Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
578 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci, priznana gledališka in filmska igralka Milada Kalezić, ki se je poklicno upokojila leta 2017, ni zrasla v verni družini, vendar je pred leti tik pred abrahamom postala kristjanka. Krstila se je v Pravoslavni cerkvi in je danes zelo dejavna v pravoslavnem občestvu v Mariboru. Kot boste slišali v oddaji, ji to pomeni temelj. Nedavno je napisala knjigo, duhovno avtobiografijo z naslovom Vsa moja resnica je v Njem. Naša sogovornica je nekoč dejala: »Brez njegove milosti ne bi stala tukaj.« Kako doživlja drobna znamenja te Božje milosti in vero, ki se je globoko dotika na vsakodnevni ravni?
15. septembra so v Cerkvi na Slovenskem na god Žalostne Matere božje obhajali dan žalujočih. Nekako ob tem času pa je izšla tudi knjiga Preobrazba bolečine, ki jo je napisal pater dr. Ivan Platovnjak, jezuit Slovenske province Družbe Jezusove. Je profesor duhovnosti na teološki fakulteti univerze v Ljubljani in član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti, v kateri imajo trimesečni program za žalujoče. V teh dneh lahko bolečina ob izgubi bližnje osebe še bolj priplava na površje. Kako lahko omenjena knjiga teoretično, pa tudi praktično pomaga pri globljem dojemanju žalovanja? Vabljeni k poslušanju oddaje.
V tokratni oddaji, le nekaj dni pred dnevom reformacije, se bomo spomnili treh pomembnih knjižnih obletnic slovenskih protestantov iz druge polovice 16. stoletja. Pred 460 leti je izšla Trubarjeva Cerkovna ordninga, pred 440 leti pa slovenska slovnica Zimske urice Adama Bohoriča in Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma.
Islamska skupnost v Republiki Sloveniji, najštevilnejša verska skupnost muslimank in muslimanov pri nas, v teh dneh praznuje 30 let samostojnosti, a je še vedno duhovno in kadrovsko tesno povezana z Islamsko skupnostjo v Bosni in Hercegovini. Kaj to pomeni? Kakšna je vloga Islamske skupnosti v Sloveniji? Kaj je največji uspeh v 30-ih letih samostojnosti? O tem z muftijem in predsednikom mešihata Islamske skupnosti v Sloveniji, mag. Nevzetom Porićem.
Bi se Jezus, če bi živel danes, izogibal družbenim omrežjem in virtualnim platformam ali pa bi bil ravno zato, ker ne bi želel biti preveč vzvišen, dejaven tudi virtualno? Bi si »umazal roke« z virtualnim veselim oznanilom ali pa bi najrazličnejše vsebine o njem objavljale le množice, ki bi se zgrinjale okrog njega? Z gosti o krščanstvu in novih medijih v 21. stoletju: duhovnik in vloger Martin Golob, pater in pisatelj Branko Cestnik; novinar Lojze Grčman, Aleteia; radijski voditelj Jure Sešek, Radio Ognjišče (posnetek pogovora z Avdiofestivala).
V letošnjem letu se v Mariboru spominjajo 160-te obletnice prihoda bratov frančiškanov, ki so se odzvali povabilu bl. škofa Antona Martina Slomška in prevzeli nekdanji kapucinski in pozneje minoritski samostan ter župnijo sv. Marije, Matere usmiljenja. Že v 19. stoletju je bila vloga bratov frančiškanov pomembna zaradi pastoralne skrbi za slovenske prebivalce mesta, ki so se zaradi t. i. industrijskega prebujenja Maribora v velikem številu priseljevali v mesto oz. predmestja Maribora. Znano je, da je bila frančiškanska cerkev ravno zaradi te skrbi imenovana »slovenska cerkev«.
Župnija Grosuplje bo 29. septembra, zaznamovala 60-letnico. »Moja srčna želja je, da bi nas takšen dogodek še bolj povezal in poglobil naš odnos z Bogom. Ja, to je cilj in to je namen vsega,« pove naš gost, znani župnik Martin Golob, ki ob župniji Grosuplje upravlja še Polico in Lipoglav. V Grosuplje, kjer so farani precej povezani, sicer prihaja veliko ljudi tudi od drugod, veliko je dejavnosti. Župnik Golob pa je znan tudi po tem, da zelo ceni starejše.
V Cerkvi na Slovenskem obhajajo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra. Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. V cerkveno in slovensko nacionalno zgodovino se je Slomšek zapisal predvsem zaradi preoblikovanja škofijskih meja in prenosa sedeža lavantinske/mariborske škofije v Maribor, verske in duhovne prenove škofije, skrbi za slovenski jezik ter raznovrstne kulturne, literarne, izobraževalne in socialne dejavnosti. Slomškovo nedeljo bodo 22. septembra, obhajali na kraju njegovega mašniškega posvečenja – v stolnici v Celovcu. Oddajo je, z gostom, upokojenim nadškofom dr. Marjanom Turnškom, pripravila Jasmina Bauman.
Tradicionalni 43. festival Stična mladih bo prihodnjo soboto, 21. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična na Dolenjskem. Festival sklene teden in nedeljo mladih, ki jih v Cerkvi na Slovenskem organizirajo četrto leto zapored. Nedelja in teden mladih sta lokalno praznovanje svetovnega dneva mladih v Sloveniji, ki poteka z naslovom “Veseli v upanju”. 43. festival Stična mladih pa mlade spodbuja k osebni in duhovni rasti.
Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani že štirinajsto leto ponuja študijski program Duhovno izpopolnjevanje, kjer leta niso ovira. Namenjen je vsem, ki želijo celostno osebnostno in duhovno zoreti, odkrivati, spoznavati in se poglabljati v duhovnost. Usposablja pa tudi za spremljanje drugih, posameznikov in skupin na njihovi poti življenja. Vpisati se je možno še do sredine septembra.
Nika Kržišnik je prostovoljka pri Mladi Karitas. V svet prostovoljstva se je podala pri šestnajstih letih, k temu jo je spodbujalo tudi domače okolje. Je diplomantka Fakultete za socialno delo v Ljubljani, junija pa je prejela državno priznanje za izjemne dosežke na področju prostovoljstva za leto 2023. Kako v svoje življenje vpleta vero in kaj ji ta pomeni? Se vidi kot prostovoljka tudi na daljši rok?
V Evangeličanski cerkveni občini Puconci so se na pobudo tam delujoče duhovnice Katje Ajdnik že pred leti odločili, da skušajo zbrati čim več pisne verske kulturne dediščine, ki jo vernice in verniki hranijo v svojih domovih. Gre za izdaje Kuzmičevega Nouvoga zakona, dela drugih evangeličanskih avtorjev, pesmarice cerkvenih in mrtvečih pesmi v prekmurščini, slovesna potrdila za krst in konfirmacijo … Zbrano gradivo je zdaj na ogled na začasni razstavi v Spominskem domu Štefana Kuzmiča v Puconcih, razstavo pa bodo prej ali slej preoblikovali v stalno. O vrednosti razstave premišljujejo duhovnica Katja Ajdnik, dr. Klaudija Sedar iz zavoda Primož Trubar in direktorica razvojnega zavoda občine Puconci Ksenija Flegar.
Vera in luč je gibanje znotraj Cerkve, skupnost srečevanj, kjer se zbirajo otroci, mladostniki in odrasli z motnjami v duševnem razvoju, njihove družine in prijatelji. Gibanje se je začelo 1971 v Lourdu v Franciji, zbralo se je 15.000 ljudi, od tega 4000 »lučk«, kot imenujejo osebe s posebnimi potrebami v gibanju. Do danes se je gibanje razvilo v številnih državah, v Sloveniji deluje od leta 1983.
Pred vrati je praznik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, ki je praznik upanja in poudarja dostojanstvo ter poklicanost vsake ženske. 15. avgusta številni množično romajo v Marijina svetišča in cerkve po vsej državi. Na veliki šmaren se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa. V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v slovenskem prostoru globoko zakoreninjeno. Obiskali smo Brezje in Ptujsko Goro.
Hvaležnost je globoko prepletena tudi z vero. Za kaj so mladi najbolj hvaležni v času in prostoru v katerem živimo? Kako na hvaležnost gledajo mladi iz mariborske nadškofije? O tej temi bomo govorili s katoliškim duhovnikom Juretom Sojčem, ki je vodja odbora za mlade pri mariborski nadškofiji ter Urbanom Hajncem, ki bo med drugim povedal, kako on in njegovi vrstniki gledajo na hvaležnost in jo povezujejo z Bogom.
Drugi vatikanski koncil je še dodatno poudaril pomen laikov, ki imajo pomembno vlogo v življenju Cerkve. Kako dobro razumemo njihovo poklicanost in vlogo? Jih poznamo denimo po branju Božje besede, krašenju cerkve, petju, po sodelovanju v župnijskem pastoralnem svetu,… ? Laiki dopolnjujejo delo duhovnikov, so aktivni, po župnijah njihovo delo poteka zelo različno. V oddaji lahko slišite, kako imajo organizirano to občestveno dejavnost v Slovenj Gradcu.
Podatki Statističnega urada RS kažejo, da se največ parov poroči na soboto, lani je bil september mesec z največ sklenjenimi zakonskimi zvezami, sledila sta junij in maj. V letu 2023 je zakonsko zvezo sklenilo 6.388 parov. Kaj pa cerkvene poroke? V Sloveniji se je v dvajsetih letih število cerkvenih porok prepolovilo, na 1000 katoličanov beležimo 1,4 poroke. Podatki so razvidni iz letnega poročila Katoliške cerkve v Sloveniji za leto 2023, ki zajema podatke za desetletje od 2012 do 2022. Zakaj prihaja do upada porok, kje tičijo glavni razlogi? Naši gostje bodo župnik Jože Vehovar iz Rogaške Slatine ter zakonca Minka in Jože Erjavec.
Na god sv. Petra in Pavla, smo prav v času župnijskega praznovanja Petrovo, obiskali župnijo Sv. Peter pri Mariboru – Malečnik. Predstavili smo razgibano kulturno-turistično in duhovno dejavnost ter se med drugim ustavili pri tamkajšnji Marijini romarski cerkvi, kamor romarji od vsepovsod prinašajo sveče in rožne vence.
Oratorij je počitniški program za otroke, ki ga pripravljajo mladi prostovoljci. Vsako leto poteka že v 300 krajih po Sloveniji, med seboj pa združi otroke, mlade in odrasle. Kakšen je utrip v Slovenskih goricah? Obiskali smo župnijo Sv. Urban – Destrnik. Skozi oddajo pa nas popeljejo: Mirjana Fladung, ki je že več kot 10 let voditeljica oratorija, otroci in mladi, župnik Jože Škofič, animatorka Eva Petek, pa tudi ena izmed staršev Nina Horvat, ki svoje otroke redno vključuje v oratorij.
Vatikanski Dikasterij za nauk vere je pred pol leta omogočil duhovnikom v Katoliški cerkvi, da podelijo blagoslov parom, ki po katoliškem nauku živijo v »neurejenih zvezah«, torej istospolnim parom, ločenim in ponovno poročenim. Lokalne cerkve so se na omenjeni dokument odzvale različno. Kako ga razlaga moralni teolog dr. Roman Globokar, ali gre za nov nauk v Cerkvi?
Neveljaven email naslov