Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pomoč pri osamosvajanju Slovenije, sodelovanje in povezovanje SKGZ in SSO, zanimanje za zamejske teme in študij rojakov v Sloveniji, štipendij pa vse manj
Rojaki iz zamejstva in sveta so imeli pri osamosvajanju Slovenije pomembno vlogo, so opozorili udeleženci okrogle mize, ki jo je ob 25-letnici samostojne Republike Slovenije pripravil generalni konzulat v Monoštru pod vodstvom dr. Borisa Jesiha.
»Moram reči, da je bila takrat podpora Slovencev v zamejstvu in po svetu ne glede na njihovo politično orientiranost ogromna.«
Predsednik takrat še zelo mlade Zveze Slovencev na Madžarskem (ustanovljena je bila leta 1990, ko so rojaki izstopili iz Demokratične zveze južnih Slovanov) je pozval madžarskega predsednika in vlado, naj pomaga in prizna Slovenijo, čeprav je Madžarska takrat oklevala, pravi Jesih.
»Delegacija porabskih Slovencev je bila junija 91’v Ljubljani in ko so se ločeno vračali na Madžarsko, so cariniki na meji pohvalili Katalin Munda Hirök, ki je v izjavi za radio pozdravila slovensko osamosvojitev.«
Sama doktorica Katalin Munda Hirök pa je prepričana, da so, kljub maloštevilnosti v primerjavi z drugimi državami, rojaki na Madžarskem naredili, vse kar so čutili, da morajo narediti:
»Učiteljica z Gornjega Senika je ponudila denar, ki so ga zbirali za otroke, za nakup sanitetnega materiala. Tudi to veliko pove.«
Rojaki v zamejstvu in po svetu so v času osamosvajanja marsikje odigrali vlogo slovenske diplomacije pojasnjuje doktor Matjaž Klemenčič:
»Dokler država ni bila priznana, seveda nismo imeli diplomacije, imeli pa smo rojake, ki so delovali v posameznih predstavništvih, ki so vodili ta predstavništva in so delovali za priznanje Republike Slovenije kot neodvisne države.«
Tako so imeli pomembno vlogo rojaki v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji, tudi Veliki Britaniji, kjer je odigral svojo vlogo, pojasnjuje dr. Klemenčič, g. Keith (Keith Charles Miles – op.p.), Britanec, ki je imel podporo tudi tam živečih rojakov. Velika Britanija je namreč imela veliko večje pomisleke glede priznanja Slovenije kot ZDA.
Ekonomist Keith Charles Miles je leta 1991 postal generalni sekretar Slovenskega informacijskega urada v Londonu, ki ga je ustanovila slovenska vlada, da bi britansko politiko in javnost seznanjal z dogajanjem v Sloveniji. Miles je vodil in koordiniral akcije za priznanje slovenske samostojnosti ter njeno mednarodno politično in gospodarsko uveljavitev, leta 1992 pa je postal gospodarski svetovalec Banke Slovenije ter zastopal njene interese pri Bank of England ter sodeloval pri pripravah programov promocije Slovenije v Veliki Britaniji, lahko preberemo v podatkovni zbirki Arhiva Slovenije.
Na velik pomen slovenskih finančnih ustanov v zamejstvu je na okrogli mizi v Monoštru opozoril zgodovinar Janez Stergar, tesno povezan z rojaki v zamejstvu tudi kot sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja, kjer je bil zaposlen do upokojitve, in kot dolgoletni predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani.
Prepričan je, da v domovini premalo poznamo in cenimo prispevek rojakov iz zamejstva in sveta pri nastanku samostojne države. Kar je po svoje, je povedal Silvi Eöry, tudi razumljivo:
»Prizadevanja in pomoč pri osamosvajanju so bila pogosto javnosti prikrita, potekala so na medosebni in meddruštveni ravni.«
Slovenski manjšini v Italiji in Avstriji sta bili razviti v zahodnem demokratičnem sistemu s tradicijo civilne družbe. Ta je v marsičem, kar velja še danes, nadomestila nekatere funkcije, ki jo za matične narode opravljajo državni organi, zavodi in inštituti. Organiziranost je bila neskončno pestra, tako kot pomoč pri osamosvajanju Slovenije, od krvodajalstva do finančnih ustanov, pravi Stergar:
»Slovenska osamosvojitev bi bila zelo ogrožena, če ne bi imeli v času blokade in največje zaostritve, ko so bili mednarodni finančni tokovi prekinjeni, svojih bančnih institucij na Tržaškem in Goriškem.«
25-letnico samostojne Slovenije so v prostorih generalnega konzulata v Monoštru zaznamovali tudi z razstavo »Motivi iz Porabja«fotografa Andreja Blatnika, ki po besedah generalnega konzula dokazuje, da sta Porabje in Slovenija povezana.
