Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes pa nekaj o visoki modi v slovenski visoki politiki. Že dolgo namreč ne velja več, da je visoka moda le za odločne ženske in nežne moške.
Visoka moda je redni spremljevalec visoke politike in modno ozaveščenemu očesu o političnih smernicah pove več kot povedo uradne izjave in tiskovne konference.
Pa poglejmo, kam nese bodočo desnosredinsko koalicijo, kot nam sporoča oblačilna kultura njenih najvidnejših članov.
Najprej nekaj teoretskih premis. Desničarji imajo temeljni problem v slovenski tradiciji. Tradicionalno je oporišče njihovih idej in političnega kreda ruralno slovensko podeželje. In desničarji s prihodom v Ljubljano, torišče slovenske politične realnosti, takoj trčijo v urbani zid in ga poskušajo bolj ali manj uspešno preplezati ali celo zaobiti.
Gre za proces, ki ga lahko spremljamo v vsej slovenski literarni zgodovini, ki kaže, kako nadobudni in talentirani provinciali prihajajo v glavno mesto; najprej se spopadejo s kompleksi manjvrednosti, med vzroki zanje je neprimerna kmetska oprava na prvem mestu.
»Spomnite ga, prosim vas, na mojo lahko, poletno, raztrgano obleko, na čevlje brez podplatov, na klobuk brez barve, in na Cankarja, ko ima naduho za večerjo,« mojstrsko opisuje provincialne modne težave nesmrtni Ivan v pismu Antonu Funtku.
Od tistih dob do danes se ni spremenilo mnogo. Grobo talentirani in ambiciozni podeželski živelj prihaja v prestolnico s svojim konservativnim oblačilnim slogom ter strmi ob ekstravaganci ljubljanske noblese. In ko jo poskuša posnemati, dobimo obrise desnosredinske koalicije.
Modnim desnosredincem seveda ne bo lahko. Levosredinska vlada je pustila v modnem svetu globoko sled – kdo bi pozabil pastelne kostime Katarine Kresal, uradno in sprva neuspešno modo premiera Boruta Pahorja, ki ga je v ponovni sklic parlamenta pripeljala klasična bela srajca z zavihanimi rokavi.
A od splošnega h konkretnemu. Poglejmo si največjo opozicijsko stranko v vlogiv vlogi relativnih zmagovalcev predčasnih volitev oziroma največjo koalicijsko stranko v luči volilne prevare, kot trdijo pri Pozitivni Sloveniji.
Zadnjih nekaj prihodov na koalicijska predavanja nas je prepričalo, da imajo pri SDS urejeno vprašanje strankarskega modnega svetovalca. Prihajajo v črnih plaščih, v črnih oblekah in dva izmed pogajalskega ekipe celo v črnih klobukih.
Ni dvoma; navdih iščejo pri hollywoodski uspešnici Man In Black. Vloga borcev proti vesoljskim teroristom je SDS-u kot napisana na kožo, kar bega, je zgolj rahel modni odmik prvaka Janeza Janše, ki se je na enem izmed usklajevanj pojavil v jeansu. Kaj nam s tem sporoča, nam ni uspelo razvozlati – kavbojska politika je prav gotovo preveč preprosta in preveč očitna paralela.
Izjemno zanimiva modna povezava se oblikuje med najostrejšima poloma prihodnje desnosredinske koalicije. DESUS in Lista Virant imata na prvi pogled največ razhajanj in analitiki ju že zdaj razglašajo za peščena zrnca v kolesju prihodnje vlade.
A modne smernice nam sporočajo možnost sinergije med obema strankama. Usnje je od propada IUV v Sloveniji na slabem glasu. Tudi na modnih stezah tednov mode za jesen/zimo 2012, ki prav zdaj potekajo v Milanu, Parizu in New Yorku, je usnja presenetljivo malo.
Zato Desus in Lista Virant s propagiranjem usnja ne le ustvarjata smernice, temveč tudi namigujeta na obuditev slovenskega usnjarstva, ki je zagotovo zapisana v koalicijski pogodbi. Prvak Karel Erjavec in kandidat za finančnega ministra Janez Šuštaršič blestita v svojih usnjenih oblačilih.
Karel sicer usnjeno jakno kombinira s pletenino, zato pa Šuštaršič blesti s svojim težkim retro usnjenim plaščem, ki še najbolj spominja na gospoda z okraja, kot so usnjeno modo poimenovali v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Še težavnejša je modna analiza Nove Slovenije. Novi modni katolicizem, opazen pri nižjih strankarskih uradnikih, je lep primer usmeritev, ki jih je uvedel nemški papež s svojimi dragocenimi kosi civilne odprave.
Zato pa je težje analizirati prvakinjo stranke. Najprej modni analitik opazi posege, podobne tistim, ki so jih strokovnjaki opravili na Angeli Merkel ali ministrici za obrambo Ljubici Jelušič. Toda kako obleči žensko, katere modni okus se konča pri potici in hlevčku?
Trenutno je še begajoča in osebno smo bolj privrženi poskusu s krznom kot pa nesrečnemu poliuretanu, s katerim se poskuša obraniti vlažnega in hladnega ljubljanskega januarja.
Najtežje je s Slovensko ljudsko stranko. Prav ta tradicionalna stranka slovenskega podeželja najbolje ponazarja duha Cankarjevega vzklika iz začetka tega modnega prispevka.
Ko je Radovan Žerjav pristal v visoki politiki, je imel le en designerski kos, in to so bila njegova legendarna očala. Vse drugo na njem je bilo natančno tako, kot se spodobi za direktorja kakega prekmurskega kolhoza.
Z leti pa je mnogo postoril za svoj slog in novi BMW je k temu le pripomogel. Največje navdušenje pa je med modnimi strokovnjaki doživel na enem zadnjih koalicijskih usklajevanj, s petrolejsko modro bundo iz umetnih materialov, ki je povsem v trendu; tako so pravokotna očala končno našla tudi preostale kose oblačil ter Radovana zlila v modno, trendy, celo sexy celoto.
Pa končajmo to kratko modno potovanje prav z očali. Ta pomemben modni dodatek se nam zdi bistven za prihodnjo desnosredinsko koalicijo. V prihodnji vladi morajo nujno najti tudi koga z okroglimi očali.
Dejstvo je namreč, da nas je prav usmeritev, ki prinaša pravokotna očala, pobrite lobanje ter moške s premalo testosterona, pripeljala do težav, v katerih smo se znašli. Zato je nujno potrebno v vlado spraviti tudi koga z okroglimi očali Johna Lennona. Ker kot nas uči veliki Leopold Suhodolčan, je svet v ravnovesju le takrat, ko probleme rešujeta oba pola – tako Naočnik kot Očalnik.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes pa nekaj o visoki modi v slovenski visoki politiki. Že dolgo namreč ne velja več, da je visoka moda le za odločne ženske in nežne moške.
Visoka moda je redni spremljevalec visoke politike in modno ozaveščenemu očesu o političnih smernicah pove več kot povedo uradne izjave in tiskovne konference.
Pa poglejmo, kam nese bodočo desnosredinsko koalicijo, kot nam sporoča oblačilna kultura njenih najvidnejših članov.
Najprej nekaj teoretskih premis. Desničarji imajo temeljni problem v slovenski tradiciji. Tradicionalno je oporišče njihovih idej in političnega kreda ruralno slovensko podeželje. In desničarji s prihodom v Ljubljano, torišče slovenske politične realnosti, takoj trčijo v urbani zid in ga poskušajo bolj ali manj uspešno preplezati ali celo zaobiti.
Gre za proces, ki ga lahko spremljamo v vsej slovenski literarni zgodovini, ki kaže, kako nadobudni in talentirani provinciali prihajajo v glavno mesto; najprej se spopadejo s kompleksi manjvrednosti, med vzroki zanje je neprimerna kmetska oprava na prvem mestu.
»Spomnite ga, prosim vas, na mojo lahko, poletno, raztrgano obleko, na čevlje brez podplatov, na klobuk brez barve, in na Cankarja, ko ima naduho za večerjo,« mojstrsko opisuje provincialne modne težave nesmrtni Ivan v pismu Antonu Funtku.
Od tistih dob do danes se ni spremenilo mnogo. Grobo talentirani in ambiciozni podeželski živelj prihaja v prestolnico s svojim konservativnim oblačilnim slogom ter strmi ob ekstravaganci ljubljanske noblese. In ko jo poskuša posnemati, dobimo obrise desnosredinske koalicije.
Modnim desnosredincem seveda ne bo lahko. Levosredinska vlada je pustila v modnem svetu globoko sled – kdo bi pozabil pastelne kostime Katarine Kresal, uradno in sprva neuspešno modo premiera Boruta Pahorja, ki ga je v ponovni sklic parlamenta pripeljala klasična bela srajca z zavihanimi rokavi.
A od splošnega h konkretnemu. Poglejmo si največjo opozicijsko stranko v vlogiv vlogi relativnih zmagovalcev predčasnih volitev oziroma največjo koalicijsko stranko v luči volilne prevare, kot trdijo pri Pozitivni Sloveniji.
Zadnjih nekaj prihodov na koalicijska predavanja nas je prepričalo, da imajo pri SDS urejeno vprašanje strankarskega modnega svetovalca. Prihajajo v črnih plaščih, v črnih oblekah in dva izmed pogajalskega ekipe celo v črnih klobukih.
Ni dvoma; navdih iščejo pri hollywoodski uspešnici Man In Black. Vloga borcev proti vesoljskim teroristom je SDS-u kot napisana na kožo, kar bega, je zgolj rahel modni odmik prvaka Janeza Janše, ki se je na enem izmed usklajevanj pojavil v jeansu. Kaj nam s tem sporoča, nam ni uspelo razvozlati – kavbojska politika je prav gotovo preveč preprosta in preveč očitna paralela.
Izjemno zanimiva modna povezava se oblikuje med najostrejšima poloma prihodnje desnosredinske koalicije. DESUS in Lista Virant imata na prvi pogled največ razhajanj in analitiki ju že zdaj razglašajo za peščena zrnca v kolesju prihodnje vlade.
A modne smernice nam sporočajo možnost sinergije med obema strankama. Usnje je od propada IUV v Sloveniji na slabem glasu. Tudi na modnih stezah tednov mode za jesen/zimo 2012, ki prav zdaj potekajo v Milanu, Parizu in New Yorku, je usnja presenetljivo malo.
Zato Desus in Lista Virant s propagiranjem usnja ne le ustvarjata smernice, temveč tudi namigujeta na obuditev slovenskega usnjarstva, ki je zagotovo zapisana v koalicijski pogodbi. Prvak Karel Erjavec in kandidat za finančnega ministra Janez Šuštaršič blestita v svojih usnjenih oblačilih.
Karel sicer usnjeno jakno kombinira s pletenino, zato pa Šuštaršič blesti s svojim težkim retro usnjenim plaščem, ki še najbolj spominja na gospoda z okraja, kot so usnjeno modo poimenovali v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Še težavnejša je modna analiza Nove Slovenije. Novi modni katolicizem, opazen pri nižjih strankarskih uradnikih, je lep primer usmeritev, ki jih je uvedel nemški papež s svojimi dragocenimi kosi civilne odprave.
Zato pa je težje analizirati prvakinjo stranke. Najprej modni analitik opazi posege, podobne tistim, ki so jih strokovnjaki opravili na Angeli Merkel ali ministrici za obrambo Ljubici Jelušič. Toda kako obleči žensko, katere modni okus se konča pri potici in hlevčku?
Trenutno je še begajoča in osebno smo bolj privrženi poskusu s krznom kot pa nesrečnemu poliuretanu, s katerim se poskuša obraniti vlažnega in hladnega ljubljanskega januarja.
Najtežje je s Slovensko ljudsko stranko. Prav ta tradicionalna stranka slovenskega podeželja najbolje ponazarja duha Cankarjevega vzklika iz začetka tega modnega prispevka.
Ko je Radovan Žerjav pristal v visoki politiki, je imel le en designerski kos, in to so bila njegova legendarna očala. Vse drugo na njem je bilo natančno tako, kot se spodobi za direktorja kakega prekmurskega kolhoza.
Z leti pa je mnogo postoril za svoj slog in novi BMW je k temu le pripomogel. Največje navdušenje pa je med modnimi strokovnjaki doživel na enem zadnjih koalicijskih usklajevanj, s petrolejsko modro bundo iz umetnih materialov, ki je povsem v trendu; tako so pravokotna očala končno našla tudi preostale kose oblačil ter Radovana zlila v modno, trendy, celo sexy celoto.
Pa končajmo to kratko modno potovanje prav z očali. Ta pomemben modni dodatek se nam zdi bistven za prihodnjo desnosredinsko koalicijo. V prihodnji vladi morajo nujno najti tudi koga z okroglimi očali.
Dejstvo je namreč, da nas je prav usmeritev, ki prinaša pravokotna očala, pobrite lobanje ter moške s premalo testosterona, pripeljala do težav, v katerih smo se znašli. Zato je nujno potrebno v vlado spraviti tudi koga z okroglimi očali Johna Lennona. Ker kot nas uči veliki Leopold Suhodolčan, je svet v ravnovesju le takrat, ko probleme rešujeta oba pola – tako Naočnik kot Očalnik.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov