V tokratnih Sotočjih smo prepletali poletni utrip in zgodbe posameznikov. Ustavili smo se na mednarodni likovni koloniji v Monoštru, si ogledali spominsko razstavo v poklon Bogomili Doljak ter spoznali zgodbi gospe Marte Polanšek z Obirskega in karikaturista Bojana Grlice z Reke.

“Vsi jo poleti že komaj čakamo”

Že 15. je sredina avgusta v Monoštru prinesla mednarodno likovno kolonijo, ki jo organizira Zveza Slovencev na Madžarskem. Kot je povedal predsednik Zveze, Jože Hirnök, se jo je letos udeležilo devet slikarjev in kiparjev :

To se je že prijelo. Vsi jo poleti že čakamo. V tem tednu je tukaj vsako leto bolj živahno življenje.

 Strokovni vodja likovne kolonije, Franc Gerič je ob tem poudaril pomen podpore lokalnega okolja:

Občina Monošter nas končno spremlja z večjo pozornostjo kot v preteklih letih in dober občutek je, da novi župan finančno 50-odstotno podpre dogajanje. V mesecu novembru bomo izdali monografijo ob 15-letnici. To se še ni zgodilo in celotne stroške krije Občina Monošter.

Poleg zvočnih vtisov v oddaji si lahko spodaj ogledate še nekaj fotografskih, ki jih je v objektiv ujela Silva Eöry.

In še dva vtisa udeležencev:

Ferenc Király, kipar: 

“Tu je vedno prijetno, poznam ljudi, poznam okolico, prihaja sem,  kot da sem doma. Rad se vračam in rad tu tudi delam. Ko pridem, želim napraviti delo, ki si ga zamislim. Pridem že s konceptom, saj kiparsko delo traja malo dlje”.

Klavdija Marušič, Slovenka iz Italije, slikarka: 

»Zelo zanimivo, kot vse kolonije ima tudi ta svoj značaj. V Monoštru se imamo fino, dežela je zelo lepa in moram čestitati, saj je vse zelo lepo urejeno. Imeli smo možnost videti okolico, bili smo tudi gostje turistične kmetije. Videli smo tudi malo starega načina življenja iz okolice Monoštra”.

Zgodbi dveh ponosnih Slovenk

V Nabrežini blizu Trsta se te dni spominjajo domače vsestranske umetnice Bogomile Doljak. Kras in vse, kar mu pripada, so bili vir navdiha za njeno vseskozi bogato ustvarjalno pot, ki jo je po daljši bolezni prekinila smrt februarja letos. Slovensko kulturno društvo Igo Gruden in Društvo za umetnost Kons so skupaj z umetničino družino postavili zelo lepo, bogato in zanimivo spominsko razstavo.

Nadja Doljak, hči :  

Sem zelo ponosna nanjo, ker je bila Slovenka,  pokončna Slovenka, zavedna Slovenka in ponosna Kraševka. Kras je ljubila z vsem srcem in tudi vse,  kar mu je pripadalo. Cenila je arhitekturo, pesem, les,  kamen in to sem si zapomnila. Poleg tega, da je bila dobra mama.

Več o razstavi lahko slišite v oddaji, v kateri smo poklicali tudi na Obirsko, na avstrijsko Koroško. Marta Polanšek je upokojena učiteljica, v Sloveniji predvsem znana po svoji pomoči beguncem. Nadaljuje poslanstvo svojega očeta Valentina Polanška, literata in skladatelja, učitelja in narodnega buditelja, ki je umrl 27. avgusta leta 1985 in na avstrijskem Koroškem pustil neizbrisen pečat. Glede na to, da se bliža novo šolsko leto, smo jo najprej povprašali po pouku na Obirskem, kjer je tamkajšnja ljudska šola že drugo leto zaprta. Tako bo tudi letos.