Krovni organizaciji civilne družbe Slovencev v Italiji, Slovenska kulturno gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, stopata na pot potrebnega sodelovanja in dogovarjanja. Skupno delo naj bi olajšalo številne načrte v korist celotne narodne skupnosti, ki je pomembna soustvarjalka dobrososedskih odnosov med Furlanijo Julijsko Krajino in Slovenijo.
Prva moža obeh krovnih organizacij Rudi Pavšič (SKGZ) in Walter Bandelj (SSO) s sodelavci sta novinarje povabila za skupno mizo, kar se v preteklosti ni dogajalo, in med drugim napovedala ustanovitev več delovnih skupin za posamezna tematska področja od šolstva, medijev, založništva, kulture in športa ter glasbenega izobraževanja, v tokratni oddaji poroča Mirjam Muženič.
V Novi Gorici pa je potekalo 2. zasedanje skupnega odbora Slovenija – Furlanija-Julijska krajina, ki sta mu sopredsedovala slovenski zunanji minister Karl Erjavec in predsednica Furlanije-Julijske krajine Debora Serracchiani. Oba sta bila po srečanju zadovoljna, saj so odnosi, kot sta ugotovila, dobri, sodelovanje pa se krepi.
Na bilateralnem srečanju je minister Erjavec, kot so sporočili iz zunanjega ministrstva, posebej poudaril pričakovanje, da bo dežela FJK zagotovila polno uresničitev zaščitnih določb za tam živečo slovensko narodno skupnost.
Vida Forčič, Andrejka Žejn, Karen Ulian in Miša Glišič so študij sklenile s temami, povezanimi s Slovenci v zamejstvu in bile zato nagrajene s priznanji Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. V diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah so raziskovale spreminjajočo se vlogo slovenskega šolstva v Italiji in vpliv slovenskih narečij na avstrijskem Koroškem, pesmi Ljubke Šorli ter primerjale deli Angel pozabe (Maja Haderlap) in Še vedno vihar (Peter Handke). Kaj so ugotovile, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
Za mlade s Hrvaške je bil študij v Sloveniji zanimiv še v času skupne države, v oddaji ugotavlja Marjana Mirković, in tako je ostalo tudi po osamosvojitvi obeh držav. Potomci slovenskega rodu so za študij v Sloveniji že pred dobrimi dvajsetimi leti dobili možnost pridobitve štipendije za zamejce, ki je za mlade več kot dobrodošla.
Kot ugotavljajo v društvu Bazovica na Reki je zanimanje za študij v Sloveniji spodbudilo tudi učenje slovenščine: sprva je to potekalo le v okviru dopolnilnega pouka, v zadnjih letih pa organizirajo tudi druge, celoletne, polletne in intenzivne tečaje Govorimo slovensko, za srednješolce (in druge zainteresirane), ki se želijo izobraževati (ali zaposliti) v Sloveniji.
Po neuradnih podatkih v Sloveniji študira okrog sedemsto mladih s Hrvaške, v obratni smeri pa je zanimanja manj, na hrvaških univerzah se šola manj kot sto slovenskih študentov.
Med razlogi za vpis na slovenske univerze, večinoma ljubljansko, mladi pogosto omenjajo dobro organizacijo, razmere za študij in uvrstitev univerze v Ljubljani med petsto najboljših na svetu. Pri potomcih slovenskega rodu odločitvi botruje tudi navezanost na Slovenijo, marsikomu od njih pa je študij v veliki meri omogočila ravno štipendija.
Siniša Faraguna je na Reki končal srednjo veterinarsko šolo, prakso je opravljal v Mariboru in Celju, kamor je hodil na počitnice. Nadaljevanje študija v Ljubljani pa je bil zanj naravni izbor, pravi.
»Sem čisto navdušen nad Ljubljano. Za študente je Ljubljana idealna. Življenje, pogoji, prehrana, družba. Vse skupaj. Sem zelo, zelo zadovoljen in bi v vsakem primeru vsakemu svetoval študij v Ljubljani.«
Štipendija za Slovence v zamejstvu, ki jo je prejemal, mu je, pravi, zelo pomagala, saj je njegova mama samohranilka. Poleg študija pa je tudi delal, saj se je moral znajti sam. Tako je opravil prasko in ob tem zaslužil denar za bivanje in hrano.
»Moramo se čim prej navaditi, postati samostojni. Življenje ni enostavno, je kruto in čim prej se navadimo na to, toliko bolje za nas.«
Med letošnjimi reškimi maturanti, ki se odpravljajo na študij v Ljubljano in bodo zaprosili za štipendijo, sta tudi Natko Štiglić, ki se po končani srednji glasbeni šoli pripravlja za vpis na akademijo za glasbo, kjer bo študiral kitaro, in Andreja Štemberger, ki bo po z odliko končani srednji trgovski in tekstilni šoli nadaljevala izobraževanje na področju modnega oblikovanja; za to je pred kratkim prejela tudi državno priznanje. Prepričana je, da ji šolanje v Sloveniji zagotavlja boljšo izobrazbo.
V času varčevanja je tudi štipendij vse manj in pogoji so strožji: posebna ovira za prosilce je zahteva po večletni aktivni udeležbi v ljubiteljskem delovanju v slovenskem društvu, to pa izpolnjujejo le redki izmed njih.
Javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranje vsako leto podeli nekaj deset štipendij za študij v Sloveniji rojakom iz sosednjih držav in sveta. Lani je bil razpis nekoliko spremenjen, denarja je bilo manj in posledično je bilo tudi več zavrnjenih kandidatov.
Kot pojasnjuje Katja Cankar, na skladu zadolžena prav za štipendije Slovencev v zamejstvu in po svetu, je lani prvič za to štipendijo zaprosilo 68 kandidatk in kandidatov, odobrili so jo 32. Zaradi manj denarja so jih namreč morali rangirati in jih dobro polovico tudi zavrniti.
Med novimi štipendisti jih je tudi tokrat največ iz Italije, 20, 4 so s Hrvaške, po 2 iz Makedonije in Bosne in Hercegovine, po eden pa iz Argentine, Črne Gore, Madžarske in Srbije. Zaradi premajhnega števila točk je bilo zavrnjenih 32 mladih rojakov iz Italije, 3 s Hrvaške in eden iz Makedonije. Zaradi neizpolnjevanja pogojev pa 4 s Hrvaške ter po eden iz Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Italije.
Število štipendistov je zadnjih nekaj let naraščalo, letos pa prvič upadlo. Še lani je bilo 194 štipendistov, rojakov iz zamejstva in sveta, leto prej 184, v študijskem letu 2012/13 jih je bilo 172. V tem študijem letu (2015/16) pa 162. Da je padec precejšen, se strinja tudi Katja Cankar.
Krepko pa se je zmanjšala tudi vsota, namenjena za te štipendije. Potem, ko je bilo v študijskem letu 2011/12 za namenjenih pol milijona evrov, leto pozneje 550.000 in še leto pozneje 600.000, se je lani znesek zmanjšal na 430.000 evrov.
Sprememb na tem področju verjetno ni pričakovati, saj je bila zakonodaja, ki ureja to področje, dopolnjena leta 2014, kljub temu pa Katja Cankar s sklada za razvoj kadrov in štipendiranje mladim svetuje, naj ne obupajo. Naj skušajo izboljšati ocene in biti še bolj aktivni v slovenskih zamejskih društvih
Več o tem pa lahko slišite v tokratni oddaji.
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Pomoč pri osamosvajanju Slovenije, sodelovanje in povezovanje SKGZ in SSO, zanimanje za zamejske teme in študij rojakov v Sloveniji, štipendij pa vse manj
Rojaki iz zamejstva in sveta so imeli pri osamosvajanju Slovenije pomembno vlogo, so opozorili udeleženci okrogle mize, ki jo je ob 25-letnici samostojne Republike Slovenije pripravil generalni konzulat v Monoštru pod vodstvom dr. Borisa Jesiha.
»Moram reči, da je bila takrat podpora Slovencev v zamejstvu in po svetu ne glede na njihovo politično orientiranost ogromna.«
Predsednik takrat še zelo mlade Zveze Slovencev na Madžarskem (ustanovljena je bila leta 1990, ko so rojaki izstopili iz Demokratične zveze južnih Slovanov) je pozval madžarskega predsednika in vlado, naj pomaga in prizna Slovenijo, čeprav je Madžarska takrat oklevala, pravi Jesih.
»Delegacija porabskih Slovencev je bila junija 91’v Ljubljani in ko so se ločeno vračali na Madžarsko, so cariniki na meji pohvalili Katalin Munda Hirök, ki je v izjavi za radio pozdravila slovensko osamosvojitev.«
Sama doktorica Katalin Munda Hirök pa je prepričana, da so, kljub maloštevilnosti v primerjavi z drugimi državami, rojaki na Madžarskem naredili, vse kar so čutili, da morajo narediti:
»Učiteljica z Gornjega Senika je ponudila denar, ki so ga zbirali za otroke, za nakup sanitetnega materiala. Tudi to veliko pove.«
Rojaki v zamejstvu in po svetu so v času osamosvajanja marsikje odigrali vlogo slovenske diplomacije pojasnjuje doktor Matjaž Klemenčič:
»Dokler država ni bila priznana, seveda nismo imeli diplomacije, imeli pa smo rojake, ki so delovali v posameznih predstavništvih, ki so vodili ta predstavništva in so delovali za priznanje Republike Slovenije kot neodvisne države.«
Tako so imeli pomembno vlogo rojaki v ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji, tudi Veliki Britaniji, kjer je odigral svojo vlogo, pojasnjuje dr. Klemenčič, g. Keith (Keith Charles Miles – op.p.), Britanec, ki je imel podporo tudi tam živečih rojakov. Velika Britanija je namreč imela veliko večje pomisleke glede priznanja Slovenije kot ZDA.
Ekonomist Keith Charles Miles je leta 1991 postal generalni sekretar Slovenskega informacijskega urada v Londonu, ki ga je ustanovila slovenska vlada, da bi britansko politiko in javnost seznanjal z dogajanjem v Sloveniji. Miles je vodil in koordiniral akcije za priznanje slovenske samostojnosti ter njeno mednarodno politično in gospodarsko uveljavitev, leta 1992 pa je postal gospodarski svetovalec Banke Slovenije ter zastopal njene interese pri Bank of England ter sodeloval pri pripravah programov promocije Slovenije v Veliki Britaniji, lahko preberemo v podatkovni zbirki Arhiva Slovenije.
Na velik pomen slovenskih finančnih ustanov v zamejstvu je na okrogli mizi v Monoštru opozoril zgodovinar Janez Stergar, tesno povezan z rojaki v zamejstvu tudi kot sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja, kjer je bil zaposlen do upokojitve, in kot dolgoletni predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani.
Prepričan je, da v domovini premalo poznamo in cenimo prispevek rojakov iz zamejstva in sveta pri nastanku samostojne države. Kar je po svoje, je povedal Silvi Eöry, tudi razumljivo:
»Prizadevanja in pomoč pri osamosvajanju so bila pogosto javnosti prikrita, potekala so na medosebni in meddruštveni ravni.«
Slovenski manjšini v Italiji in Avstriji sta bili razviti v zahodnem demokratičnem sistemu s tradicijo civilne družbe. Ta je v marsičem, kar velja še danes, nadomestila nekatere funkcije, ki jo za matične narode opravljajo državni organi, zavodi in inštituti. Organiziranost je bila neskončno pestra, tako kot pomoč pri osamosvajanju Slovenije, od krvodajalstva do finančnih ustanov, pravi Stergar:
»Slovenska osamosvojitev bi bila zelo ogrožena, če ne bi imeli v času blokade in največje zaostritve, ko so bili mednarodni finančni tokovi prekinjeni, svojih bančnih institucij na Tržaškem in Goriškem.«
25-letnico samostojne Slovenije so v prostorih generalnega konzulata v Monoštru zaznamovali tudi z razstavo »Motivi iz Porabja«fotografa Andreja Blatnika, ki po besedah generalnega konzula dokazuje, da sta Porabje in Slovenija povezana.
Krovni organizaciji civilne družbe Slovencev v Italiji, Slovenska kulturno gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, stopata na pot potrebnega sodelovanja in dogovarjanja. Skupno delo naj bi olajšalo številne načrte v korist celotne narodne skupnosti, ki je pomembna soustvarjalka dobrososedskih odnosov med Furlanijo Julijsko Krajino in Slovenijo.
Prva moža obeh krovnih organizacij Rudi Pavšič (SKGZ) in Walter Bandelj (SSO) s sodelavci sta novinarje povabila za skupno mizo, kar se v preteklosti ni dogajalo, in med drugim napovedala ustanovitev več delovnih skupin za posamezna tematska področja od šolstva, medijev, založništva, kulture in športa ter glasbenega izobraževanja, v tokratni oddaji poroča Mirjam Muženič.
V Novi Gorici pa je potekalo 2. zasedanje skupnega odbora Slovenija – Furlanija-Julijska krajina, ki sta mu sopredsedovala slovenski zunanji minister Karl Erjavec in predsednica Furlanije-Julijske krajine Debora Serracchiani. Oba sta bila po srečanju zadovoljna, saj so odnosi, kot sta ugotovila, dobri, sodelovanje pa se krepi.
Na bilateralnem srečanju je minister Erjavec, kot so sporočili iz zunanjega ministrstva, posebej poudaril pričakovanje, da bo dežela FJK zagotovila polno uresničitev zaščitnih določb za tam živečo slovensko narodno skupnost.
Vida Forčič, Andrejka Žejn, Karen Ulian in Miša Glišič so študij sklenile s temami, povezanimi s Slovenci v zamejstvu in bile zato nagrajene s priznanji Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. V diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah so raziskovale spreminjajočo se vlogo slovenskega šolstva v Italiji in vpliv slovenskih narečij na avstrijskem Koroškem, pesmi Ljubke Šorli ter primerjale deli Angel pozabe (Maja Haderlap) in Še vedno vihar (Peter Handke). Kaj so ugotovile, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.
Za mlade s Hrvaške je bil študij v Sloveniji zanimiv še v času skupne države, v oddaji ugotavlja Marjana Mirković, in tako je ostalo tudi po osamosvojitvi obeh držav. Potomci slovenskega rodu so za študij v Sloveniji že pred dobrimi dvajsetimi leti dobili možnost pridobitve štipendije za zamejce, ki je za mlade več kot dobrodošla.
Kot ugotavljajo v društvu Bazovica na Reki je zanimanje za študij v Sloveniji spodbudilo tudi učenje slovenščine: sprva je to potekalo le v okviru dopolnilnega pouka, v zadnjih letih pa organizirajo tudi druge, celoletne, polletne in intenzivne tečaje Govorimo slovensko, za srednješolce (in druge zainteresirane), ki se želijo izobraževati (ali zaposliti) v Sloveniji.
Po neuradnih podatkih v Sloveniji študira okrog sedemsto mladih s Hrvaške, v obratni smeri pa je zanimanja manj, na hrvaških univerzah se šola manj kot sto slovenskih študentov.
Med razlogi za vpis na slovenske univerze, večinoma ljubljansko, mladi pogosto omenjajo dobro organizacijo, razmere za študij in uvrstitev univerze v Ljubljani med petsto najboljših na svetu. Pri potomcih slovenskega rodu odločitvi botruje tudi navezanost na Slovenijo, marsikomu od njih pa je študij v veliki meri omogočila ravno štipendija.
Siniša Faraguna je na Reki končal srednjo veterinarsko šolo, prakso je opravljal v Mariboru in Celju, kamor je hodil na počitnice. Nadaljevanje študija v Ljubljani pa je bil zanj naravni izbor, pravi.
»Sem čisto navdušen nad Ljubljano. Za študente je Ljubljana idealna. Življenje, pogoji, prehrana, družba. Vse skupaj. Sem zelo, zelo zadovoljen in bi v vsakem primeru vsakemu svetoval študij v Ljubljani.«
Štipendija za Slovence v zamejstvu, ki jo je prejemal, mu je, pravi, zelo pomagala, saj je njegova mama samohranilka. Poleg študija pa je tudi delal, saj se je moral znajti sam. Tako je opravil prasko in ob tem zaslužil denar za bivanje in hrano.
»Moramo se čim prej navaditi, postati samostojni. Življenje ni enostavno, je kruto in čim prej se navadimo na to, toliko bolje za nas.«
Med letošnjimi reškimi maturanti, ki se odpravljajo na študij v Ljubljano in bodo zaprosili za štipendijo, sta tudi Natko Štiglić, ki se po končani srednji glasbeni šoli pripravlja za vpis na akademijo za glasbo, kjer bo študiral kitaro, in Andreja Štemberger, ki bo po z odliko končani srednji trgovski in tekstilni šoli nadaljevala izobraževanje na področju modnega oblikovanja; za to je pred kratkim prejela tudi državno priznanje. Prepričana je, da ji šolanje v Sloveniji zagotavlja boljšo izobrazbo.
V času varčevanja je tudi štipendij vse manj in pogoji so strožji: posebna ovira za prosilce je zahteva po večletni aktivni udeležbi v ljubiteljskem delovanju v slovenskem društvu, to pa izpolnjujejo le redki izmed njih.
Javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranje vsako leto podeli nekaj deset štipendij za študij v Sloveniji rojakom iz sosednjih držav in sveta. Lani je bil razpis nekoliko spremenjen, denarja je bilo manj in posledično je bilo tudi več zavrnjenih kandidatov.
Kot pojasnjuje Katja Cankar, na skladu zadolžena prav za štipendije Slovencev v zamejstvu in po svetu, je lani prvič za to štipendijo zaprosilo 68 kandidatk in kandidatov, odobrili so jo 32. Zaradi manj denarja so jih namreč morali rangirati in jih dobro polovico tudi zavrniti.
Med novimi štipendisti jih je tudi tokrat največ iz Italije, 20, 4 so s Hrvaške, po 2 iz Makedonije in Bosne in Hercegovine, po eden pa iz Argentine, Črne Gore, Madžarske in Srbije. Zaradi premajhnega števila točk je bilo zavrnjenih 32 mladih rojakov iz Italije, 3 s Hrvaške in eden iz Makedonije. Zaradi neizpolnjevanja pogojev pa 4 s Hrvaške ter po eden iz Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Italije.
Število štipendistov je zadnjih nekaj let naraščalo, letos pa prvič upadlo. Še lani je bilo 194 štipendistov, rojakov iz zamejstva in sveta, leto prej 184, v študijskem letu 2012/13 jih je bilo 172. V tem študijem letu (2015/16) pa 162. Da je padec precejšen, se strinja tudi Katja Cankar.
Krepko pa se je zmanjšala tudi vsota, namenjena za te štipendije. Potem, ko je bilo v študijskem letu 2011/12 za namenjenih pol milijona evrov, leto pozneje 550.000 in še leto pozneje 600.000, se je lani znesek zmanjšal na 430.000 evrov.
Sprememb na tem področju verjetno ni pričakovati, saj je bila zakonodaja, ki ureja to področje, dopolnjena leta 2014, kljub temu pa Katja Cankar s sklada za razvoj kadrov in štipendiranje mladim svetuje, naj ne obupajo. Naj skušajo izboljšati ocene in biti še bolj aktivni v slovenskih zamejskih društvih
Več o tem pa lahko slišite v tokratni oddaji.
