Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
So peticije utvara ali z njimi res lahko spreminjamo svet? Na to vprašanje odgovarjajo: Metka Naglič, Amnesty International Slovenija, Nataša Šram, pobudnica peticije za spremembe v šolstvu, Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, Eva Irgl, poslanka SDS, ki že nekaj mandatov vodi komisijo za peticije, poslanec LMŠ Brane Golubović, ker je prvi obraz uspešne peticije za vpis pravice do vode v Ustavo, in evropska poslanka Tanja Fajon, ki s sopodpisniki mednarodne peticije predsednika Evropskega parlamenta Tajanija poziva k odstopu.
So peticije utvara ali z njimi res lahko spreminjamo svet?
Vsak dan se pojavi kakšna nova peticija. 45. člen Ustave pravi, da imamo državljani pravico do vlaganja peticij. Peticije so lahko predlogi, prošnje, zahteve, pritožbe, po vsebini, podpisnikih in naslovnikih pa so zelo različne. Pobudniki peticij iščejo podporo in podpise na vse mogoče načine, somišljenike iščejo in nagovarjajo na ulicah, v medijih, na spletu, potem pa peticije naslovijo na državne organe, nosilce oblasti, odločevalce, podjetja. Ali so peticije le utvara ali državljanke in državljani res z njimi lahko spreminjamo svet?
Metka Naglič, Amnesty International Slovenija, pravi, da je AI nastal s peticijo in da imajo z apeli in peticijami bogate izkušnje, zaupala nam je nekaj ugotovitev in spoznanj, ki so se nabrali v desetletjih vlaganja peticij, pisanja apelov, zbiranja podpisov.
“Včasih imaš občutek, da si na trgu peticij, a je, objektivno gledano, dobro, da je peticij veliko.” – Metka Naglič
Poklicali smo evropsko poslanko Tanjo Fajon. Socialdemokrati so namreč zagnali mednarodno peticijo, s katero pozivajo predsednika Evropskega parlamenta Tajanija k odstopu zaradi znanih spornih izjav v Bazovici: “Poglavitno sporočilo je, da Tajaniju ne bo več uspelo zasedati visokih položajev v prihodnje. Sovražni, nestrpni govor, revizionizem ali celo fašizem nimajo prostora v Evropski uniji.”
Pred tremi leti je skupina posameznikov, ki so se spoznali prek družabnih omrežij, začela zbirati podpise pod peticijo za vpis neodtujljive pravice do pitne vode v ustavo. Takrat se je veliko govorilo o privatizacijskih apetitih po vodnih virih in ta spletna peticija še danes velja za eno najuspešnejših, z rekordnim številom zbranih podpisov in z doseženim ciljem, ki so si ga zastavili. Prvi obraz te civilne pobude in peticije je bil Brane Golubović, zdaj poslanec, vodja poslanske skupine LMŠ: “Za vsak cilj, ki si ga s peticijo zastaviš, potrebuješ podpise, moraš aktivirati ljudi in ljudi, s katerimi se pogovarjaš, da se zadeva izpelje. Da tega sogovornika dobiš, moraš pristopati spoštljivo, odločno in argumentirano. Stvar mora temeljiti na zaupanju.”
Zadnje dni pa zelo odmeva in razburja peticija za spremembo šolskega sistema, njena pobudnica je Nataša Šram, pod to spletno peticijo, ki ima 14 zahtev, med drugim zmanjšanje obsega snovi, manj domačih nalog, več športa, ukinitev mature, ukinitev nacionalnega preverjanja znanja in tako naprej, se je od konca januarja nabralo že več kot 22 tisoč podpisov, predstavnike društva Svet staršev, ki ga vodi Šramova, je sprejel tudi minister za izobraževanje, povabili so jih celo na jutrišnjo sejo odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino v Državnem zboru, kot ste verjetno opazili, pa se marsikdo v strokovnih krogih drži za glavo … Nataša Šram je povedala, da imajo pobudniki peticije za spremembo šolstva veliko izkušenj, s katerimi želijo ustvariti prostor za pogovor, prepričana je, da očitno doslej še nihče ni napisal peticije o šolstvu tako, kot so jo napisali oni. Šramova verjame, da je s peticijami mogoče doseči spremembe.
“Verjamem, da je s peticijami mogoče doseči spremembe. Opazovala sem peticijo proti odstrelu medveda, ki je imela le 800 podpisov, pa potem medveda niso odstrelili.” – Nataša Šram
Dr. Jernej Pikalo minister za izobraževanje, znanost in šport: “Moj odnos do njih je načelno pozitiven. Peticije mi dajo povratno informacijo družbe, da se v njej nekaj dogaja, da se ljudje organizirajo, da imajo vprašanja, da želijo nekaj spremeniti, zato je prav, da jih poslušamo.”
V Državnem zboru je bila za obravnavo peticij, vlog in pobud državljanov ustanovljena Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Komisijo vodi poslanec, poslanka največje opozicijske stranke. Že kar nekaj mandatov je predsednica te komisije Eva Irgl, poslanka SDS, ki verjame, da so peticije zelo pomembne in da lahko premikajo stvari. “V prejšnjem mandatu smo prejeli približno 660 vlog državljank in državljanov, vse smo obravnavali, največ se jih dotika področja pravosodja, veliko peticij je s področja delovnopravne zakonodaje, socialnih vprašanj, zadnje čase pa veliko tudi s področja zdravstva, povezane so predvsem s čakalnimi vrstami v zdravstvu.”
Ljudje bi morali imeti vpliv na izvrševanje oblasti. Ustava nam res daje pravico do vlaganja peticij, ni pa določeno, kakšne dolžnosti imajo tisti, na katere peticije naslavljamo. Predlog, da bi se vsebino pravice do peticije uredilo z zakonom, je bilo slišati tudi iz Urada varuha človekovih pravic, saj pobudniki pogosto niso zadovoljni z odgovori, včasih se naslovniki na peticije odzivajo prepočasi ali pa sploh ne odgovorijo. Kot smo slišali, je peticija le eden izmed vzvodov, pomembni so vztrajnost, vsebina peticije, pravi trenutek, tudi verodostojnost vlagateljev in njihove sposobnosti za konstruktivni dialog. Nič pa se ne more zgoditi in spremeniti brez aktivnih državljank in državljanov.
1287 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
So peticije utvara ali z njimi res lahko spreminjamo svet? Na to vprašanje odgovarjajo: Metka Naglič, Amnesty International Slovenija, Nataša Šram, pobudnica peticije za spremembe v šolstvu, Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, Eva Irgl, poslanka SDS, ki že nekaj mandatov vodi komisijo za peticije, poslanec LMŠ Brane Golubović, ker je prvi obraz uspešne peticije za vpis pravice do vode v Ustavo, in evropska poslanka Tanja Fajon, ki s sopodpisniki mednarodne peticije predsednika Evropskega parlamenta Tajanija poziva k odstopu.
So peticije utvara ali z njimi res lahko spreminjamo svet?
Vsak dan se pojavi kakšna nova peticija. 45. člen Ustave pravi, da imamo državljani pravico do vlaganja peticij. Peticije so lahko predlogi, prošnje, zahteve, pritožbe, po vsebini, podpisnikih in naslovnikih pa so zelo različne. Pobudniki peticij iščejo podporo in podpise na vse mogoče načine, somišljenike iščejo in nagovarjajo na ulicah, v medijih, na spletu, potem pa peticije naslovijo na državne organe, nosilce oblasti, odločevalce, podjetja. Ali so peticije le utvara ali državljanke in državljani res z njimi lahko spreminjamo svet?
Metka Naglič, Amnesty International Slovenija, pravi, da je AI nastal s peticijo in da imajo z apeli in peticijami bogate izkušnje, zaupala nam je nekaj ugotovitev in spoznanj, ki so se nabrali v desetletjih vlaganja peticij, pisanja apelov, zbiranja podpisov.
“Včasih imaš občutek, da si na trgu peticij, a je, objektivno gledano, dobro, da je peticij veliko.” – Metka Naglič
Poklicali smo evropsko poslanko Tanjo Fajon. Socialdemokrati so namreč zagnali mednarodno peticijo, s katero pozivajo predsednika Evropskega parlamenta Tajanija k odstopu zaradi znanih spornih izjav v Bazovici: “Poglavitno sporočilo je, da Tajaniju ne bo več uspelo zasedati visokih položajev v prihodnje. Sovražni, nestrpni govor, revizionizem ali celo fašizem nimajo prostora v Evropski uniji.”
Pred tremi leti je skupina posameznikov, ki so se spoznali prek družabnih omrežij, začela zbirati podpise pod peticijo za vpis neodtujljive pravice do pitne vode v ustavo. Takrat se je veliko govorilo o privatizacijskih apetitih po vodnih virih in ta spletna peticija še danes velja za eno najuspešnejših, z rekordnim številom zbranih podpisov in z doseženim ciljem, ki so si ga zastavili. Prvi obraz te civilne pobude in peticije je bil Brane Golubović, zdaj poslanec, vodja poslanske skupine LMŠ: “Za vsak cilj, ki si ga s peticijo zastaviš, potrebuješ podpise, moraš aktivirati ljudi in ljudi, s katerimi se pogovarjaš, da se zadeva izpelje. Da tega sogovornika dobiš, moraš pristopati spoštljivo, odločno in argumentirano. Stvar mora temeljiti na zaupanju.”
Zadnje dni pa zelo odmeva in razburja peticija za spremembo šolskega sistema, njena pobudnica je Nataša Šram, pod to spletno peticijo, ki ima 14 zahtev, med drugim zmanjšanje obsega snovi, manj domačih nalog, več športa, ukinitev mature, ukinitev nacionalnega preverjanja znanja in tako naprej, se je od konca januarja nabralo že več kot 22 tisoč podpisov, predstavnike društva Svet staršev, ki ga vodi Šramova, je sprejel tudi minister za izobraževanje, povabili so jih celo na jutrišnjo sejo odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino v Državnem zboru, kot ste verjetno opazili, pa se marsikdo v strokovnih krogih drži za glavo … Nataša Šram je povedala, da imajo pobudniki peticije za spremembo šolstva veliko izkušenj, s katerimi želijo ustvariti prostor za pogovor, prepričana je, da očitno doslej še nihče ni napisal peticije o šolstvu tako, kot so jo napisali oni. Šramova verjame, da je s peticijami mogoče doseči spremembe.
“Verjamem, da je s peticijami mogoče doseči spremembe. Opazovala sem peticijo proti odstrelu medveda, ki je imela le 800 podpisov, pa potem medveda niso odstrelili.” – Nataša Šram
Dr. Jernej Pikalo minister za izobraževanje, znanost in šport: “Moj odnos do njih je načelno pozitiven. Peticije mi dajo povratno informacijo družbe, da se v njej nekaj dogaja, da se ljudje organizirajo, da imajo vprašanja, da želijo nekaj spremeniti, zato je prav, da jih poslušamo.”
V Državnem zboru je bila za obravnavo peticij, vlog in pobud državljanov ustanovljena Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Komisijo vodi poslanec, poslanka največje opozicijske stranke. Že kar nekaj mandatov je predsednica te komisije Eva Irgl, poslanka SDS, ki verjame, da so peticije zelo pomembne in da lahko premikajo stvari. “V prejšnjem mandatu smo prejeli približno 660 vlog državljank in državljanov, vse smo obravnavali, največ se jih dotika področja pravosodja, veliko peticij je s področja delovnopravne zakonodaje, socialnih vprašanj, zadnje čase pa veliko tudi s področja zdravstva, povezane so predvsem s čakalnimi vrstami v zdravstvu.”
Ljudje bi morali imeti vpliv na izvrševanje oblasti. Ustava nam res daje pravico do vlaganja peticij, ni pa določeno, kakšne dolžnosti imajo tisti, na katere peticije naslavljamo. Predlog, da bi se vsebino pravice do peticije uredilo z zakonom, je bilo slišati tudi iz Urada varuha človekovih pravic, saj pobudniki pogosto niso zadovoljni z odgovori, včasih se naslovniki na peticije odzivajo prepočasi ali pa sploh ne odgovorijo. Kot smo slišali, je peticija le eden izmed vzvodov, pomembni so vztrajnost, vsebina peticije, pravi trenutek, tudi verodostojnost vlagateljev in njihove sposobnosti za konstruktivni dialog. Nič pa se ne more zgoditi in spremeniti brez aktivnih državljank in državljanov.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? O sistemskih vzrokih za aktualno dogajanje z Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice.
Nova era polarizacije. Tako so pri mednarodni organizaciji Novinarji brez meja naslovili 20. izdajo indeksa svobode medijev po svetu. Ugotavljajo, da se v informacijskem kaosu, ki smo mu priča, dogaja polarizacija tako na ravni držav kot na mednarodni ravni. Slovenija pri tem ni izjema in tako ne zaostaja za trendom polarizacije. To se vidi tudi pri letošnji oceni na indeksu svobode medijev in mestu, ki ga je zasedla. Slovenija je namreč padla za 18 mest. Tako nizko še ni bila nikoli. Zdaj se na indeksu svobode medijev uvršča v kategorijo držav, ki so označene kot “problematične”. "Slovenija se je pomaknila iz kategorije držav, v kateri so razmere opisane kot "zadovoljive", v kategorijo držav, v kateri so razmere opisane kot "problematične". Slovenija je izgubila 18 mest. S 36 je padla na 54 mesto." - Pavol Szalai, Novinarji brez meja
Dan upora proti okupatorju ponuja imenitno priložnost, da se o pomembnosti zgodovine in vloge same zgodovinopisne stroke pri nas pogovorimo z Markom Zajcem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino je ravno tistih let, da se še lahko spominja življenja v skupni Jugoslaviji, ostali dve tretjini časa pa je preživel v samostojni Sloveniji. Sprva ga je strokovno najbolj navdušilo 19. stoletje, ko smo Slovenci pod Habsburžani začeli jasno izražati svojo narodno samobitnost. V zadnjih letih se je osredinil na drugo polovico 20. stoletja. Vmes je zanimiva zgodovinska pričevanja vpletal tudi v program študentskega radia in tam navduševal z oddajo Kocine zgodovine.
Analize in številke govorijo pomembno zgodbo, v kateri se razvija slovenski šport, ki na letni ravni generira 1,6 odstotka BDP. Skozi javna sredstva se v šport vrača manj kot petina teh sredstev, zato si želi športna sfera prevetritev in sprememb. Priložnosti je ogromno, zato bo zelo pomembna konkretna usmeritev države, ki bi s sistemskimi ureditvami premostila še eno težavo, ki se trenutno kaže v športu. Analiza zakulisja delovanja športa in njegovih vplivov, ki jih ima na družbo. O katerih težavah bo morala prihodnja vlada obvezno govoriti?
Znanstveniki že leta opozarjajo, da bo podnebna kriza največji izziv človeštva v prihodnjem desetletju. Kako to, da smo jo v slovenski predvolilni kampanji komajda zasledili? Z okoljevarstveniki, mladimi in raziskovalci razmišljamo o tem, katera področja bo morala prihodnja vlada obvezno nasloviti, kakšne so želje in zahteve volivcev, kateri ukrepi so najbolj nujni, kako zagotoviti denar zanje in zakaj je okolje iz predvolilne kampanje skorajda izginilo. Pred volitvami se je o okoljskih problematikah Jan Grilc pogovarjal z Gajo Brecelj in Andrejem Gnezdo iz Umanotere, Mihom Mikljem iz Mladih za podnebno pravičnost ter Aljošo Slameršakom, klimatologom in ekonomistom.
Astroturfing predstavlja pomemben del političnega boja na družbenih omrežjih. O tem, kako izgleda zakulisje manipulacije ob pomoči neavtentičnih profilov na družabnih omrežjih v podporo določene politične opcije, zakaj morajo ta mnenja izgledati kot mnenja navadnih državljanov in kakšne posledice ima to za napadene posameznike in organizacije, smo se pogovarjali z novinarjema spletnega medija Pod črto, kjer se več mesecev preiskovali lažne profile na twitterju in svoje ugotovitve predstavili v podkast seriji Lažne realnosti.
V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130 tisoč ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200 tisoč žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?
Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale soočiti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti doktorjem Mojmirjem Mrakom.
Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.
Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.
Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami. O več kot štirih desetletjih dezinstitucionalizacije v Sloveniji, ko za razliko od mnogih drugih držav nismo v celoti zaprli še nobene institucije, se bomo pogovarjali z dr. Andrejo Rafaelič in dr. Vitom Flakerjem.
Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območjih, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja. Analitično o vsem tem v Vročem mikrofonu, ki ga je v živo pripravil Gašper Andrinek z gostoma.
Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas.
V skladiščih so še vedno številne surovine, ki so jih trgovci kupovali pred novim letom po občutno nižjih cenah, maloprodajne cene hrane pa rastejo. Ljudje bi morali razmisliti, kaj kupujejo, da bodo nakupljeno hrano tudi zares porabili. Med epidemijo se je količina zavržene hrane namreč povečala, čeprav smo več kuhali doma. O tem, kako se kot kupec racionalno vesti v obdobju neracionalnosti, smo se pogovarjali s predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin in agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem.
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Neveljaven email naslov