Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
So varnostne nadgradnje v nuklearko zamaknjene zaradi pomanjkanja denarja?
Nuklearna elektrarna Krško ne izpolnjuje varnostnih posodobitev, ki so bile na podlagi stresnih testov po jedrski nesreči v Fukušimi predvidene v nacionalnem akcijskem načrtu. Številne predvidene nadgradnje je Slovenija namreč preložila za več let, opozarja strokovnjak za jedrsko energijo v organizaciji Greenpeace Jan Haverkamp.
“Vzrok je v pomanjkanju denarja. To je napačen razlog. Pri jedrski varnosti ekonomski razlogi ne bi smeli imeti nobene vloge. Jedrska industrija tudi v Krškem trdi, da je varnost na prvem mestu. Če bi to bilo res, bi morala uveljaviti varnostne ukrepe. Če pravi, da jih je preložila zaradi pomanjkanja denarja, varnost očitno ni več na prvem mestu. Če je to sistemski simptom, imamo težavo.”
Andrej Stritar iz Uprave RS za jedrsko varnost pravi, da imajo v upravi enake skrbi kot Greenpeace, saj so oboji zainteresirani za čim višjo varnost: “Mi kot upravni organ in operater elektrarne pa smo soočeni z realnostmi tega sveta, kjer so seveda tudi finance en del realnosti.”
V nuklearki so po nesreči v Fukušimi leta 2011 pripravili ambiciozen načrt posodobitev, ki ga je uprava odobrila. V roku dveh let so naredili nekaj ključnih posodobitev, ki so dodatno povečale varnost. Toda ambicije so bile še večje, vendar so jih zamaknili za nekaj let: “Izkazalo se je, da dejansko nihče ni bil sposoben vsega tega ponuditi. Ne samo, da je bilo zelo drago tisto, kar so ponudili, ampak v tako kratkem času se niti ne bi dalo narediti.”
Nekatere evropske države so zaradi staranja reaktorjev v svoji bližini že zaskrbljene. “Države, kot so Italija, Avstrija, Luksemburg in Nemčija, opažajo, da se težave na področju jedrske varnosti kopičijo – ne le v Sloveniji, tudi v Belgiji in Ukrajini. Lahko bi ukrepale, med drugim bi se lahko sklicevale na Konvencijo o čezmejni presoji vplivov na okolje. Pričakovati je tudi vse več vprašanj Evropske komisije.” Haverkamp sicer meni, da se ne bi smeli vtikati v odločitve posamezne države, toda sprejete bi jih morali na podlagi jasnih informacij.
Nuklearna elektrarna Krško je poskusno začela obratovati že leta 1981. Po prvotnih načrtih naj bi komercialno obratovala 40 let, torej do leta 2023. Dr. Andrej Stritar z urada za jedrsko varnost pravi, da so v preteklih letih v nuklearki sisteme posodobili, tako da lahko obratuje še nadaljnjih 20 let.
“Odločitev o podaljšanju obratovanja je komercialna. Kot uprava za jedrsko varnost smo odobrili spremembo njihovega temeljnega dokumenta, ki se mu reče varnostno poročilo, tako da je bilo za vse tiste dele, katerih trajanje je bilo omejeno na 40 let, to podaljšano na dobo 60 let. Ampak to je samo eden od pogojev. O tem, ali bo objekt obratoval dalje, odločata lastnika – GEN energija v Sloveniji in HEP na Hrvaškem. Podaljšanje sta potrdila že lani.”
Andrej Stritar pojasnjuje, da presoje vplivov na okolje še ni bilo, saj naj bi bilo obratovanje nuklearke podaljšano šele leta 2023: “Do takrat je še sedem let in ni rečeno, da ne bo narejena.” Če bo presoja negativna, pa Stritar pravi, da bodo morali odločitve spremeniti.
Dodatne varnostne zahteve jedrsko energijo dražijo. Haverkamp meni, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti zgraditi nove jedrske elektrarne.
“Krškega dve ne bo. Vzrok je preprosto v tem, da se ne izide. Pri novi jedrski elektrarni je treba upoštevati veliko več varnostnih dejavnikov. Ni mogoče popolnoma izključiti nesreče, kot smo jo videli v Fukušimi ali v Černobilu, tveganje je mogoče le zmanjšati. Stroški varnostnih ukrepov so danes tako visoki, da jedrska energija ne more več tekmovati z razumnejšimi čistimi rešitvami, kot sta vetrna ali sončna energija. Jedrske elektrarne Krško 2 tako nikoli ne bodo zgradili.”
Medtem ko se vse manjša konkurenčnost jedrske energije okoljevarstveniku zdi logična, se Stritar razmeram na trgu čudi. “Gledam, kaj se dogaja na trgu elektrike, in nič ne razumem. Kako, da je elektrika v Evropi zdaj tako poceni, mi ni jasno. Poslušam razlage, a po zdravi pameti mi ni jasno, kako je to mogoče. In ta nizka cena za marsikoga ni koristna. Vse večji problem imamo s TEŠ-em. Nuklearka sicer še ni pod vodo, ampak stanje je bistveno slabše, kot je bilo. V drugih državah že razmišljajo o zapiranju nukleark. Če bo zmanjkalo denarja oziroma če bodo zaradi pomanjkanja denarja jedrsko varnost res začeli krčiti, bo treba povzdigniti glas.”
V posavskem jedrskem lokalnem partnerstvu opozarjajo, da je vlada 10. marca sprejela besedilo predloga Resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025. Resolucija je zakonska podlaga za umestitev suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva, kar bo po mnenju lokalnega partnerstva zahtevalo nov jedrski objekt.
Na Upravi RS za jedrsko varnost zatrjujejo, da se glede suhega skladišča ni začel še noben upravni postopek. “Tako da ni bilo še nobenega formalnega razloga, da bi se postopek začel.”
Stritar pravi, da ne gre za nov jedrski objekt. »Samo obstoječi objekt bodo spremenili. Upravljavec bo del svojega procesa, to je skladiščenje izrabljenega goriva, ki je zdaj v bazenu, prestavil v suhe zabojnike, ki so bistveno bolj varni. To bo naredil na svoji lokaciji, pod svojim upravljanjem, tako da bo to samo nekaj, kar se spremeni znotraj samega objekta. Nov objekt bi bil, če bi šlo za drugega upravljavca, za druge ljudi, drugo organizacijsko strukturo.«
Če bi šlo za nov objekt, bi pri postopkih morala sodelovati javnost. Stritar zatrjuje, da ničesar ne skrivajo: “Jaz nimam nič proti temu, da se javnost vključi. Moj nasvet je, da naredimo tudi presojo vplivov na okolje.”
Haverkamp meni, da gre za odločitev države, toda ob tem bi morale biti jasne vse informacije glede podaljšanja obratovanja: “Pomembno je, da slovenska vlada sprejme odločitve na podlagi jasnih informacij. Trenutno jih sprejema na osnovi razmerij moči, uveljavljenih načinov delovanja, ne pa na osnovi primerjave obstoječih možnosti.”
Mednarodnega specialista za energetsko politiko in nuklearno fiziko skrbi premajhno vključevanje javnosti v razpravo o podaljšanju obratovanja krške nuklearke.
Sanja Rokvič iz posavskega jedrskega lokalnega partnerstva izpostavlja, da je uprava za jedrsko varnost podaljšala življenjsko dobo reaktorske posode s 40 na 60 let brez presoje vplivov na okolje in brez čezmejne presoje vplivov na okolje, torej brez sodelovanja javnosti. Niso naredili presoje vseh vplivov na okolje, kar priporočajo podpisane okoljske konvencije in direktiva EURATOM. Prav tako ni bilo izdano okoljevarstveno soglasje.
Sanji Rokvič se zdi problematična tudi odločitev za zidavo suhega skladišča izrabljenega jedrskega goriva v Krškem, ki je zapisna v resoluciji o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016-2025, brez seznanitve javnosti.
“Lokalno prebivalstvo sploh ne ve, kaj se dogaja.”
Na očitke o premajhnem sodelovanju z javnostjo Stritar izpostavlja lanski občinski svet občine Krško, na katerem so želeli pojasniti, kaj se dogaja. “Vendar ni bilo nikogar, ki bi nas kaj vprašal.” V lokalnem partnerstvu odgovarjajo, da je bil dogodek sklican v času dopustov in da javnost tudi sicer v odločitve ni dovolj vključena.
Stritar pravi, da so pripravljeni priti kamorkoli in vse pojasniti, a ne ve, kolikšna bo vsota vseh varnostnih posodobitev, saj je to stvar upravljavcev in lastnikov elektrarne. Obrnili smo se GEN energijo, kjer so nas napotili neposredno na elektrarno. Iz nuklearke pa smo prejeli odgovor, da je bila prva faza varnostnih nadgradenj končana pred in med remontom 2013, medtem ko bo večina ostalih modifikacij končanih leta 2021. Na vprašanje o stroških varnostnih nadgradenj so odgovorili, da so ti že vključeni v ceno električne energije, torej niso odgovorili na vprašanje. Po vztrajanju so po telefonu pojasnili, da teh informacij ne nameravajo dati, saj nuklearka ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Država v nuklearki namreč nima večinskega deleža, ampak le 50-odstotnega.
Stritar zagotavlja, da zaradi pomanjkanja denarja jedrska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena, saj lastniki dajejo dovolj denarja za osebje, vzdrževanje in nadgradnje. “Za zdaj ta zgornji del sredstev še ni bil ogrožen, lastniki elektrarni puščajo dovolj manevrskega prostora, da pametno vlaga v varnostne nadgradnje. Ko pa se bo to začelo krčiti, nas bo res moralo začeti skrbeti. Zadeve se še ne krčijo, ta del še ni ogrožen.”
Tveganje je izredno majhno. “Govorimo o dogodkih, ki so primerljivi z redkostjo cunamija. Govorimo o izjemno velikih potresih, ki bi se zgodili hkrati s kakšnim drugim dogodkom. Govorimo o vrednosti 10-7, torej enkrat na 10 milijonov let.”
Greenpeace pa opozarja na lekcijo iz Černobila in Fukušime. “Varnostne pomanjkljivosti bi Slovenija morala odpraviti, ker smo se ob nesreči v Fukušimi naučili, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega in da je to treba preprečiti. Da se ob morebitni nesreči ne bi vprašali, zakaj nismo pravočasno poskrbeli za varnost.”
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Neveljaven email naslov