O sodelovanju na različnih področjih, tudi v gledališču. Gostimo nekdanjega senatorja v Rimu in dozdajšnjega vodjo gledališča Rossetti Miloša Budina, ki mu je potekel triletni mandat. Z Lojzetom Kerbitzem, dušo vogrških gledališčnikov, se pogovarjamo o Jurčičevem Domnu, z Milanom Pikom, vodjem Kulturnega doma v Pliberku in koreografskega centra Johann Kresnik, pa o dolgi noči plesa. Zanima nas, kakšno je sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko na področju čezmejnih projektov v okviru programa Interreg. Na Reki pa preverjamo, kakšni so rezultati sodelovanja študentov, ki so iskali ideje za preureditev in oživitev zapuščenih objektov.
S poslanko v italijanskem parlamentu, tržaško Slovenko Tamaro Blažina govorimo o vroči politični jeseni, ki rojakom v Furlaniji Julijski krajini ne obeta kaj spodbudnega. Več besede tokrat dobijo pripadniki mlajše generacije, za katere starejši pogosto ugotavljajo, da jih sodelovanje v krovnih političnih zamejskih organizacijah ne zanima. Je temu res tako? Odgovor iščemo na mednarodni konferenci v Monoštru, kjer so se pod geslom »Povezujemo« zbrali mladih zamejski Slovenci. Ustavimo pa se tudi na Grobniku nad Reko, kjer je pod vodstvom Zdravka Plešeta potekal tradicionalni festival komorne glasbe. Letos ga je sklenil mednarodno uveljavljeni slovenski skladatelj in kitarist mlajše generacije Nejc Kuhar, gost tokratne oddaje.
Tudi rojaki iz sosednjih držav opozarjajo, da v Sloveniji ni vse tako lepo, kot so pričakovali ob osamosvojitvi. Priložnosti za sporočila najvišjim predstavnikom države, kaj si želijo, te dni ni manjkalo. Kakšni pa so odgovori, ki so jih dobili? Kaj si rojaki lahko obetajo v prihodnje? Z Eriko Köleš Kiš, zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu, potegnemo črto pod opravljenim v prvi polovici leta in preverimo, kakšni so načrti za jesnen. Na Reki smo prisluhnili finalistom tekmovanja mladih opernih pevcev, za katerega je pobudo dala uveljavljena slovenska in hrvaška sopranistka Vlatka Oršanič. Gostimo zmagovalki, slovenski sopranistki Mojco Bitenc in Elviro Hasanagić.
Delitve, ki smo jim priča ob praznovanju 25. obletnice osamosvojitve Slovenije, vplivajo tudi na rojake v sosednjih državah, ki so pred četrt stoletja enotno podprli samostojno državo. Velika pričakovanja in upi, so se razblinili, ugotavlja danes Stojan Spetič, nekdanji rimski senator. Spomine na prelomne čase obujata koroška Slovenca, novinarja Janko Kulmesch in Franc Wakounig, ki je za avstrijske medije poročal iz Slovenije tudi v času desetdnevne vojne. Rojaki iz Porabja so pred 25 leti dali kri za matično domovino. Dobesedno, saj so pripravili krvodajalske akcije in zbirali zdravila. Danes pa si želijo predvsem več povezovanja. Veliko zaslug za povezovanja pa ima Marija Langer, predsednica sveta slovenske manjšine v Pulju, ena od ključnih pri združevanju rojakov v Istri.
Koroški Slovenec Karel Smolle je bil v času osamosvajanja kot vodja predstavništva Slovenije na Dunaju eden najdejavnejših zamejskih rojakov. Kako na dogajanje pred 25-imi leti gleda danes? Spomine obujata tudi predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc in Jože Hirnök, ki vse od ustanovitve leta 1990 vodi Zvezo Slovencev na Madžarskem. Zaznamujemo pa tudi prvo leto delovanja knjižnega središča v Trstu, ki je, ugotavljajo rojaki, zgodba o uspehu. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
V Porabju ni motivacije za pouk slovenščine, ugotavljajo strokovnjaki, zato je strokovna pomoč iz Slovenije nujna. Pa bo to dovolj, nas zanima v tokratni oddaji. Pouk se končuje in z njim tudi dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Kako so ga sklenili v Pulju in Buzetu, lahko slišite v Sotočjih. V Borovljah pod okriljem slovenskega prosvetnega društva deluje dvojezični vrtec Jaz in ti. Prijav je vsako leto preveč, pojasnjuje ravnateljica Beatrix Verdel. Gostimo pa tudi modno oblikovalko Leo Pisani, rojakinjo s Tržaškega, strokovnjakinjo za kulturo oblačenja. Prisluhnite oddaji Sotočja!
Pravice narodnih skupnosti se na Hrvaškem vse pogosteje kršijo, ugotavljajo pristojni pri Svetu Evrope, ki opažajo krepitev nacionalizma in političnega radikalizma. Kaj se v državi, kjer vse več ljudi protestira zaradi ravnanja oblasti, dogaja z manjšinami, tudi slovensko, nas zanima v tokratni oddaji. V Furlaniji-Julijski krajini preverjamo, kakšne so posledice reforme krajevnih uprav. Gostimo koroškega podjetnika Felixa Wieserja, pobudnika za ustanovitev gospodarske koordinacije in predsednika upravnega odbora Zveze Bank iz Celovca, ki se preoblikuje. V Porabju pa skupaj števanovskimi ljudskimi pevkami praznujemo 25-letnico delovanja.
Tokrat več o pričakovanjih in vtisih rojakov po prvem delovnem posvetu Sveta vlade za Slovence v zamejstvu in prvem obisku državnozborske komisije, pristojne za Slovence v zamejstvu, v Trstu. Gostimo novo predsednico slovenskega društva Istra v Pulju Danico Avbelj. Prisluhnili smo koncertu zborov iz Pulja in Repentabra v Splitu in nastopu komornega zbora iz Borovelj na Bogenšperku. Pridružili pa smo se tudi učencem dvojezične osnovne šole na Gornjem Seniku, ki so predstavili svoje kulturne dejavnosti.
Ob novem predsedniku Avstrije in spremembah v vladi nas bo zanimalo, kaj si lahko v prihodnje obetajo koroški Slovenci. Odpravimo se v Benečijo, kjer je bilo zaradi kolesarske dirke te dni še posebej živahno in spregovorimo o usodah porabskih Slovencev med prvo svetovno vojno. »Príšo je glas« je naslov razstave, ki je na ogled v Monoštru. Posvetimo pa se tudi varovanju industrijske dediščine, ki je lahko povezana tudi s smrtonosnim orožjem.
Slovenska zamejska društva prek Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu iz proračuna te dni dobivajo denar za svoje delovanje in načrtovane programe. Pristojni na Uradu priznavajo, da je zaradi likvidnostnih težav včasih bolj kot sama višina pomembna hitrost dodeljevanja denarja. Več o letošnjem financiranju, tudi slovenskih zamejskih medijev, v tokratni oddaji. Preverjamo, kaj dela Agraslomak – slovenska manjšinska kmetijska koordinacija in gostimo rojaka iz Matuljev, vodjo tamkajšnjega slovenskega manjšinskega sveta Roberta Bavčarja. S koroško literatko Majo Haderlap se pogovarjamo o mejah, ki zaznamujejo njeno najnovejšo pesniško zbirko Dolgo prehajanje. Obiskali pa smo tudi porabske malčke, ki sta se jim pridružili vzgojiteljici iz Slovenije.
Oddajo tokrat zaznamujejo sogovorniki, ki praznik dela običajno praznujejo delovno. Za svoje delo in dosežke na področju utrjevanja slovenske identitete med rojaki v sosednjih državah so nekateri od njih minuli teden dobili državna odlikovanja – medalje za zasluge. Med odlikovani sta bila tudi novinarja, ki desetletja poročata o življenju rojakov v sosednjih državah, Mirjam Muženič in Lojze Kos. V oddaji gostimo dobitnico nagrade Vstajenje – rojakinjo iz Trsta, literarno zgodovinarko in univerzitetno profesorico Marijo Pirjevec. Z delom, tudi za slovensko skupnost, je tesno povezan porabski rojak Attila Bartakovič, vodja Urada za delo v monoštrskem okraju. Pogovarjamo pa se tudi z zelo dejavnim Milanom Grlico, nekdanjim predsednikom Slovenskega doma Bazovica z Reke.
Pet let po podpisu za mnoge zgodovinskega celovškega memoranduma nas zanima, kaj je kompromisni dogovor dejansko prinesel koroškim Slovencem. Skupaj z rojaki v Italiji proslavljamo 70-letnico vnovičnega delovanja tamkajšnjega slovenskega šolstva. V Monoštru se pridružimo učiteljem iz sosednjih držav na 7. srečanju s kolegi iz Slovenije. Vabimo pa vas tudi na Reko, kjer so Slovenci pustili pomembne sledi, ki pa jih večina od nas običajno spregleda ali pa za njih niti ne vemo.
Kakšni so odzivi prvega srečanja predstavnikov Slovenske manjšinske kooridnacije (SLOMAK) s komisijo državnega zbora za odbose s Slovenci v zamejstvu in po svetu? Odgovor slišite v tokrtani oddaji. Odpravili smo se v Tipano, dvojezično občino v Benečiji, kjer v uradnih dokumentih namesto slovenščine uporabljajo hrvaščino, čemur so se rojaki odločno uprli. Na avstrijskem Koroškem postajajo vse popularnejša domača narečja, tudi v dolini Zilje, kjer so rojaki najbolj asimilirani. Veliko je zanimanja tudi za narečne pripovedke, uspešen projekt pobude Slovenščina v družini. Več lahko izveste o turizmu v Porabju in tradicionalnem srečanju planincev Prijateljstvo brez meja, ki so ga rojaki z Reke pripravili na bližnjem Liscu.
