Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
Vprašanje slovenskega predstavnika v rimskem parlamentu je bilo v ospredju tudi na tretjem delovnem omizju Slovenije in Furlanije Julijske krajine, zadnjem v tem mandatu, lahko slišite v tokrtani oddaji. Gostimo koroško Slovenka Lenčko Kupper, dobitnico letošnje Tischlerjeve nagrade. S svojimi pesmicami je polepšala otroštvo številnim generacijam in to ne le na avstrijskem Koroškem, temveč tudi v Sloveniji in med rojaki po svetu. S Klaro Fodor, predsednico slovenskih porabskih upokojencev, se pogovarjamo tudi o mladih, ki jih je težko privabiti. Na Reki pa preverjamo, kakšno je zanimanje za »Piranski zaliv«, gledališki abonma, ki je povezal Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane in HNK Ivana Zajca z Reke. Njegovo geslo je: »Kjer se politika ne more zediniti, posreduje umetnost.« Kako uspešna je umetnost? Prisluhnite oddaji Sotočja
Na avstrijskem Koroškem se začenja kampanja pred deželnimi volitvami, ki bodo v začetku marca. Enotna lista, stranka, ki na lokalnem nivoju zastopa tudi koroške Slovence, na volitvah ne bo sodelovala. Kaj to pomeni, nas zanima v tokratni oddaji. Stranka Slovenska skupnost pa ne bo predlagala svojih kandidatov za volitve v italijanski parlament. Možnosti za izvolitev predstavnika Slovencev so namreč zelo skromne, je prepričan tajnik stranke Igor Gabrovec, zelo kritičen do novega volilnega zakona. Z doktorico Marto Verginella se pogovarjamo o Slovenki, prvem ženskem časopisu, ki je leta 1897 začel izhajati v Trstu. Z bibliobusom koprske knjižnice se odpravimo k rojakom v hrvaški Istri in se pridružimo pohodnikom na Poti po dolinah in bregovih, ki povezuje Goričko in Porabje.
Kako vse bolj napete odnose med Slovenijo in Hrvaško občutijo rojaki na Hrvaškem, se pogovarjamo z Darkom Šoncem, predsednikom Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Pred rojaki v sosednjih državah je letos precej izzivov, tudi volilnih. Slovenci na Madžarskem se tako že pripravljajo na volitve svojega zagovornika v madžarskem parlamentu. Kaj pa si v letu, ko bodo na avstrijskem Koroškem imeli deželne volitve, obeta vodja Slovenske prosvetne zveze iz Celovca Mitja Rovšek, koroški Slovenec mlajše generacije? Ustavimo pa se tudi v Čedadu na tradicionalnem dnevu emigranta.
Prvo druženje z rojaki iz sosednjih držav v novem letu prinaša radoživ koncert skupine Blek Panters iz Doberdoba. Pop-rock skupina, ki poje v domačem narečju, je marca 2017 izdala svoj tretji album z naslovom Kenebek in ga predstavila kar na treh koncertih v Gorici. Uspešno leto so sklenili še s koncertom v tržaškem Kulturnem domu. Stare uspešnice skupine, dobro znane med rojaki na Goriškem, so se na koncertu prepletale z novimi skladbami. Zgodbo pa je krojil junak in nosilni lik novega albuma - Kenebek. Blek Panters, ki svoje nastope popestrijo z razposajenimi skeči, so navdušili občinstvo v Gorici. Prisluhnite posnetku koncerta!
»I'll be home for Christmas« je koroška slovenska skladateljica, pevka in igralka Katarina Hartmann naslovila božični koncert decembra leta 2012. Na odru Casineuma v Vrbi na Koroškem so se ji pridružili mednarodno uveljavljeni glasbeniki in pevke, sestre iz skupine Hartmann'ce, mladinski zbor Slovenske gimnazije iz Celovca in godalni orkester Promlád, slovenske glasbene šole na Koroškem. Ponovitev koncerta Katarine Hartmann je tudi poklon Milki Hartman, znani koroški slovenski pesnici. V letu 2017 je minilo 115 let od njenega rojstva in 20 let od smrti, z več koncerti pa so se je spomnili tudi rojaki na avstrijskem Koroškem.
