Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Zadnjič veliki derbi slovenskega nogometa. Maribor proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Drama in vse kar spada zraven. Nato nekje na polovici prvega polčasa, tik po izključitvi in med prvim golom, Viole razvijejo transparent, ki na nek psevdo duhovit način govori o odnosu navijačev do župana Ljubljane in voditelja stranke Pozitivna Slovenija Zorana Jankoviča.
“Raje štajerska odcepitev pade, kot Janković za predsednika vlade” – so zapisali Viole!
Ni ravno jambski enajsterec, oziroma, je bila na tekmi kvaliteta nogometa boljša kot pesnjenje navijačev. A da ne bomo zašli na področje priljubljenega Navala na šport se vrnimo – k nam bližji – analizi družbenih pojavov.
Torej; o organiziranih nogometnih navijačih, ki sami sebe promovirajo s pretencioznim nazivom “ultrasi, si razmišljajoči človek – lahko tudi ljubitelj nogometa – pač misli svoje. V glavnem gre za mladeniče, ki so v otroštvu imeli pretirano radi mamo, ali pa se jim večina misli porodi že v hrbtenjači.
Kakorkoli; Viole in Green Dragonsi na drugi strani niso ravno referenca, s katero bi razlagali družbene pojave na slovenskem, kaj šele rezultate bližajočih volitev! Čeprav, po drugi strani, se je bolj za zanesti na vzdušje med nogometnimi navijači kot na rezultate javno-mnenjskih raziskav.
Viole torej razvijejo borno spesnjen verz in 12.000 ljudi zaploska. Na stadionu nas je sicer 12.500, a nogometaši ne morejo ploskati, nekaj je kratkovidnih, pa tudi ljubljanski navijači napisu ne ploskajo. Razmišljajočega ob napisu sicer oblije hladen pot, kajti kakšne volitve pa nas čakajo, če so se politično angažirali celo nogometni navijači?
Po drugi strani pa ploskajoč stadion razmišljajočemu da obilo snovi v razmislek. Namreč; znotraj slovenske volilske aritmetike je 12.000 ljudi ogromna številka. 12.000 tisoč glasov ne odloča o malenkostih, kot so volilni prag in število poslancev, temveč 12.000 glasov pomeni razliko med vlado in opozicijo!
Tolikšno število je 12.000 glasov znotraj dobrega milijona in pol volilnih upravičencev. Poln stadion, ki ploska protijankovičevski paroli je treba jemati še kako resno, saj je vzorec nekajkrat večji, kot tisti, s katerim se hvalijo agencije za raziskovanje javnega mnenja.
Prvo neizpodbitno dejstvo je tisto, po katerem nogometni Maribor sovraži nogometno Ljubljano. Dobro; tudi ne-nogometni Maribor sovraži ne-nogometno Ljubljano, a to je tema za neke druge analize. Ostanimo pri nogometu. Jankovičev greh je njegova povezava z nogometom. Zgradil je Stožice, ki premorejo tudi nogometno zelenico.
Skozi Mariborsko nogometno optiko je to dovolj za sovraštvo. Hočemo povedati, da bi 12.000 navijačev Maribora, Jankoviča sovražilo še bolj, če bi bil recimo predsednik NK Olimpija; če pa bi bil njegov Jure namesto poslovnež Olimpijin centerfor in bi v Ljudskem vrtu z glavo zadel za 1:0, bi se lahko Zoran poslovil od kandidature.
Zdaj pa najzanimivejše: v Mariboru je Zoran Jankovič kot župan Ljubljane – kajti Stožice je gradil v tej vlogi – nekajkrat bolj osovražen kot domači župan Franc Kangler. Ker Mariborčani pač sovražijo Ljubljančane, Kangler pa ni Ljubljančan. Je iz Dupleka.
Še bolj smešno pa je dejstvo, da po besedah Jankovičevih kritikov, ki jih ni malo, župan s strašnim zadolževanjem dobesedno uničuje Ljubljano. To dejstvo bi moralo, po logiki stvari, med mariborskimi nogometnimi navijači povzročiti navdušenje. Vsak, ki je sovražnik Ljubljane in jo uničuje, je njihov prijatelj.
V salto mortalski optiki to hkrati pomeni, da je vsak prijatelj Maribora tudi prijatelj Viol. Navijači, ki sovražijo Zorana Jankoviča, torej ljubijo Franca Kanglerja – ki pa z vesoljskimi projekti tipa EPK in Univerzijada, Maribor uničuje vsaj približno toliko, kot Zoran uničuje Ljubljano.
Da je teorija pravilna, pokaže preizkus enačbe, po katerem Kangler sovraži Ljubljano čeprav ni Viola in Green Dragonsi Ljubijo Jankoviča, čeprav ni Slovenec.
Če se torej vrnemo k separatističnemu transparentu, ki napoveduje odcepitev Štajerske v primeru Jankovičevega mandatarstva, vidimo, da se Štajerci odrekajo maničnemu zadolževalcu Ljubljane, ter se samodejno zaupajo Šrotu in Kanglerju – maničnima zadoževalcema Maribora in Celja. Seveda je mogoče, da bi lahko po odcepitvi republika Štajerska sklenila dolgoročno zavezništvo z republiko Primorsko, ki bi jo vodil manični zadolževalec Popovič.
Kakorkoli; politična analiza znotraj razmer nogometnega navijaštva je nekajkrat bolj zabavna, kot politična analiza znotraj merjenja javnega mnenja, zato bi veljalo s prakso nadaljevati tudi v realni politiki.
Mnogi novinarji in politiki so pričeli volitve imenovati za »tekmo« med političnimi strankami, programi in kandidati! Ali gre za naključje ali le za lapsus, ko po nemarnem zamenjujejo nekaj tako bazičnega kot je pravica do politične izbire z nečim tako prozaičnim kot je tekmovanje, najbrž ne bomo zvedeli nikoli; a vendar bi veljalo zmotno poimenovanje izkoristiti za splošno dobro.
Namesto volitev naj bi se vsi kandidati, stranke in njihovi programi spopadli na nogometnem igrišču. Organizirali bi ligaško tekmovanje v strankarskem nogometu in volivci bi bili hkrati navijači. Najboljši moštvi bi se 4. decembra v finalni tekmi pomerili za naslov prve in edine vladne stranke.
Če bi volivci videli Janšo, Viranta, Golobiča, Pahorja, Erjavca, Žerjava in seveda Katarino tekati na čelu svojih moštev, bi hkrati to pomenilo edino manifestacijo politične konkretnosti, kar bi je bili deležni v vsem predvolilnem obdobju.
Usoda je tekmo med Olimpijo in Mariborom končala z 2: 2 ter s tem le še enkrat več preprečila bratomorno vojno.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Zadnjič veliki derbi slovenskega nogometa. Maribor proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Drama in vse kar spada zraven. Nato nekje na polovici prvega polčasa, tik po izključitvi in med prvim golom, Viole razvijejo transparent, ki na nek psevdo duhovit način govori o odnosu navijačev do župana Ljubljane in voditelja stranke Pozitivna Slovenija Zorana Jankoviča.
“Raje štajerska odcepitev pade, kot Janković za predsednika vlade” – so zapisali Viole!
Ni ravno jambski enajsterec, oziroma, je bila na tekmi kvaliteta nogometa boljša kot pesnjenje navijačev. A da ne bomo zašli na področje priljubljenega Navala na šport se vrnimo – k nam bližji – analizi družbenih pojavov.
Torej; o organiziranih nogometnih navijačih, ki sami sebe promovirajo s pretencioznim nazivom “ultrasi, si razmišljajoči človek – lahko tudi ljubitelj nogometa – pač misli svoje. V glavnem gre za mladeniče, ki so v otroštvu imeli pretirano radi mamo, ali pa se jim večina misli porodi že v hrbtenjači.
Kakorkoli; Viole in Green Dragonsi na drugi strani niso ravno referenca, s katero bi razlagali družbene pojave na slovenskem, kaj šele rezultate bližajočih volitev! Čeprav, po drugi strani, se je bolj za zanesti na vzdušje med nogometnimi navijači kot na rezultate javno-mnenjskih raziskav.
Viole torej razvijejo borno spesnjen verz in 12.000 ljudi zaploska. Na stadionu nas je sicer 12.500, a nogometaši ne morejo ploskati, nekaj je kratkovidnih, pa tudi ljubljanski navijači napisu ne ploskajo. Razmišljajočega ob napisu sicer oblije hladen pot, kajti kakšne volitve pa nas čakajo, če so se politično angažirali celo nogometni navijači?
Po drugi strani pa ploskajoč stadion razmišljajočemu da obilo snovi v razmislek. Namreč; znotraj slovenske volilske aritmetike je 12.000 ljudi ogromna številka. 12.000 tisoč glasov ne odloča o malenkostih, kot so volilni prag in število poslancev, temveč 12.000 glasov pomeni razliko med vlado in opozicijo!
Tolikšno število je 12.000 glasov znotraj dobrega milijona in pol volilnih upravičencev. Poln stadion, ki ploska protijankovičevski paroli je treba jemati še kako resno, saj je vzorec nekajkrat večji, kot tisti, s katerim se hvalijo agencije za raziskovanje javnega mnenja.
Prvo neizpodbitno dejstvo je tisto, po katerem nogometni Maribor sovraži nogometno Ljubljano. Dobro; tudi ne-nogometni Maribor sovraži ne-nogometno Ljubljano, a to je tema za neke druge analize. Ostanimo pri nogometu. Jankovičev greh je njegova povezava z nogometom. Zgradil je Stožice, ki premorejo tudi nogometno zelenico.
Skozi Mariborsko nogometno optiko je to dovolj za sovraštvo. Hočemo povedati, da bi 12.000 navijačev Maribora, Jankoviča sovražilo še bolj, če bi bil recimo predsednik NK Olimpija; če pa bi bil njegov Jure namesto poslovnež Olimpijin centerfor in bi v Ljudskem vrtu z glavo zadel za 1:0, bi se lahko Zoran poslovil od kandidature.
Zdaj pa najzanimivejše: v Mariboru je Zoran Jankovič kot župan Ljubljane – kajti Stožice je gradil v tej vlogi – nekajkrat bolj osovražen kot domači župan Franc Kangler. Ker Mariborčani pač sovražijo Ljubljančane, Kangler pa ni Ljubljančan. Je iz Dupleka.
Še bolj smešno pa je dejstvo, da po besedah Jankovičevih kritikov, ki jih ni malo, župan s strašnim zadolževanjem dobesedno uničuje Ljubljano. To dejstvo bi moralo, po logiki stvari, med mariborskimi nogometnimi navijači povzročiti navdušenje. Vsak, ki je sovražnik Ljubljane in jo uničuje, je njihov prijatelj.
V salto mortalski optiki to hkrati pomeni, da je vsak prijatelj Maribora tudi prijatelj Viol. Navijači, ki sovražijo Zorana Jankoviča, torej ljubijo Franca Kanglerja – ki pa z vesoljskimi projekti tipa EPK in Univerzijada, Maribor uničuje vsaj približno toliko, kot Zoran uničuje Ljubljano.
Da je teorija pravilna, pokaže preizkus enačbe, po katerem Kangler sovraži Ljubljano čeprav ni Viola in Green Dragonsi Ljubijo Jankoviča, čeprav ni Slovenec.
Če se torej vrnemo k separatističnemu transparentu, ki napoveduje odcepitev Štajerske v primeru Jankovičevega mandatarstva, vidimo, da se Štajerci odrekajo maničnemu zadolževalcu Ljubljane, ter se samodejno zaupajo Šrotu in Kanglerju – maničnima zadoževalcema Maribora in Celja. Seveda je mogoče, da bi lahko po odcepitvi republika Štajerska sklenila dolgoročno zavezništvo z republiko Primorsko, ki bi jo vodil manični zadolževalec Popovič.
Kakorkoli; politična analiza znotraj razmer nogometnega navijaštva je nekajkrat bolj zabavna, kot politična analiza znotraj merjenja javnega mnenja, zato bi veljalo s prakso nadaljevati tudi v realni politiki.
Mnogi novinarji in politiki so pričeli volitve imenovati za »tekmo« med političnimi strankami, programi in kandidati! Ali gre za naključje ali le za lapsus, ko po nemarnem zamenjujejo nekaj tako bazičnega kot je pravica do politične izbire z nečim tako prozaičnim kot je tekmovanje, najbrž ne bomo zvedeli nikoli; a vendar bi veljalo zmotno poimenovanje izkoristiti za splošno dobro.
Namesto volitev naj bi se vsi kandidati, stranke in njihovi programi spopadli na nogometnem igrišču. Organizirali bi ligaško tekmovanje v strankarskem nogometu in volivci bi bili hkrati navijači. Najboljši moštvi bi se 4. decembra v finalni tekmi pomerili za naslov prve in edine vladne stranke.
Če bi volivci videli Janšo, Viranta, Golobiča, Pahorja, Erjavca, Žerjava in seveda Katarino tekati na čelu svojih moštev, bi hkrati to pomenilo edino manifestacijo politične konkretnosti, kar bi je bili deležni v vsem predvolilnem obdobju.
Usoda je tekmo med Olimpijo in Mariborom končala z 2: 2 ter s tem le še enkrat več preprečila bratomorno vojno.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Neveljaven email naslov