Kako v slovenske zamejske krovne organizacije privabiti mlade, se pogovarjamo s tremi rojaki mlajše generacije iz Avstrije, akademskim slikarjem Mirkom Mallejem in pesnikoma Dominikom Sriencem in Aljažem Pestotnikom. Preverjamo, kaj se dogaja z goriškim tednikom Novi glas, kjer so skoraj polovici ekipe skrajšali delovni čas. Skupaj z učencem slovenskega dopolnilnega pouka iz Pulja obiščemo vrstnike v Ilirski Bistrici, in se pridružimo najbolj dejavnemu društvu rojakov na Madžarskem, porabskim slovenskih upokojencem.
O težavah organizacij Slovencev v Italiji zaradi zamud pri izplačilih podpor iz Rima in Ljubljane in spodbudnem zanimanju za vpis v italijanske srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici. Z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom ocenjujemo njegovo enoletno vodenje občine ter potegnemo črto pod peto obletnico podpisa celovškega kompromisnega dogovora. Dvojezičnost postaja samoumevna, pravi. Več lahko slište tudi o sodelovanju in pomoči rojakov z Reke pri uspešni kandidaturi mesta za evropsko prestolnico kulture leta 2020. Gostimo pa še znanega porabskega glasbenika Lacija Korpiča, dobitnika Pavlove plakete Železne županije.
Krščanska kulturna zveza iz Celovca v začetku marca tradicionalno pripravi revijo Koroška poje. Letošnji koncert je bil ob 25-obletnici osamosvojitve Slovenije posvečen domovini in takšen je bil tudi izbor pesmi. V Sotočjih tako lahko med drugim slišite slovenske narodne pesmi in pesmi znanih slovenskih koroških avtorjev v izvedbi Rožanskih muzikantov, mešanega pevskega zbora Daníca iz Šentprimoža, ženskega zbora Blače in tenorista Maria Podrečnika. Občinstvo sta navdušila tudi združeni zbor klubov slovenskih študentk in študentov iz Celovca, Gradca in z Dunaja in akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane. Koncert v celovškem Domu glasbe so sklenili bratje Smrtnik, kvintet, ki je lani praznoval 30-letnico. Kako? Prisluhnite oddaji!
Kakšna bosta, če sploh bosta, v prihodnje zamejska tednika Novice iz Celovca in goriški Novi glas, oba v velikih finančnih težavah? Zakaj je Narodni dom v Trstu postal simbol tam živečih Slovencev? Na Hrvaškem trenutno ozračje manjšinam ni najbolj naklonjeno. Ga je otoplil obisk predsednika državnega zbora Milana Brgleza ali mogoče Piranski zaliv, skupni abonma reškega in ljubljanskega mladinskega gledališča? Kdo je bil duhovnik in pisatelj Lojze Kozar in zakaj se je vse življenje vračal v Porabje? Prisluhnite tokratni oddaji Sotočja!
Svoj prispevek k varovanju okolja je te dni s fotovoltaičnima elektrarnama dala občina Železna Kapla in v projekt aktivno vključila občane, ki so ju sofinancirali. Več o tem »zelenem« zasebno javnem partnerstvu v tokratnih Sotočjih. Božji nasmeh je naslov predstave Zdravka Haderlapa, ki je, pravi, zadnji poskus, dati Koroški glas, preden vse zamre. Ustavimo se tudi v Slovenskem stalnem gledališču Trst in nazdravimo Miroslavu Košuti, dolgoletnemu ravnatelju tega gledališča. Na Gornjem Seniku so odprli vrata dvojezične osnovne šole, da bi staršem in otrokom predstavili svoje delo in jih spodbudili k vpisu. Je to rešitev za ohranitev slovenske besede, nas zanima v tokratni oddaji. Skupaj z reško Zvezo za tehnično kulturo pa praznujemo 70-letnico njihovega delovanja in pomembnih izumov. Tudi tu sodeluejo rojaki iz Bazovice
V slovenskem dijaškem domu Srečka Kosovela v Trstu s programom Ptički brez gnezda že skoraj četrt stoletja skrbijo za mladoletne prebežnike brez spremstva. Kaj so največji izzivi, nas zanima v tokratni oddaji. Rojaka, koroška Slovenca, Rozi in Marjan Štikar iz Šentpetra v Rožu pa sta v svoj dom sprejela družino iz Sirije. Njihovo zgodbo lahko slišite v oddaji. Pridružili smo se tudi zbranim v celovškem Domu glasbe na tradicionalni reviji Koroška poje. Kakšna je vloga žensk v politiki na Madžarskem, pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiš, ki je obiskala rojake v najmanjši porabski vasi, v Andovcih. Obeležujemo pa tudi 20-letnico izhajanja Novega odmeva, glasila Slovencev v Zagrebu.
Neveljaven email naslov