Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Zadnjič veliki derbi slovenskega nogometa. Maribor proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Drama in vse kar spada zraven. Nato nekje na polovici prvega polčasa, tik po izključitvi in med prvim golom, Viole razvijejo transparent, ki na nek psevdo duhovit način govori o odnosu navijačev do župana Ljubljane in voditelja stranke Pozitivna Slovenija Zorana Jankoviča.
“Raje štajerska odcepitev pade, kot Janković za predsednika vlade” – so zapisali Viole!
Ni ravno jambski enajsterec, oziroma, je bila na tekmi kvaliteta nogometa boljša kot pesnjenje navijačev. A da ne bomo zašli na področje priljubljenega Navala na šport se vrnimo – k nam bližji – analizi družbenih pojavov.
Torej; o organiziranih nogometnih navijačih, ki sami sebe promovirajo s pretencioznim nazivom “ultrasi, si razmišljajoči človek – lahko tudi ljubitelj nogometa – pač misli svoje. V glavnem gre za mladeniče, ki so v otroštvu imeli pretirano radi mamo, ali pa se jim večina misli porodi že v hrbtenjači.
Kakorkoli; Viole in Green Dragonsi na drugi strani niso ravno referenca, s katero bi razlagali družbene pojave na slovenskem, kaj šele rezultate bližajočih volitev! Čeprav, po drugi strani, se je bolj za zanesti na vzdušje med nogometnimi navijači kot na rezultate javno-mnenjskih raziskav.
Viole torej razvijejo borno spesnjen verz in 12.000 ljudi zaploska. Na stadionu nas je sicer 12.500, a nogometaši ne morejo ploskati, nekaj je kratkovidnih, pa tudi ljubljanski navijači napisu ne ploskajo. Razmišljajočega ob napisu sicer oblije hladen pot, kajti kakšne volitve pa nas čakajo, če so se politično angažirali celo nogometni navijači?
Po drugi strani pa ploskajoč stadion razmišljajočemu da obilo snovi v razmislek. Namreč; znotraj slovenske volilske aritmetike je 12.000 ljudi ogromna številka. 12.000 tisoč glasov ne odloča o malenkostih, kot so volilni prag in število poslancev, temveč 12.000 glasov pomeni razliko med vlado in opozicijo!
Tolikšno število je 12.000 glasov znotraj dobrega milijona in pol volilnih upravičencev. Poln stadion, ki ploska protijankovičevski paroli je treba jemati še kako resno, saj je vzorec nekajkrat večji, kot tisti, s katerim se hvalijo agencije za raziskovanje javnega mnenja.
Prvo neizpodbitno dejstvo je tisto, po katerem nogometni Maribor sovraži nogometno Ljubljano. Dobro; tudi ne-nogometni Maribor sovraži ne-nogometno Ljubljano, a to je tema za neke druge analize. Ostanimo pri nogometu. Jankovičev greh je njegova povezava z nogometom. Zgradil je Stožice, ki premorejo tudi nogometno zelenico.
Skozi Mariborsko nogometno optiko je to dovolj za sovraštvo. Hočemo povedati, da bi 12.000 navijačev Maribora, Jankoviča sovražilo še bolj, če bi bil recimo predsednik NK Olimpija; če pa bi bil njegov Jure namesto poslovnež Olimpijin centerfor in bi v Ljudskem vrtu z glavo zadel za 1:0, bi se lahko Zoran poslovil od kandidature.
Zdaj pa najzanimivejše: v Mariboru je Zoran Jankovič kot župan Ljubljane – kajti Stožice je gradil v tej vlogi – nekajkrat bolj osovražen kot domači župan Franc Kangler. Ker Mariborčani pač sovražijo Ljubljančane, Kangler pa ni Ljubljančan. Je iz Dupleka.
Še bolj smešno pa je dejstvo, da po besedah Jankovičevih kritikov, ki jih ni malo, župan s strašnim zadolževanjem dobesedno uničuje Ljubljano. To dejstvo bi moralo, po logiki stvari, med mariborskimi nogometnimi navijači povzročiti navdušenje. Vsak, ki je sovražnik Ljubljane in jo uničuje, je njihov prijatelj.
V salto mortalski optiki to hkrati pomeni, da je vsak prijatelj Maribora tudi prijatelj Viol. Navijači, ki sovražijo Zorana Jankoviča, torej ljubijo Franca Kanglerja – ki pa z vesoljskimi projekti tipa EPK in Univerzijada, Maribor uničuje vsaj približno toliko, kot Zoran uničuje Ljubljano.