“Ne bi rekla, da je vzrok za zaprtje premajhno število učencev. Moje osebno mnenje je, da je to politična kupčija. V Železni Kapli so povečali, popravili, sanirali šolski center, v katerega so vključili tudi obrobne šole”

je povedala gospa Polanšek, ki je dodala, da so šolo pred osmimi leti že zaprli. Takrat so se starši uprli in takrat sta s kolegom stopila na pomoč in pouk je potekal privatno. Marta Polanšek je bila pristojna za pedagoški koncept in kot je dejala so “tisto leto premostili, v naslednjem pa je koroška oblast dala šoli naziv ‘javna’ in tako se je nadaljevalo”.  Zdaj je po njenem mnenju obirska ljudska šola preteklost.

Zelo aktivna je pri integraciji begunk, ki jih poučuje nemščino. Kakšno pa je njeno mnenje o uspešnosti integracije?

“Moje osebno mnenje je, da je najboljši program lahko res najboljši, vendar če ti nimaš časa za vajo izgovorjave, potem tudi najboljši program nima uspeha. Če se naučiš gramatiko in stavčne strukture, govoriš pa tako, da te nihče ne razume, je lahko stavek pravilen, vendar te ne bo nihče razumel. Imam pa izkušnjo, da na vajah uživajo”

Njen oče, Valentin Polanšek je odločno zagovarjal sožitje kultur. Kako se to sožitje  kaže dandanes  v vsakdanjem  življenju na avstrijskem Koroškem?

“Pa ostaniva kar pri begunkah in beguncih. Mislim, da so jih na začetku v naši občini sprejeli z veliko skepso, z velikim strahom. Kajti vsega, kar je tuje, se ljudje bojijo. Ko pa je nekdo osebno spregovoril eno ali dve besedi z beguncem ali begunko, je v tistem hipu spremenil svoje mnenje in vsa takšna srečanja, kakršna koli že so,  bogatijo to sožitje, da med nami padajo zapreke in da v glavah ljudi tudi padajo meje ter predsodki. Kaj pa nam bo naredila neka begunka, ki ničesar nima? Da pa se zgodi, da v takšni masi ljudi, kakšna oseba to izkorišča, to je povsod.  Moje mnenje je, da integracija najprej poteka prek jezika. Je pa na nas, da smo odprti, da jih povabimo na kakšno kavico, da jih tudi socialno integriramo”.

Kaj pa Sožitje za Slovence na avstrijskem Koroškem?

“Na splošno se je z mojega vidika sožitje precej izboljšalo. Če na primer primerjam svoja gimnazijska leta in če pogledam danes, skoraj ne moreš primerjati več. Bolj odprto je vse, bolj so nam naklonjeni. Seveda so tisti nazadnjaški krogi  še v svojih gnezdih in malo nagajajo. Veliko je seveda odvisno od nas, kajti kakor zakričiš v gozdu, takšen odmev dobiš nazaj”.

“Z egom imamo vsi skupaj veliko delo”

Glasilo slovenske skupnosti na Kvarnerju od leta 2005 bogatijo karikature rojaka Bojana Grlic, potomca ene osrednjih slovenskih družin na Reki, ki je z društvom Bazovica povezan od otroških let. Karikature pa je začel risati na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, da bi s pomočjo njih izrazil svoj protest zoper takratne razmere. Postal je član Hrvaškega društva karikaturistov in s to ljubiteljsko dejavnostjo nadaljuje še danes, zanjo prejel več nagrad in leta 1999 celo prvo nagrado v Tokiu, na festivalu pod pokroviteljstvom japonskega  visoko nakladnega dnevnika Yomiuri Shimbun. Ilustriral je tudi več otroških knjig pesmi in pravljic ter slikanic, med katerimi je posebej ponosen na tisto z naslovom Najdražja Reka, ki je že desetletje in pol priljubljena uradna svečana pesem in prava reška himna.

“Egon je oseba, ki sem si jo izmislil. Z egom imamo vsi skupaj veliko delo, nekateri se tega zavedajo, drugi ne. V bistvu je za vsako osebo v življenju velik boj z egom, da ga spravi na mesto, na katerem mora biti. Da je srce vodja in ego sluga, ne pa obratno”.