Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
V skrbi za duševno zdravje se bomo tri decembrske torke opoldne zadržali Na podstrešju. V drugi iz serije oddaj se bomo posvetili čustvenim odzivom otrok in mladostnikov. Za razvoj zdrave duševnosti in za dobro čustveno opremljenost sta namreč ključna zdravo čustvovanje ter izražanje vseh čustvenih stanj. Kako prepoznavati in uravnavati jezo in agresijo, ki sta v naši družbi najmanj zaželeni? Gost oddaje je klinični psiholog dr. Tristan Rigler.
Na Kitajskem so dekativirali mobilno aplikacijo, ki je sledila gibanju ljudi zaradi pandemije covida 19. Tako rekoč na vseh področjih pospešeno odpravljajo politiko ničelne tolerance do covida 19. Kaj vse to pomeni za kitajsko družbo, ki ji že 10 let vlada predsednik Ši Džinping? So bili nedavni protesti res ključni dejavnik za kitajsko odpiranje? Kakšno naslednje leto lahko pričakuje Kitajska? Na Kitajsko smo poklicali Petra Zupanca, ki na Kitajskem živi več kot 10 let in je tam doživel celotno kovidno obdobje. Dogajanje pa v kontekst postavlja novinar zunanjepolitične redakcije TV Slovenija Aleš Malerič.
V skrbi za duševno zdravje se bomo tri decembrske torke opoldne zadržali Na podstrešju. V prvi iz serije oddaj preverjamo, kako krepiti in ohranjati duševno kondicijo ter ali so čuječnost in meditativne prakse, ki so se razmahnile v zadnjem času, učinkovite za vsakogar? S strokovno pomočjo psihologinje dr. Vite Poštuvan, katere raziskovalno in terapevtsko delo je osredinjeno na preučevanje in preprečevanje samomorilnega vedenja, tudi o prepoznavanju najhujših duševnih stisk in o pomoči osebam, ki ne najdejo poti iz brezupa. Danila Hradil Kuplen
Cene energentov so zaradi zelenega prehoda poskočile že pred sankcijami proti Rusiji. Dodatno je olje na ogenj cen energentov prilila tudi suša, kar je vplivalo na proizvodnjo hidroelektrarn, pa tudi nekaterih jedrskih elektrarn v Evropi, medtem ko so v TEŠ-u zaradi predvidljivih razlogov ostali celo brez premoga. Lahko Afrika nadomesti Rusijo pri dobavi plina? Kaj se bo ob tako visokih cenah energentov dogajalo z evropsko industrijo? To je nekaj vprašanj, o katerih se v naslednjih minutah pogovarjamo s profesorjem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Markom Pahorjem.
Končuje se leto, v katerem smo že do začetka decembra zabeležili rekordno število umorov in poskusov umorov žensk. Kljub temu je prijavljenih kvečjemu 30% nasilnih dejanj v družinskem okolju, v več kot polovici vseh postopkov na sodišču žrtve umaknejo prijavo. Zakaj žrtve ne zaupajo v učinkovitost sistema in kaj lahko naredimo za čim prejšnje izboljšanje stanja?
Minuli teden so poslanci Evropskega parlamenta podprli resolucijo, s katero so Rusijo označili za državo, ki sponzorira terorizem in uporablja teroristična sredstva. Resolucija, ki sicer ni pravno zavezujoča, je bila sprejeta z veliko večino, s skoraj 500 glasovi za. Pomisleki tistih, ki so bili proti, so povezni predvsem s samo formulacijo ‘državnega terorizma’, pa tudi s tem, da v evropski zakonodaji za zdaj ni kategorije ali seznama držav, ki podpirajo terorizem. Kaj ta resolucija prinaša in kakšne bodo njene posledice tudi v luči pogajanj z Rusijo za končanje vojne v Ukrajini, prihodnosti Rusije in regije ter podobno se bomo v Vročem mikrofonu pogovarjali z enim od predlagateljev resolucije, latvijskim poslancem v Evropskem parlamentu, ter nekdanjim premierjem Latvije Andriusom Kubiliusom ter zunanjepolitičnim analitikom in novinarjem Brankom Sobanom.
Vsak dan lahko gledamo razburljive nogometne tekme na svetovnem prvenstvu v Katarju, mundial pa je vse več kot samo šport. V Vročem mikrofonu danes slišite, kakšno je življenje v Katarju v času prvenstva in kako se je spremenilo v zadnjih letih. Podrobneje tudi o korupciji ob izboru Katarja za organizatorja tega tekmovanja in o tem, kaj bo z mogočnimi stadioni po koncu prvenstva v državi, ki ima tri milijone prebivalcev. Poroča ekipa radijskega športnega uredništva: Boštjan Janežič, Boštjan Reberšak in Klemen Verlič, besedo pa ima najprej Luka Petrič.
Odpravljamo se na teren. Tino Šoln smo z Vročim mikrofonom tokrat poslali čez cesto, kjer je obiskala sodelavce, ki ustvarjajo portala Dostopno in Enostavno.info. Kaj sta portala, komu sta namenjena, kaj vse nudita in zakaj je pomembno, da ju imamo? Govorili smo z urednico omenjenih portalov Veroniko Rot in njenim sodelavcem Andrejem Tomažinom.