Kaj prinaša akcijski načrt, ki ga ob izteku mandata pripravlja komisija RTV Slovenija za programske vsebine, povezane s Slovenci v sosednjih državah? Kaj pomeni kriza finančnega holdinga KB 1909 za slovensko manjšino v FJK? Ustavimo se v Miljah, kjer so Slovenci z vpisom v občinski statut dobili nov zagon, in v Monoštru na sprejemu pri generalnem konzulu Borisu JesihU. Potegnemo črto pod Slovenske dneve, ki jih je v Celovcu pripravil študentski klub. Kako pa so študenti zadovoljni z novo črno-modro avstrijsko vlado? Z učiteljico slovenščine v Gorskem kotarju Mirjano Žagar pa tudi o njeni ljubezni do slovenske kulture in o mladih, ki ne najdejo svojega mesta v slovenskih društvih.
Kaj vladi sporočajo rojaki, člani novoimenovanega sveta vlade za Slovence v zamejstvu? Razmere so vse boljše, razen na Hrvaškem, kjer se nerešena vprašanja med državam odražajo tudi pri statusu tam živečih Slovencev. Kakšne pa so razmere v Avstriji pred oblikovanjem nove vladne koalicije? O tem z vodjo sosveta slovenske narodne skupnosti pri uradu avstrijskega zveznega kanclerja Bernardom Sadovnikom. Z nominiranko za literarno nagradi Mira, tržaško Slovenko Vesno Guštin se pogovarjamo o prehranjevalnih navadah, običajih in receptih tržaškega podeželja. Z etnologinjo Jelko Pšajd pa o smrtnih šegah in pogrebnih praksah v Pomurju in Porabju, kjer zanimivi epitafi na nagrobnikih v domačem narečju pripovedujejo življenjske zgodbe ljudi.
Med Slovenci v sosednjih državah je vedno aktualna skrb za materni jezik in njegova narečja. Rojaki iz Videmske pokrajine ugotavljajo, da se je njihov položaj izboljšal, toda dežela bi lahko, pravijo, naredila več prav na področju narečij. V Porabju preverjamo, kako deluje slovenska vzorčna kmetija, ki postaja vzorčen primer za podobne projekte drugod po zamejstvu. S koroškim Slovencem mlajše generacije, glasbenikom Nikolajem Grilcem oziroma Nikolajem Efendijem predstavljamo njegov najnovejši projekt, ki pripoveduje o mestu, ki jim je vzelo ogenj. Glasbenikov drugi samostojni album z naslovom Temper spremlja knjiga – gledališka drama -, za katero upa, da bo kmalu dočakala uprizoritev. Pridružimo pa se tudi rojakom v Zagrebu na njihovem tradicionalnem alpinističnem večeru.
Predstavništvo slovenske manjšine v Furlaniji Julijski krajini potrebuje spremembe, ugotavljata raziskovalki iz Trsta Sara Brezigar in Zaira Vidau. Kakšne naj bi bile te spremembe in kako je dejansko z zaščito slovenske skupnosti v Italiji, nas zanima v tokratni oddaji. Slišite lahko, kako so s svojim položajem zadovoljni porabski Slovenci in prekmurski Madžari, kaj si želijo in kaj si lahko obetajo. Ustavili smo se na slovenskem knjižnem sejmu, ki je v fokus postavil tudi koroškega slovenskega literata Florjana Lipuša in gostimo reško slikarko Ludmilo Ličen, ki se na 26. samostojni razstavi predstavlja s skicami in oljnimi slikami »morčičev«, simbolom mesta Reka.
Slovesno praznovanje 70-letnice neprekinjenega delovanja kulturno prosvetnega društva Bazovica z Reke ponuja priložnost za pogled tako v pestro zgodovino kot v prihodnost. Ustavimo se v Poreču, kjer je SKD Oljka ob 10-letnico delovanja kočno dobilo svoje prostore. Z uglednim tržaškim novinarjem Sašo Rudolfom se pogovarjamo o njegovem očetu Ivanu Rudolfu in o slovenščini, ki jim, pravi, pomeni vse. Gostimo literatko in prevajalko iz Téšinje v Rožu Ivano Kampuš, ki nas z zbirko kratkih zgodb vabi na polet v svoj svet, poln vere v dobro in optimizma. Pridružimo pa se tudi rojakom v Monoštru, ki so slovesno zaznamovali 10-letnico maševanja v slovenskem jeziku.
V Rimu sta se zunanja ministra Slovenije in Italije med drugim pogovarjala, kako zagotoviti slovenski skupnosti, da bo tudi v prihodnje imela svojega predstavnika v italijanskem parlamentu. Kaj sta se dogovorila, lahko slišite v tokratni oddaji. Pod geslom »Govorim svoj jezik« je v Porabju potekalo 4. srečanje pobude Slovenščina v družini. Za slovenščino skrbijo tudi zamejski športni klubi. Eden takšnih je Koš iz Celovca, največji košarkarski klub na avstrijskem Koroškem, ki praznuje 20-letnico delovanja. Na Reki pa je vse bliže praznovanje 70-letnice Slovenskega doma Bazovica. Zato v tokratni oddaji gostimo Božo in Jožeta Grlico, v društvu dejavna že več kot pol stoletja.
Kaj je prinesel sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine na Madžarskem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, podpisan pred 25 leti? Kakšne težave rojakom na Tržaškem povzroča pretirana birokracija na področju kmetijstva? Odgovore lahko slišite v tokratnih Sotočjih. Gostimo Sarah in Tanjo Rogaunig, avtorici dokumentarnega filma z naslovom Babi, povej. Novinarki v raziskujeta, kako so se rojaki na avstrijskem Koroškem v začetku 20. stoletja soočali s dejstvom, da je slovenščina postala politična tema. Posvetimo pa se tudi pestremu kulturnemu dogajanju med rojaki v hrvaški Istri. Prisluhnite!
Prvi italijanski parlamentarec slovenskega rodu, senator Darko Bratina je bil tudi prvopodpisani pod predlog zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost. O njegovih vizijah, aktualnih tudi danes, podrobneje v tokratni oddaji. Povabimo vas v Šentjakob na avstrijskem Koroškem, na multimedijski koncert ženskega pevskega zbora Rož »Shiva šiva«. Posvečen je pesmim o in ob delu, ki jih danes le še redko slišimo. V taktu globalne glasbe mora namreč danes tudi človek funkcionirati kot stroj. V Matuljih se pridružimo rojakom na njihovem prvem organiziranem srečanju in se v Andovcih na vražji poti pridružimo vsem, ki se ne bojijo porabskih čarovnic in drugih nenavadnih likov.
Po parlamentarnih volitvah v Avstriji bomo z novinarjem celovškega tednika Novice Jankom Kulmeschem pokomentirali izide volitev ter skušali oceniti, kaj rezultati pomenijo za koroške Slovence. Ustavili se bomo v Reziji, kjer so odprli nov kulturno-muzejski center na Solbici, posvečen rezijanskemu pravljičarstvu. Obudili bomo še nekaj spominov na dogajanje pred četrt stoletja, ko je bila ustanovljena krovna Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Pridružili se bomo tudi rojakom v Budimpešti, ki praznujejo 27-letnico delovanja svojega društva, in se odpravili na Gornji Senik, kjer so odkrili doprsni kip Avgusta Pavla. Več pa boste lahko slišali tudi o mednarodni likovni koloniji mladih, ki že 47 let povezuje mlade umetnike iz štirih držav.
Zveza slovenskih društev na Hrvaškem obeležuje 25-letnico delovanja. Kakšni so njeni načrti v manjšinam ne ravno naklonjenih časih in kako zagotoviti, da bo njihov glas dejansko slišen tudi v hrvaškem saboru, nas zanima v tokratni oddaji. V Umagu PA so na tamkajšnji osnovni šoli, na pobudo slovenskega kulturnega društva Ajda, začeli s poukom slovenščine. Zanimanje je, pravijo, veliko. O sožitju in spravi na avstrijskem Koroškem, 97 let po plebiscitu, se pogovarjamo s predsednikom Zveze slovenskih organizacij Marjanom Šturmom, enim od pobudnikov skupne spominske slovesnosti v Velikovcu. Ustavimo se v Trstu, kjer so na 49. Barkovljanki dejavno sodelovali tudi rojaki iz Furlanije Julijske krajine. Spoznate pa lahko tudi učitelja slovenskega jezika v Monoštru, Madžara Norberta Gerenčerja, ki je prepričan, da se človek z veseljem ukvarja s stvarmi, ki so mu blizu srca. In njemu je blizu slovenščina. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
Bodo Slovenci v Furlaniji Julijski krajini v prihodnje imeli svojega predstavnika v Rimu?Vprašanje je spet aktualno. Italijanski parlament je namreč vnovič začel razpravo o novi volilni zakonodaji. So obeti tokrat boljši? Preverjamo, kaj je dejansko prinesla združitev dveh koroških bank v Posojilnico Bank. Po zaprtju dveh tretjin poslovalnic, so letošnji poslovni rezultati spodbudni, pravi direktor Lorenz Kumer, prepričan, da bodo morale organizacije koroških Slovencev strniti vrste. Na Reki se pridružimo mladinskim slovenskim zamejskim organizacijam, ki so razpravljale o enem ta hip pomembnejših vprašanj – kako spodbuditi mlade za aktivnejše delovanje znotraj slovenskih organizacij. Obudimo pa tudi spomin na usodo madžarskih beguncev, ki so v letih 1956 in 1957 pribežali v Slovenijo.
Kaj prinaša lani sprejeta reforma splošnega šolstva v Avstriji in kako predvolilni čas vpliva na uveljavitev načrtovanih sprememb, se pogovarjamo s Sabino Sandrieser, vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroškem deželnem šolskem svetu, ki ga tudi čakajo spremembe. Raziskujemo, zakaj je v Kanalski dolini skoraj 300 otrok ostalo brez pouka slovenščine. Gostimo Andrejo Korpič, Prekmurko, ki bo rojakom v Porabju pomagala pri organizaciji kulturnih dogodkov in povezovanju s Slovenijo. Predstavljamo pa tudi pred 120 leti rojenega rojaka Janka Ambroža Testena, frančiškana, slikarja samouka, ki mu pravijo tudi hrvaški Chagall.
Avstrija na manjšinskem področju v zadnjih letih ni naredila nobenega napredka, finančne podpore narodnim skupnostim so že več kot dvajset let enake, zato moramo dvignit glas, pravi Bernard Sadovnik. Predsednik sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu zveznega kanclerja je eden od sogovornikov v tokratni oddaji. Ustavimo se v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ki je novo sezono začel na Slofestu, in se pridružimo učencem v Škednju pri Trstu, ki so šolsko leto začeli v obnovljeni šoli. Spregovorimo tudi o uspešnem sodelovanju reške osnovne šole Pečine z osnovno šolo iz Kidričevega in preverjamo, kako potekajo priprave na Miss Porabja.
Računsko sodišče je v reviziji učinkovitosti dodeljevanja sredstev Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu za leto 2015 ugotovilo več pomanjkljivosti in nepravilnosti. Ne gre za šolski primer učinkovitega ravnanja z javnimi sredstvi, pravi predsednik sodišča Tomaž Vesel. Kako učinkovit pa je Urad pri odpravi ugotovljenih nepravilnosti, preverjamo v tokratni oddaji. Zanima nas, kako bo v prihodnje s slovenistiko na dunajski univerzi in kaj za jesen načrtujejo v tamkajšnjem Slovenskem inštitutu. Vabimo vas v Trst na 3. Slofest – festival, posvečen slovenski kulturi v Italiji, in k rojakom v Gorski kotar, kjer kmetijstvo vse bolj povezujejo s turizmom. Anita Pintar, ki se ukvarja z ekološkim kmetovanjem, skrbi tudi za ohranitev ljudskih običajev. Skupaj s folklorno skupino iz porabskih Sakalovcev pa praznujemo 20-letnico delovanja.
O položaju slovenske manjšine na Hrvaškem, tudi v luči ne prav toplih odnosov med državama, se pogovarjamo s slovensko veleposlanico v Zagrebu doktorico Smiljano Knez, ki je prepričana, da si rojaki na Reki zaslužijo tako generalni konzulat kot lektorat. Ustavimo se na letošnjih študijskih dnevih Draga, tokrat posvečenih manjšinski problematiki. Z začetkom septembra je svoja vrata odprl razširjen dvojezični vrtec v Borovljah, ki praznuje 20-letnico delovanja in ga bo letos obiskovalo že 130 otrok. O trnovih začetkih in uspešnem razvoju pove več Melhior Verdel, dolgoletni občinski odbornik. Spregovorimo tudi o slovenskih dijaških domovih v zamejstvu ter se spomnimo porabskega slovenskega župnika Janoša Küharja, umrlega pred 30 leti.
Neveljaven email naslov