Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
Dan upora proti okupatorju ponuja imenitno priložnost, da se o pomembnosti zgodovine in vloge same zgodovinopisne stroke pri nas pogovorimo z Markom Zajcem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino je ravno tistih let, da se še lahko spominja življenja v skupni Jugoslaviji, ostali dve tretjini časa pa je preživel v samostojni Sloveniji. Sprva ga je strokovno najbolj navdušilo 19. stoletje, ko smo Slovenci pod Habsburžani začeli jasno izražati svojo narodno samobitnost. V zadnjih letih se je osredinil na drugo polovico 20. stoletja. Vmes je zanimiva zgodovinska pričevanja vpletal tudi v program študentskega radia in tam navduševal z oddajo Kocine zgodovine.
Analize in številke govorijo pomembno zgodbo, v kateri se razvija slovenski šport, ki na letni ravni generira 1,6 odstotka BDP. Skozi javna sredstva se v šport vrača manj kot petina teh sredstev, zato si želi športna sfera prevetritev in sprememb. Priložnosti je ogromno, zato bo zelo pomembna konkretna usmeritev države, ki bi s sistemskimi ureditvami premostila še eno težavo, ki se trenutno kaže v športu. Analiza zakulisja delovanja športa in njegovih vplivov, ki jih ima na družbo. O katerih težavah bo morala prihodnja vlada obvezno govoriti?
Znanstveniki že leta opozarjajo, da bo podnebna kriza največji izziv človeštva v prihodnjem desetletju. Kako to, da smo jo v slovenski predvolilni kampanji komajda zasledili? Z okoljevarstveniki, mladimi in raziskovalci razmišljamo o tem, katera področja bo morala prihodnja vlada obvezno nasloviti, kakšne so želje in zahteve volivcev, kateri ukrepi so najbolj nujni, kako zagotoviti denar zanje in zakaj je okolje iz predvolilne kampanje skorajda izginilo. Pred volitvami se je o okoljskih problematikah Jan Grilc pogovarjal z Gajo Brecelj in Andrejem Gnezdo iz Umanotere, Mihom Mikljem iz Mladih za podnebno pravičnost ter Aljošo Slameršakom, klimatologom in ekonomistom.
Astroturfing predstavlja pomemben del političnega boja na družbenih omrežjih. O tem, kako izgleda zakulisje manipulacije ob pomoči neavtentičnih profilov na družabnih omrežjih v podporo določene politične opcije, zakaj morajo ta mnenja izgledati kot mnenja navadnih državljanov in kakšne posledice ima to za napadene posameznike in organizacije, smo se pogovarjali z novinarjema spletnega medija Pod črto, kjer se več mesecev preiskovali lažne profile na twitterju in svoje ugotovitve predstavili v podkast seriji Lažne realnosti.
V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130 tisoč ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200 tisoč žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?
Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale soočiti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti doktorjem Mojmirjem Mrakom.
Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.
Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.
Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami. O več kot štirih desetletjih dezinstitucionalizacije v Sloveniji, ko za razliko od mnogih drugih držav nismo v celoti zaprli še nobene institucije, se bomo pogovarjali z dr. Andrejo Rafaelič in dr. Vitom Flakerjem.
Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območjih, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja. Analitično o vsem tem v Vročem mikrofonu, ki ga je v živo pripravil Gašper Andrinek z gostoma.
Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas.
V skladiščih so še vedno številne surovine, ki so jih trgovci kupovali pred novim letom po občutno nižjih cenah, maloprodajne cene hrane pa rastejo. Ljudje bi morali razmisliti, kaj kupujejo, da bodo nakupljeno hrano tudi zares porabili. Med epidemijo se je količina zavržene hrane namreč povečala, čeprav smo več kuhali doma. O tem, kako se kot kupec racionalno vesti v obdobju neracionalnosti, smo se pogovarjali s predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin in agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem.
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Neveljaven email naslov