Družba za avtoceste republike Slovenije DARS nam že dolgo vrsto let obljublja elektronsko cestninjenje in s tem pošteno plačevanje uporabnine avtocest po dejanskem številu prevoženih kilometrov. Čakanje na goloba na strehi se je že tako zavleklo, da smo se konec lanskega leta razveselili že vrabca v roki: ni nam treba več praskati po vetrobranskih steklih, odstranjevati starih in lepiti novih vinjetnih nalepk na vozilih. 1. decembra bodo elektronske vinjete praznovale 1. rojstni dan, in kot pri vsakem novorojenčku se tudi pri njih pojavljajo otroške bolezni. Damjan Zorc je na primeru našega poslušalca, recimo mu Poslušalec Nič, saj zaradi postopka želi ostati anonimen, raziskal nekaj najbolj motečih izkušenj v zvezi z odraščanjem e-vinjet.
Milijardo in pol evrov vredna investicija TEŠ 6 bo predvidoma mirovala do konca meseca. Razlog: pomanjkanje premoga. In če k temu prištejemo indonezijski premog, se dogaja točno to, na kar so nekateri opozarjali ob graditvi megalomanskega bloka.
Odrast je koncept, gibanje in način razmišljanja, ki opominja, da neskončna rast na končnem planetu ni niti trajnostna niti zaželena. Pravzaprav je lahko tudi pogubna, na kar nas narava vedno bolj opominja. Pa ne gre samo za naravo: anomalije so vidne na vsakem koraku, tudi v politiki in družbi.
Z deforestiranih območij Amazonije v Evropo prihajajo številni izdelki, od mesa do gensko spremenjene soje, s katero krmijo živino tukaj. Tudi številni drugi izdelki, ki prihajajo od tam, so povezani z nezakonitim izsekavanjem gozda, uporabo pri nas prepovedanih pesticidov in suženjskim delom. Suženjsko delo ni del sistema samo v Braziliji, ampak je prisotno povsod, tudi v Sloveniji. Gorazd Rečnik se je pogovarjal z brazilsko novinarko in raziskovalko Natálijo Suzuki, ki je pred kratkim obiskala Ljubljano, in Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice.
Podnebna konferenca COP27 se je v egiptovskem Šarm el Šejku začela ob precej manjši pozornosti javnosti kot lanska konferenca. V središču razprav bo udejanjanje zavez, ki so jih voditelji sprejeli pred letom dni v Glasgowu. Glede na podatke, ki so jih objavili Združeni narodi, svet še vedno drvi proti več kot dve stopinji višji povprečni temperaturi, kar prinaša mukotrpne vročinske valove, suše, uničene ekosisteme in družbene nemire. Kaj se je torej spremenilo od lani, kako države izpolnjujejo zaveze in katerih pomembnih tematik za zdaj še niso obravnavali? V Vročem mikrofonu razmišljata dr. Birgit Bednar-Friedl, članica Mednarodnega panela za podnebne spremembe IPCC, in Taj Zavodnik, strokovni sodelavec društva za sonaravni razvoj Focus.
S kombinacijo evropskega zakona o medijski svobodi in digitalnih storitvah se lahko izboljša preprečevanje širjenja lažnih posnetkov, videoposnetkov in preostalega.
Anita Riđić je specialistka urgentne medicine z dodatnimi znanji iz paliativne medicine. Kot zdravnica dela že 12 let, trenutno kot urgentna zdravnica na nujni medicinski pomoči v Ljubljani in kot del mobilnega paliativnega tima Onkološkega inštituta Ljubljane.
V okviru 25. festivala slovenskega filma, ki se je včeraj začel z otvoritvenim filmom Vesna, bomo v nekaterim filmskim ustvarjalcem zastavili vprašanje: kaj je ta hip največja ovira za razcvet slovenskega filma in kaj ga je oviralo v zadnjih petindvajsetih letih? Gosta pogovora sta Igor Šterk in Matjaž Ivanišin.
Velikanska toča je imela leta 2019 premer 13 centimetrov, povprečno maso več kot kilogram, proti tlom pa je drvela s hitrostjo 180 km/h.
Zaradi nesuverenosti glede obvladovanja cenovnih razmer je Slovenija v izrazito neugodnem položaju. Kakšna je vloga začetka prehranske verige pri podražitvi hrane? Agrarni ekonomist Aleš Kuhar pravi, da je slovenski agroživilski sektor izrazito naiven in patološko skregan. Govorili smo tudi s predsednikom Zadružne zveze Slovenije Borutom Florjančičem, ki poudarja še socialno dimenzijo predvsem malih kmetov.
Zakaj je znanje o duševnem zdravju tako pomembno? Ker nam daje moč, s katero prej prepoznamo težave, motnje in poiščemo ustrezno pomoč. Dr. Lilijana Šprah, prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, Luka Agrež, dr. Suzana Oreški, Doris Letina in Natalija Spark pripovedujejo o izobraževanju in opismenjevanju o duševnem zdravju, posledicah epidemija Covida-19, ranljivih skupinah, stigmi, dobrih in slabih vplivih medijev, pa tudi o tem, kako bi lahko zaskrbljujoče razmere izboljšali.
Če se je hrana od leta 2019 podražila za polovico, se poraja vprašanje, če so te podražitve res samo posledica velikega dviga cen energentov. V dananšnjem Vročem mikrofonu preverjamo, kakšna je pri dvigu cen perspektiva velikih in malih trgovcev ter ministrstva za kmetijstvo. Ugotavljamo, če na inflacijo vpliva tudi prodaja domačih proizvajalcev hrane tujim lastnikom.
Neveljaven email naslov