Da je teorija pravilna, pokaže preizkus enačbe, po katerem Kangler sovraži Ljubljano čeprav ni Viola in Green Dragonsi Ljubijo Jankoviča, čeprav ni Slovenec.
Če se torej vrnemo k separatističnemu transparentu, ki napoveduje odcepitev Štajerske v primeru Jankovičevega mandatarstva, vidimo, da se Štajerci odrekajo maničnemu zadolževalcu Ljubljane, ter se samodejno zaupajo Šrotu in Kanglerju – maničnima zadoževalcema Maribora in Celja. Seveda je mogoče, da bi lahko po odcepitvi republika Štajerska sklenila dolgoročno zavezništvo z republiko Primorsko, ki bi jo vodil manični zadolževalec Popovič.
Kakorkoli; politična analiza znotraj razmer nogometnega navijaštva je nekajkrat bolj zabavna, kot politična analiza znotraj merjenja javnega mnenja, zato bi veljalo s prakso nadaljevati tudi v realni politiki.
Mnogi novinarji in politiki so pričeli volitve imenovati za »tekmo« med političnimi strankami, programi in kandidati! Ali gre za naključje ali le za lapsus, ko po nemarnem zamenjujejo nekaj tako bazičnega kot je pravica do politične izbire z nečim tako prozaičnim kot je tekmovanje, najbrž ne bomo zvedeli nikoli; a vendar bi veljalo zmotno poimenovanje izkoristiti za splošno dobro.
Namesto volitev naj bi se vsi kandidati, stranke in njihovi programi spopadli na nogometnem igrišču. Organizirali bi ligaško tekmovanje v strankarskem nogometu in volivci bi bili hkrati navijači. Najboljši moštvi bi se 4. decembra v finalni tekmi pomerili za naslov prve in edine vladne stranke.
Če bi volivci videli Janšo, Viranta, Golobiča, Pahorja, Erjavca, Žerjava in seveda Katarino tekati na čelu svojih moštev, bi hkrati to pomenilo edino manifestacijo politične konkretnosti, kar bi je bili deležni v vsem predvolilnem obdobju.
Usoda je tekmo med Olimpijo in Mariborom končala z 2: 2 ter s tem le še enkrat več preprečila bratomorno vojno.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Zadnjič veliki derbi slovenskega nogometa. Maribor proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Drama in vse kar spada zraven. Nato nekje na polovici prvega polčasa, tik po izključitvi in med prvim golom, Viole razvijejo transparent, ki na nek psevdo duhovit način govori o odnosu navijačev do župana Ljubljane in voditelja stranke Pozitivna Slovenija Zorana Jankoviča.
“Raje štajerska odcepitev pade, kot Janković za predsednika vlade” – so zapisali Viole!
Ni ravno jambski enajsterec, oziroma, je bila na tekmi kvaliteta nogometa boljša kot pesnjenje navijačev. A da ne bomo zašli na področje priljubljenega Navala na šport se vrnimo – k nam bližji – analizi družbenih pojavov.
Torej; o organiziranih nogometnih navijačih, ki sami sebe promovirajo s pretencioznim nazivom “ultrasi, si razmišljajoči človek – lahko tudi ljubitelj nogometa – pač misli svoje. V glavnem gre za mladeniče, ki so v otroštvu imeli pretirano radi mamo, ali pa se jim večina misli porodi že v hrbtenjači.
Kakorkoli; Viole in Green Dragonsi na drugi strani niso ravno referenca, s katero bi razlagali družbene pojave na slovenskem, kaj šele rezultate bližajočih volitev! Čeprav, po drugi strani, se je bolj za zanesti na vzdušje med nogometnimi navijači kot na rezultate javno-mnenjskih raziskav.
Viole torej razvijejo borno spesnjen verz in 12.000 ljudi zaploska. Na stadionu nas je sicer 12.500, a nogometaši ne morejo ploskati, nekaj je kratkovidnih, pa tudi ljubljanski navijači napisu ne ploskajo. Razmišljajočega ob napisu sicer oblije hladen pot, kajti kakšne volitve pa nas čakajo, če so se politično angažirali celo nogometni navijači?
Po drugi strani pa ploskajoč stadion razmišljajočemu da obilo snovi v razmislek. Namreč; znotraj slovenske volilske aritmetike je 12.000 ljudi ogromna številka. 12.000 tisoč glasov ne odloča o malenkostih, kot so volilni prag in število poslancev, temveč 12.000 glasov pomeni razliko med vlado in opozicijo!
Tolikšno število je 12.000 glasov znotraj dobrega milijona in pol volilnih upravičencev. Poln stadion, ki ploska protijankovičevski paroli je treba jemati še kako resno, saj je vzorec nekajkrat večji, kot tisti, s katerim se hvalijo agencije za raziskovanje javnega mnenja.
Prvo neizpodbitno dejstvo je tisto, po katerem nogometni Maribor sovraži nogometno Ljubljano. Dobro; tudi ne-nogometni Maribor sovraži ne-nogometno Ljubljano, a to je tema za neke druge analize. Ostanimo pri nogometu. Jankovičev greh je njegova povezava z nogometom. Zgradil je Stožice, ki premorejo tudi nogometno zelenico.
Skozi Mariborsko nogometno optiko je to dovolj za sovraštvo. Hočemo povedati, da bi 12.000 navijačev Maribora, Jankoviča sovražilo še bolj, če bi bil recimo predsednik NK Olimpija; če pa bi bil njegov Jure namesto poslovnež Olimpijin centerfor in bi v Ljudskem vrtu z glavo zadel za 1:0, bi se lahko Zoran poslovil od kandidature.
Zdaj pa najzanimivejše: v Mariboru je Zoran Jankovič kot župan Ljubljane – kajti Stožice je gradil v tej vlogi – nekajkrat bolj osovražen kot domači župan Franc Kangler. Ker Mariborčani pač sovražijo Ljubljančane, Kangler pa ni Ljubljančan. Je iz Dupleka.
Še bolj smešno pa je dejstvo, da po besedah Jankovičevih kritikov, ki jih ni malo, župan s strašnim zadolževanjem dobesedno uničuje Ljubljano. To dejstvo bi moralo, po logiki stvari, med mariborskimi nogometnimi navijači povzročiti navdušenje. Vsak, ki je sovražnik Ljubljane in jo uničuje, je njihov prijatelj.
V salto mortalski optiki to hkrati pomeni, da je vsak prijatelj Maribora tudi prijatelj Viol. Navijači, ki sovražijo Zorana Jankoviča, torej ljubijo Franca Kanglerja – ki pa z vesoljskimi projekti tipa EPK in Univerzijada, Maribor uničuje vsaj približno toliko, kot Zoran uničuje Ljubljano.
Da je teorija pravilna, pokaže preizkus enačbe, po katerem Kangler sovraži Ljubljano čeprav ni Viola in Green Dragonsi Ljubijo Jankoviča, čeprav ni Slovenec.
Če se torej vrnemo k separatističnemu transparentu, ki napoveduje odcepitev Štajerske v primeru Jankovičevega mandatarstva, vidimo, da se Štajerci odrekajo maničnemu zadolževalcu Ljubljane, ter se samodejno zaupajo Šrotu in Kanglerju – maničnima zadoževalcema Maribora in Celja. Seveda je mogoče, da bi lahko po odcepitvi republika Štajerska sklenila dolgoročno zavezništvo z republiko Primorsko, ki bi jo vodil manični zadolževalec Popovič.
Kakorkoli; politična analiza znotraj razmer nogometnega navijaštva je nekajkrat bolj zabavna, kot politična analiza znotraj merjenja javnega mnenja, zato bi veljalo s prakso nadaljevati tudi v realni politiki.
Mnogi novinarji in politiki so pričeli volitve imenovati za »tekmo« med političnimi strankami, programi in kandidati! Ali gre za naključje ali le za lapsus, ko po nemarnem zamenjujejo nekaj tako bazičnega kot je pravica do politične izbire z nečim tako prozaičnim kot je tekmovanje, najbrž ne bomo zvedeli nikoli; a vendar bi veljalo zmotno poimenovanje izkoristiti za splošno dobro.
Namesto volitev naj bi se vsi kandidati, stranke in njihovi programi spopadli na nogometnem igrišču. Organizirali bi ligaško tekmovanje v strankarskem nogometu in volivci bi bili hkrati navijači. Najboljši moštvi bi se 4. decembra v finalni tekmi pomerili za naslov prve in edine vladne stranke.
Če bi volivci videli Janšo, Viranta, Golobiča, Pahorja, Erjavca, Žerjava in seveda Katarino tekati na čelu svojih moštev, bi hkrati to pomenilo edino manifestacijo politične konkretnosti, kar bi je bili deležni v vsem predvolilnem obdobju.
Usoda je tekmo med Olimpijo in Mariborom končala z 2: 2 ter s tem le še enkrat več preprečila bratomorno vojno.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov