Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Zadnjič veliki derbi slovenskega nogometa. Maribor proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Drama in vse kar spada zraven. Nato nekje na polovici prvega polčasa, tik po izključitvi in med prvim golom, Viole razvijejo transparent, ki na nek psevdo duhovit način govori o odnosu navijačev do župana Ljubljane in voditelja stranke Pozitivna Slovenija Zorana Jankoviča.
“Raje štajerska odcepitev pade, kot Janković za predsednika vlade” – so zapisali Viole!
Ni ravno jambski enajsterec, oziroma, je bila na tekmi kvaliteta nogometa boljša kot pesnjenje navijačev. A da ne bomo zašli na področje priljubljenega Navala na šport se vrnimo – k nam bližji – analizi družbenih pojavov.
Torej; o organiziranih nogometnih navijačih, ki sami sebe promovirajo s pretencioznim nazivom “ultrasi, si razmišljajoči človek – lahko tudi ljubitelj nogometa – pač misli svoje. V glavnem gre za mladeniče, ki so v otroštvu imeli pretirano radi mamo, ali pa se jim večina misli porodi že v hrbtenjači.
Kakorkoli; Viole in Green Dragonsi na drugi strani niso ravno referenca, s katero bi razlagali družbene pojave na slovenskem, kaj šele rezultate bližajočih volitev! Čeprav, po drugi strani, se je bolj za zanesti na vzdušje med nogometnimi navijači kot na rezultate javno-mnenjskih raziskav.
Viole torej razvijejo borno spesnjen verz in 12.000 ljudi zaploska. Na stadionu nas je sicer 12.500, a nogometaši ne morejo ploskati, nekaj je kratkovidnih, pa tudi ljubljanski navijači napisu ne ploskajo. Razmišljajočega ob napisu sicer oblije hladen pot, kajti kakšne volitve pa nas čakajo, če so se politično angažirali celo nogometni navijači?
Po drugi strani pa ploskajoč stadion razmišljajočemu da obilo snovi v razmislek. Namreč; znotraj slovenske volilske aritmetike je 12.000 ljudi ogromna številka. 12.000 tisoč glasov ne odloča o malenkostih, kot so volilni prag in število poslancev, temveč 12.000 glasov pomeni razliko med vlado in opozicijo!
Tolikšno število je 12.000 glasov znotraj dobrega milijona in pol volilnih upravičencev. Poln stadion, ki ploska protijankovičevski paroli je treba jemati še kako resno, saj je vzorec nekajkrat večji, kot tisti, s katerim se hvalijo agencije za raziskovanje javnega mnenja.
Prvo neizpodbitno dejstvo je tisto, po katerem nogometni Maribor sovraži nogometno Ljubljano. Dobro; tudi ne-nogometni Maribor sovraži ne-nogometno Ljubljano, a to je tema za neke druge analize. Ostanimo pri nogometu. Jankovičev greh je njegova povezava z nogometom. Zgradil je Stožice, ki premorejo tudi nogometno zelenico.
Skozi Mariborsko nogometno optiko je to dovolj za sovraštvo. Hočemo povedati, da bi 12.000 navijačev Maribora, Jankoviča sovražilo še bolj, če bi bil recimo predsednik NK Olimpija; če pa bi bil njegov Jure namesto poslovnež Olimpijin centerfor in bi v Ljudskem vrtu z glavo zadel za 1:0, bi se lahko Zoran poslovil od kandidature.
Zdaj pa najzanimivejše: v Mariboru je Zoran Jankovič kot župan Ljubljane – kajti Stožice je gradil v tej vlogi – nekajkrat bolj osovražen kot domači župan Franc Kangler. Ker Mariborčani pač sovražijo Ljubljančane, Kangler pa ni Ljubljančan. Je iz Dupleka.
Še bolj smešno pa je dejstvo, da po besedah Jankovičevih kritikov, ki jih ni malo, župan s strašnim zadolževanjem dobesedno uničuje Ljubljano. To dejstvo bi moralo, po logiki stvari, med mariborskimi nogometnimi navijači povzročiti navdušenje. Vsak, ki je sovražnik Ljubljane in jo uničuje, je njihov prijatelj.
V salto mortalski optiki to hkrati pomeni, da je vsak prijatelj Maribora tudi prijatelj Viol. Navijači, ki sovražijo Zorana Jankoviča, torej ljubijo Franca Kanglerja – ki pa z vesoljskimi projekti tipa EPK in Univerzijada, Maribor uničuje vsaj približno toliko, kot Zoran uničuje Ljubljano.
Da je teorija pravilna, pokaže preizkus enačbe, po katerem Kangler sovraži Ljubljano čeprav ni Viola in Green Dragonsi Ljubijo Jankoviča, čeprav ni Slovenec.
Če se torej vrnemo k separatističnemu transparentu, ki napoveduje odcepitev Štajerske v primeru Jankovičevega mandatarstva, vidimo, da se Štajerci odrekajo maničnemu zadolževalcu Ljubljane, ter se samodejno zaupajo Šrotu in Kanglerju – maničnima zadoževalcema Maribora in Celja. Seveda je mogoče, da bi lahko po odcepitvi republika Štajerska sklenila dolgoročno zavezništvo z republiko Primorsko, ki bi jo vodil manični zadolževalec Popovič.
Kakorkoli; politična analiza znotraj razmer nogometnega navijaštva je nekajkrat bolj zabavna, kot politična analiza znotraj merjenja javnega mnenja, zato bi veljalo s prakso nadaljevati tudi v realni politiki.
Mnogi novinarji in politiki so pričeli volitve imenovati za »tekmo« med političnimi strankami, programi in kandidati! Ali gre za naključje ali le za lapsus, ko po nemarnem zamenjujejo nekaj tako bazičnega kot je pravica do politične izbire z nečim tako prozaičnim kot je tekmovanje, najbrž ne bomo zvedeli nikoli; a vendar bi veljalo zmotno poimenovanje izkoristiti za splošno dobro.
Namesto volitev naj bi se vsi kandidati, stranke in njihovi programi spopadli na nogometnem igrišču. Organizirali bi ligaško tekmovanje v strankarskem nogometu in volivci bi bili hkrati navijači. Najboljši moštvi bi se 4. decembra v finalni tekmi pomerili za naslov prve in edine vladne stranke.
Če bi volivci videli Janšo, Viranta, Golobiča, Pahorja, Erjavca, Žerjava in seveda Katarino tekati na čelu svojih moštev, bi hkrati to pomenilo edino manifestacijo politične konkretnosti, kar bi je bili deležni v vsem predvolilnem obdobju.
Usoda je tekmo med Olimpijo in Mariborom končala z 2: 2 ter s tem le še enkrat več preprečila bratomorno vojno.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Zadnjič veliki derbi slovenskega nogometa. Maribor proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Drama in vse kar spada zraven. Nato nekje na polovici prvega polčasa, tik po izključitvi in med prvim golom, Viole razvijejo transparent, ki na nek psevdo duhovit način govori o odnosu navijačev do župana Ljubljane in voditelja stranke Pozitivna Slovenija Zorana Jankoviča.
“Raje štajerska odcepitev pade, kot Janković za predsednika vlade” – so zapisali Viole!
Ni ravno jambski enajsterec, oziroma, je bila na tekmi kvaliteta nogometa boljša kot pesnjenje navijačev. A da ne bomo zašli na področje priljubljenega Navala na šport se vrnimo – k nam bližji – analizi družbenih pojavov.
Torej; o organiziranih nogometnih navijačih, ki sami sebe promovirajo s pretencioznim nazivom “ultrasi, si razmišljajoči človek – lahko tudi ljubitelj nogometa – pač misli svoje. V glavnem gre za mladeniče, ki so v otroštvu imeli pretirano radi mamo, ali pa se jim večina misli porodi že v hrbtenjači.
Kakorkoli; Viole in Green Dragonsi na drugi strani niso ravno referenca, s katero bi razlagali družbene pojave na slovenskem, kaj šele rezultate bližajočih volitev! Čeprav, po drugi strani, se je bolj za zanesti na vzdušje med nogometnimi navijači kot na rezultate javno-mnenjskih raziskav.
Viole torej razvijejo borno spesnjen verz in 12.000 ljudi zaploska. Na stadionu nas je sicer 12.500, a nogometaši ne morejo ploskati, nekaj je kratkovidnih, pa tudi ljubljanski navijači napisu ne ploskajo. Razmišljajočega ob napisu sicer oblije hladen pot, kajti kakšne volitve pa nas čakajo, če so se politično angažirali celo nogometni navijači?
Po drugi strani pa ploskajoč stadion razmišljajočemu da obilo snovi v razmislek. Namreč; znotraj slovenske volilske aritmetike je 12.000 ljudi ogromna številka. 12.000 tisoč glasov ne odloča o malenkostih, kot so volilni prag in število poslancev, temveč 12.000 glasov pomeni razliko med vlado in opozicijo!
Tolikšno število je 12.000 glasov znotraj dobrega milijona in pol volilnih upravičencev. Poln stadion, ki ploska protijankovičevski paroli je treba jemati še kako resno, saj je vzorec nekajkrat večji, kot tisti, s katerim se hvalijo agencije za raziskovanje javnega mnenja.
Prvo neizpodbitno dejstvo je tisto, po katerem nogometni Maribor sovraži nogometno Ljubljano. Dobro; tudi ne-nogometni Maribor sovraži ne-nogometno Ljubljano, a to je tema za neke druge analize. Ostanimo pri nogometu. Jankovičev greh je njegova povezava z nogometom. Zgradil je Stožice, ki premorejo tudi nogometno zelenico.
Skozi Mariborsko nogometno optiko je to dovolj za sovraštvo. Hočemo povedati, da bi 12.000 navijačev Maribora, Jankoviča sovražilo še bolj, če bi bil recimo predsednik NK Olimpija; če pa bi bil njegov Jure namesto poslovnež Olimpijin centerfor in bi v Ljudskem vrtu z glavo zadel za 1:0, bi se lahko Zoran poslovil od kandidature.
Zdaj pa najzanimivejše: v Mariboru je Zoran Jankovič kot župan Ljubljane – kajti Stožice je gradil v tej vlogi – nekajkrat bolj osovražen kot domači župan Franc Kangler. Ker Mariborčani pač sovražijo Ljubljančane, Kangler pa ni Ljubljančan. Je iz Dupleka.
Še bolj smešno pa je dejstvo, da po besedah Jankovičevih kritikov, ki jih ni malo, župan s strašnim zadolževanjem dobesedno uničuje Ljubljano. To dejstvo bi moralo, po logiki stvari, med mariborskimi nogometnimi navijači povzročiti navdušenje. Vsak, ki je sovražnik Ljubljane in jo uničuje, je njihov prijatelj.
V salto mortalski optiki to hkrati pomeni, da je vsak prijatelj Maribora tudi prijatelj Viol. Navijači, ki sovražijo Zorana Jankoviča, torej ljubijo Franca Kanglerja – ki pa z vesoljskimi projekti tipa EPK in Univerzijada, Maribor uničuje vsaj približno toliko, kot Zoran uničuje Ljubljano.
Da je teorija pravilna, pokaže preizkus enačbe, po katerem Kangler sovraži Ljubljano čeprav ni Viola in Green Dragonsi Ljubijo Jankoviča, čeprav ni Slovenec.
Če se torej vrnemo k separatističnemu transparentu, ki napoveduje odcepitev Štajerske v primeru Jankovičevega mandatarstva, vidimo, da se Štajerci odrekajo maničnemu zadolževalcu Ljubljane, ter se samodejno zaupajo Šrotu in Kanglerju – maničnima zadoževalcema Maribora in Celja. Seveda je mogoče, da bi lahko po odcepitvi republika Štajerska sklenila dolgoročno zavezništvo z republiko Primorsko, ki bi jo vodil manični zadolževalec Popovič.
Kakorkoli; politična analiza znotraj razmer nogometnega navijaštva je nekajkrat bolj zabavna, kot politična analiza znotraj merjenja javnega mnenja, zato bi veljalo s prakso nadaljevati tudi v realni politiki.
Mnogi novinarji in politiki so pričeli volitve imenovati za »tekmo« med političnimi strankami, programi in kandidati! Ali gre za naključje ali le za lapsus, ko po nemarnem zamenjujejo nekaj tako bazičnega kot je pravica do politične izbire z nečim tako prozaičnim kot je tekmovanje, najbrž ne bomo zvedeli nikoli; a vendar bi veljalo zmotno poimenovanje izkoristiti za splošno dobro.
Namesto volitev naj bi se vsi kandidati, stranke in njihovi programi spopadli na nogometnem igrišču. Organizirali bi ligaško tekmovanje v strankarskem nogometu in volivci bi bili hkrati navijači. Najboljši moštvi bi se 4. decembra v finalni tekmi pomerili za naslov prve in edine vladne stranke.
Če bi volivci videli Janšo, Viranta, Golobiča, Pahorja, Erjavca, Žerjava in seveda Katarino tekati na čelu svojih moštev, bi hkrati to pomenilo edino manifestacijo politične konkretnosti, kar bi je bili deležni v vsem predvolilnem obdobju.
Usoda je tekmo med Olimpijo in Mariborom končala z 2: 2 ter s tem le še enkrat več preprečila bratomorno vojno.
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Neveljaven email naslov