Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa natančen dogovor na vprašanje, kje Slovenci smo in kam gremo? Ogledali si bomo dva primera iz bogate in pisane zgodovine Slovencev. Vendar bo za to potreben nagroben glas bralcev dokumentarnih filmov.
Leto 4.000 pred našim štetjem. Znanstveniki obdobje med letom 4.000 in letom 2.300 pred našim štetjem imenujejo bakrena doba. Zanj je značilna uporaba bakra, vojaška razslojenost družbe in v Sloveniji poselitev Ljubljanskega barja. Prav zadnja odkritja na Ljubljanskem barju mečejo povsem novo luč na to dramatično in malo znano obdobje slovenske zgodovine.
Do prve nedelje v decembru so znanstveniki verjeli, da je na Barju okoli leta 2.300 pred našim štetjem živela civilizacija koliščarjev, ki jo je vodil Ostrorogi Jelen. Skupaj s sestro Sinjeoko Kodrolasko je Ostrorogi živel na kolišču Brkatega Soma. A najnovejša raziskovanja v okolici Iga kažejo na to, da največji nasprotnik Ostrorogega ni bil Neokretni Karp, temveč koliščar po imenu Smejoči Srb. Ta je živel na kolišču, imenovanem Trenirkišče. Znal je sicer priskrbeti dovolj hrane za mostiščarje, drugače pa je bil zahrbten in potuhnjen.
A pustimo politične razmere bakrene dobe in se z nagrobnim glasom bralcev dokumentarnih filmov posvetimo gospodarskim razmeram na kolišču. Čeprav se obdobje med letom 4.000 in 2.300 pred našim štetjem imenuje bakrena doba, so koliščarji v glavnem živeli od lova in ribolova. Kljub temu pa so arheologi predvsem na kolišču Smejočega Srba našli vse polno bakrenih izdelkov; kar jih je zmedlo, saj nikjer niso našli niti osnovnih znakov metalurške dejavnosti.
Uganka se je razkrila šele pred kratkim, ko so izkopavali na področju Vršiča in odkrili, da na tamkajšnjih objektih manjkajo bakrene obrobe. Pozneje se je začel klobčič odvijati in v umetelnih izdelkih bakrene dobe z ljubljanskega barja so strokovnjaki prepoznali mnoge bakrene žlebove iz celotnega ozemlja tedanje Slovenije. Tako je razjasnjena bakrena doba na Slovenskem, ki je bila izjemno bogata in plodna! Čeprav koliščarjem postopek taljenja bakra ni bil znan, so pa zato znali z njim odlično trgovati.
Po bakreni dobi pa znanost zaide v slepo ulico. Normalno se je po Evropi začela ”železna doba”. V Sloveniji, pa kažejo najnovejše raziskave, pride do kulturnega in tehnološkega preloma, saj ljudje izumijo usnje. Doba po bakreni se na območju današnje Slovenije imenuje ”usnjena doba” zaradi dejstva, da so Slovenci 2.000 let pred našim štetjem bili primorani prvič zategniti pas.
In v dvatisočletni zgodovini zategovanja pasu se nihče ni vprašal, kaj hudiča to pomeni. Zakaj je sinonim za varčevanje ”zategovanje pasu”? Dvatisočletna zmota gre torej tako: čim hoče Slovenec kaj privarčevati, mora zategniti pas na hlačah, kar govori o dvojem. Prvič, da Slovenkam ni treba varčevati (kar je dejstvo) in drugič … je kdo od tistih, ki operirajo s tem pojmom, že dejansko poskusil zategniti pas?
V bistvu se ne zgodi prav nič. Človek malo težje diha, težje se pripogne, na varčevanje pa nima zategovanje pasu prav nobenega vpliva. Lahko naredite poizkus. Odidite recimo v mesto, oblečeni v trenirko. Vtaknite deset evrov v žep in zaokrožite po lokalih. Natančno beležite lokale in posamezne pijače. Nato drugi dan oblecite hlače. Zategnite pas kolikor je mogoče in obiščite iste lokale ter spijte enake pijače. Odvisno od napitnine, se pravi od točajke, a rezultat bo zagotovo nadvse podoben tistemu v trenirki. Dobro, dopuščamo možnost, da si je avtor izraza ”zategniti pas” predstavljal, kako so s pasovi zaprte malhe z denarjem, pa morda z zategovanjem zmanjšaš luknjo, skozi katero odtekajo novci. A to je navadna špekulacija.
Obstaja pa možnost, po kateri je varčevanje resnično povezano z zategovanjem pasu. Le vrstni red je nekoliko pomešan. Pri izrazu, ki ga danes uporabljamo, se predvideva, da najprej zategneš pas, šele potem pa začneš varčevati. V izvirniku pa je najbrž mišljeno ravno obratno. Se pravi, da najprej začneš varčevati, šele pred nato pa moraš zategniti pas. Kdorkoli izmed nas je kdaj že surovo varčeval, mu je jasno, o čem govorimo. Po nekaj letih varčevanja je treba pas zategniti, drugače hlače zdrsnejo s sestradanih bokov.
Danes smo tako pojasnili dve veliki uganki slovenske zgodovine. Odgovorili smo na vprašanje, kako so naši predniki pridobivali baker in zakaj se doba zategovanja pasu v Sloveniji imenuje usnjena doba.
Naslednjič pa odgovor na še bolj zapleteno vprašanje: Kako lahko volivci izdajo poslance, če velja, da lahko poslanci izdajo volivce?
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa natančen dogovor na vprašanje, kje Slovenci smo in kam gremo? Ogledali si bomo dva primera iz bogate in pisane zgodovine Slovencev. Vendar bo za to potreben nagroben glas bralcev dokumentarnih filmov.
Leto 4.000 pred našim štetjem. Znanstveniki obdobje med letom 4.000 in letom 2.300 pred našim štetjem imenujejo bakrena doba. Zanj je značilna uporaba bakra, vojaška razslojenost družbe in v Sloveniji poselitev Ljubljanskega barja. Prav zadnja odkritja na Ljubljanskem barju mečejo povsem novo luč na to dramatično in malo znano obdobje slovenske zgodovine.
Do prve nedelje v decembru so znanstveniki verjeli, da je na Barju okoli leta 2.300 pred našim štetjem živela civilizacija koliščarjev, ki jo je vodil Ostrorogi Jelen. Skupaj s sestro Sinjeoko Kodrolasko je Ostrorogi živel na kolišču Brkatega Soma. A najnovejša raziskovanja v okolici Iga kažejo na to, da največji nasprotnik Ostrorogega ni bil Neokretni Karp, temveč koliščar po imenu Smejoči Srb. Ta je živel na kolišču, imenovanem Trenirkišče. Znal je sicer priskrbeti dovolj hrane za mostiščarje, drugače pa je bil zahrbten in potuhnjen.
A pustimo politične razmere bakrene dobe in se z nagrobnim glasom bralcev dokumentarnih filmov posvetimo gospodarskim razmeram na kolišču. Čeprav se obdobje med letom 4.000 in 2.300 pred našim štetjem imenuje bakrena doba, so koliščarji v glavnem živeli od lova in ribolova. Kljub temu pa so arheologi predvsem na kolišču Smejočega Srba našli vse polno bakrenih izdelkov; kar jih je zmedlo, saj nikjer niso našli niti osnovnih znakov metalurške dejavnosti.
Uganka se je razkrila šele pred kratkim, ko so izkopavali na področju Vršiča in odkrili, da na tamkajšnjih objektih manjkajo bakrene obrobe. Pozneje se je začel klobčič odvijati in v umetelnih izdelkih bakrene dobe z ljubljanskega barja so strokovnjaki prepoznali mnoge bakrene žlebove iz celotnega ozemlja tedanje Slovenije. Tako je razjasnjena bakrena doba na Slovenskem, ki je bila izjemno bogata in plodna! Čeprav koliščarjem postopek taljenja bakra ni bil znan, so pa zato znali z njim odlično trgovati.
Po bakreni dobi pa znanost zaide v slepo ulico. Normalno se je po Evropi začela ”železna doba”. V Sloveniji, pa kažejo najnovejše raziskave, pride do kulturnega in tehnološkega preloma, saj ljudje izumijo usnje. Doba po bakreni se na območju današnje Slovenije imenuje ”usnjena doba” zaradi dejstva, da so Slovenci 2.000 let pred našim štetjem bili primorani prvič zategniti pas.
In v dvatisočletni zgodovini zategovanja pasu se nihče ni vprašal, kaj hudiča to pomeni. Zakaj je sinonim za varčevanje ”zategovanje pasu”? Dvatisočletna zmota gre torej tako: čim hoče Slovenec kaj privarčevati, mora zategniti pas na hlačah, kar govori o dvojem. Prvič, da Slovenkam ni treba varčevati (kar je dejstvo) in drugič … je kdo od tistih, ki operirajo s tem pojmom, že dejansko poskusil zategniti pas?
V bistvu se ne zgodi prav nič. Človek malo težje diha, težje se pripogne, na varčevanje pa nima zategovanje pasu prav nobenega vpliva. Lahko naredite poizkus. Odidite recimo v mesto, oblečeni v trenirko. Vtaknite deset evrov v žep in zaokrožite po lokalih. Natančno beležite lokale in posamezne pijače. Nato drugi dan oblecite hlače. Zategnite pas kolikor je mogoče in obiščite iste lokale ter spijte enake pijače. Odvisno od napitnine, se pravi od točajke, a rezultat bo zagotovo nadvse podoben tistemu v trenirki. Dobro, dopuščamo možnost, da si je avtor izraza ”zategniti pas” predstavljal, kako so s pasovi zaprte malhe z denarjem, pa morda z zategovanjem zmanjšaš luknjo, skozi katero odtekajo novci. A to je navadna špekulacija.
Obstaja pa možnost, po kateri je varčevanje resnično povezano z zategovanjem pasu. Le vrstni red je nekoliko pomešan. Pri izrazu, ki ga danes uporabljamo, se predvideva, da najprej zategneš pas, šele potem pa začneš varčevati. V izvirniku pa je najbrž mišljeno ravno obratno. Se pravi, da najprej začneš varčevati, šele pred nato pa moraš zategniti pas. Kdorkoli izmed nas je kdaj že surovo varčeval, mu je jasno, o čem govorimo. Po nekaj letih varčevanja je treba pas zategniti, drugače hlače zdrsnejo s sestradanih bokov.
Danes smo tako pojasnili dve veliki uganki slovenske zgodovine. Odgovorili smo na vprašanje, kako so naši predniki pridobivali baker in zakaj se doba zategovanja pasu v Sloveniji imenuje usnjena doba.
Naslednjič pa odgovor na še bolj zapleteno vprašanje: Kako lahko volivci izdajo poslance, če velja, da lahko poslanci izdajo volivce?
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov