavzeto in goreče nasprotovanje z racionalnimi argumenti o božjem obstoju.
Vabljeni, da prisluhnete celotnemu pogovoru, ki je na voljo tudi na naši spletni strani.
Ko se človek sprašuje kdo sem in od kod prihajam, pride pogosto do globokih filozofskih odgovorov. Če to isto vprašanje zastavimo otroku, bo hitro odgovoril, da je od očeta in mame. Na videz naiven odgovor pa skriva v sebi dejstvo, da je družina za človeka eno izmed najpomembnejših področij življenja. Gosta oddaje sta socialna pedagoginja ter zakonska in družinska terapevtka Tanja Pate in voditelj programov za zakonce Danijel Siter iz društva Družina in Življenje.
Če se je post zdel pred nekaj desetletji nekaj zastarelega, ki ga prakticirajo – za nekatere – le še okostenele religije pa je danes precej drugače. Razvile so se različne metode posta za odpravo zdravstvenih težav predvsem pa za lepši videz telesa. Duhovni vidik je v ozadju. v oddaji Sledi Večnosti bo beseda tekla o postu. Z nami sta voditeljica postnih duhovnih vaj Karmen Kristan in jezuit pater Damjan Ristič. Oddajo vodi Marko Rozman.
Budizem je ena izmed večjih svetovnih religij in hkrati filozofija, temelječa na učenju Sidarte Gautame. V 20. stoletju se je iz Azije razširil na Zahod, v zadnjih dveh desetletjih je vse bolj navzoč tudi na Slovenskem. Zakaj je budizem postal tako privlačen? Je to samo zaradi drugačnosti ali pa v resnici prinaša odgovore na temeljna vprašanja sodobnega človeka? Je budizem v Evropi tak kot na Vzhodu ali gre za sistem, prirejen za zahodnjake? Ob tibetanskem novem letu (2. marca) bomo odgovore iskali s poznavalcem budističnega izročila dr. Miroslavom Gombocem.
Soči je te dni postal romarsko središče sveta za vse ljubitelje športa. V svetiščih – olimpijskih arenah – potekajo boji za najbolj prestižna odlikovanja. Številnim športnikom je vera pomembna opora in notranja spodbuda na tekmovanjih kot tudi na sami športni poti. O povezanosti vere in športa bosta spregovorila poznavalca športa dr. Stanko Gerjolj in mag. Jernej Pisk.
Potrgani kabli, opustošeni gozdovi. To je bilanca naravne nesreče, ki je Slovenija verjetno še ni doživela. Žled je za seboj pustil tudi zavest, da ljudje le nismo tako samozadostni in popolni gospodarji narave. Po drugi strani pa je led podrl tudi marsikatero visoko ograjo v medčloveških in med sosedskih odnosih. Nesreča nas je vrnila k nekaterim temeljnim občutjem življenja, ki vključujejo tudi medsebojno povezanost v sočutju in konkretni pomoči. Kaj lahko torej preberemo med vrsticami zgodbe ledenih dni? Gosta: Ervin Mozetič in Martin Lisec.
Vera in kultura sta v slovenski zgodovini tesno povezani, saj sta skozi stoletja ohranjali slovenski jezik in narodno identiteto. Od prve slovenske tiskane knjige do danes pa se je vloga vere v družbi precej spremenila. Zdi se, da je razkorak med vero in kulturo vedno večji. Ob slovenskem kulturnem prazniku nas bo zanimalo, kakšna je vloga vere v sodobni umetnosti in kako umetniki danes izražajo svojo vero. Gosta oddaje sta skladatelj in zborovodja Ambrož Čopi in akademski slikar prof. dr. Jožef Muhovič.
Redovništvo je oblika asketskega življenja, ki ga poznajo praktično vse velike svetovne religije kot so judovstvo, krščanstvo, islam, hinduizem, budizem. Največ cerkvenih redov, tako ženskih kot moških, obstaja v okviru Katoliške Cerkve. Večinoma so organizirani na način skupnega sobivanja, dela in molitve. Za vstop v katerikoli cerkveni red mora menih ali redovnica dokazati svojo pripravljenost na različne načine, predvsem pa mora prestati preizkusno dobo, ki od reda do reda traja različno dolgo. Leta 1997 je papež Janez Pavel II, Svečnico, oziroma praznik Jezusovega darovanja v templju, ta dan razglasil tudi za Dan posvečenega življenja. V oddaji Sledi Večnosti bo beseda tekla o vlogi redovništva v današnjem svetu. Gosta oddaje bosta uršulinka s. Božena Kutnar in frančiškan p. Jernej Kurinčič. Pogovor vodi Marko Rozman.
Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini in je prevedena v več kot 2.400 jezikov. V slovenščino je bila prevedena sedemkrat, osmi prevod je v nastajanju. Ima velik pomen za današnjo kulturo in omogoča branje iz različnih zornih kotov, verskega, literarnega ali zgodovinskega. Številni veliki duhovi umetnosti so v Svetem pismu iskali vir navdiha, za druge pa je knjiga dolga stoletja pomenila edino moralno in etično avtoriteto. Ob nedelji Svetega pisma nas bo zanimalo, ali »knjiga knjig« še nagovarja sodobnega človeka.
V dobi globalizacije in sekularizacije se med kristjani postavlja vprašanje, kako preseči zgodovinsko razdeljenost Cerkva, da bi v 21. stoletju pričevali z medsebojno edinostjo. Že nekaj desetletij potekajo intenzivni pogovori med ločenimi Cerkvami. Gibanje za edinost kristjanov se imenuje ekumensko gibanje in ima svoje korenine v začetku 20. stoletja ko je bila v Edinburghu na Škotskem misijonska konferenca protestantskih cerkva, ki velja za zametek sodobnega ekumenizma. Ob tednu za edinost kristjanov, bomo spregovorili o nekaterih odprtih vprašanjih na področju ekumenizma.
V dobi globalizacije in sekularizacije se med kristjani postavlja vprašanje, kako preseči zgodovinsko razdeljenost Cerkva, da bi v 21. stoletju pričevali z medsebojno edinostjo. Že nekaj desetletij potekajo intenzivni pogovori med ločenimi Cerkvami. Gibanje za edinost kristjanov se imenuje ekumensko gibanje in ima svoje korenine v začetku 20. stoletja ko je bila v Edinburghu na Škotskem misijonska konferenca protestantskih cerkva, ki velja za zametek sodobnega ekumenizma. Ob tednu za edinost kristjanov, bomo spregovorili o nekaterih odprtih vprašanjih na področju ekumenizma.
Novo leto, nov začetek, pravijo nekateri. Že stare civilizacije in kulture so zimski sončni obrat razumele kot klic k prenovi in očiščenju. Človek se je želel znebiti slabih navad ter stopiti na pot iskanja osebne in družbene blaginje. Tudi danes iščemo srečo na takšen ali drugačen način. Številni se ob koncu leta zavejo, da se bodo morali čemu odreči ali kaj začeti na novo. Najprej so tu čisto vsakdanja eksistencialna vprašanja, kako priti do denarja, zdravja, lepote, telesne kondicije, izobrazbe. Vmes pa se javljajo tudi globlja vprašanja o smislu tega, kar delamo in sploh življenja kot takega. Tudi to bomo verjetno premlevali v temu letu. V oddaji razmišljamo o duhovni poti, ki ji človek sledi v svojem življenju. Tudi ta pot ima svoje začetke, vzpone in padce. Gostje: Alen Novalija iz Pravoslavne cerkve, Sánel Fazlič iz Islamske skupnosti in Matej Pobežin iz Katoliške cerkve.
Poleg srbske Pravoslavne cerkve julijanski koledar uporabljajo še v Črni gori, Makedoniji, Rusiji in Gruziji pa tudi v jeruzalemski, antiohijski, aleksandrijski in carigrajski patriarhiji. Grška, romunska, bolgarska in nekatere manjše Pravoslavne cerkve pa so sprejele nov pravoslavni koledar, ki je enak gregorijanskemu in zato božič praznujejo skupaj s katoliškimi in protestantskimi kristjani. V oddaji Sledi večnosti bomo v pesmi in besedi odstiramo značilnosti pravoslavne liturgije in duhovnosti.
Nekateri trgovci v mesecu decembru opravijo kar polovico vsega letnega prometa. Takšna in drugačna darila pridno polnijo blagajne. Je pa ta čas tudi priložnost, da se vprašamo, kakšna darila si sploh želimo. Kaj sploh je dar? Ali znamo biti hvaležni za stvari, in ne nazadnje za življenje? Gosta oddaje sta magister teologije in dr. znanosti s področja literarnih ved p. Karel Gržan ter generalni tajnik svetopisemske družbe Slovenije Matjaž Črnivec.
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog …« Uvodne besede Janezovega evangelija govorijo o tem, da se je večni Logos učlovečil in prišel med ljudi. Kakšen pomen in simbolika se skriva v poročilu, da je Bog postal otrok? Na vprašanje odgovarjata: dr. Andreja Poljanec in Peter Pučnik.
Papež Frančišek je po najnovejših raziskavah trenutno najbolj priljubljena osebnost na svetovnem spletu. S svojimi pogumnimi izjavami in radikalnimi spremembami vsak teden znova preseneča svetovno javnost. Zdi se, da na vrhu Katoliške cerkve poteka kopernikanski preobrat. Frančišek ne govori o pravilih, dogmah in morali, ampak o sočutju, odprtosti in ljubezni do vsakega človeka. Ne predstavlja se kot papež, ampak zgolj kot rimski škof, kar je pomembno sporočilo tako za prihodnost vodenja cerkve kot tudi za ekumenski dialog. Gre v ozadju le všečne medijske poteze, ali pa je Frančišek resnični novi veliki reformator? Katere konkretne spremembe lahko še pričakujemo? Lahko res en sam človek očisti usedline, ki so se nabrale v stoletjih? O tem mag. Branko Cestnik ter družbeni analitik in kolumnist dr. Aleš Maver.
Dum spiro, spero! Dokler diham upam, so zapisali stari Latinci. Danes se zdi, da marsikdo sicer diha in živi, nima pa več upanja. Izguba službe, ločitev, bolezen, osamljenost in druge stiske postanejo pretežko breme. Nekateri zato vržejo puško v koruzo in – kot pravijo zase – le še životarijo. Zadnji mesec v letu, kljub mrazu, s seboj prinaša toplino in veselje. Čeprav Jezusovo rojstvo že nekaj časa ni več osrednja točka praznikov, vsi – bolj ali manj – vendarle pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo, nekaj lepega, nekaj čarobnega. Toda še preden ugasnejo kristalne luči in se dvigne praznični zastor, se rado zgodi, da se na oder našega življenja spusti megla in zabriše robove poti prihodnosti. Toda stari Latinci so nedvoumni: Dum spiro spero, dokler diham upam. Kaj je torej upanje? Je res nekaj neugasljivega? K čemu nas odpira? Lahko upamo, da se s smrtjo naše življenje ne konča? Na vprašanja odgovarjata, filozof in teolog dr. Edvard Kovač ter filozof dr. Lenart Škof.
Prižgana sveča na venčku naznanja prvo adventno nedeljo s katero se – v ljudskem in cerkvenem koledarju – začenja adventni čas. V novo obdobje s 1. decembrom vstopa tudi Evangeličanska Cerkev v Sloveniji. Novi škof Geza Filo nam bo povedal katere bodo njegove prioritete pri vodenju.
Pred kratkim so astronomi, s pomočjo Hubblovega teleskopa, odkrili od zemlje najbolj oddaljeno galaksijo. Razdalja znaša nepredstavljivih 13 milijard svetlobnih let. Svetloba, ki potuje s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo za pot od sonca do zemlje potrebuje 8 minut. Že opazovanje sonca je tako v resnici posnetek, vse kar vidimo preko našega osončja pa je dejansko staro že več milijonov svetlobnih let. Pogled v vesolje nam tako odpira vprašanje, kaj sploh je čas? Ali v resnici obstaja ali pa je to zgolj naša iluzija? Kako čas razumejo religijska izročila? O času razmišljata: sociolog in religiolog dr. Igor Škamperle ter filozof in teolog dr. Robert Petkovšek.
S pomočjo znanosti odkrivamo zapletene strukture sveta: od najmanjših delcev atoma, skrivnostnega delovanja človeškega organizma, pa vse do nedoumljivih razsežnosti vesolja. Ko govorimo o duhovnosti pa so stvari veliko bolj zapletene. Že sam pojem duhovnosti se izmika natančni opredelitvi; ne obstaja namreč neke enotne definicije in predstave. Na vprašanje, kaj pravzaprav je duhovnost? odgovarjata: filozof dr. Borut Ošlaj in sociolog Igor Bahovec.
Neveljaven email naslov