Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Na okope nas je poklical naš vrli predsednik novinarske organizacije in kamor on, tja mi. Namenili smo se braniti kolegico, ki ji te dni grozi narok na sodišču. Izdajala je namreč državno tajnost, pravi “Slovenska obveščevalna agencija”, s tem, ko je njihove tajne podatke uporabila pri pisanju člankov o povezavi med neonacisti in stranko SDS.
Pa lepo po vrsti. Najuglednejši pravniki in tudi najimenitnejši novinarji so se izjasnili o vprašanju, tako da kaj dosti tople vode ni ostalo. Če prav razumemo, je nekaj narobe s kazenskim zakonikom ter pomenskim razhajanjem med javnim interesom in škodo ali koristjo z objavo državne tajnosti. Ker, tako kazenski pravniki, naša država celo temelji na protipravno objavljenem tajnem dokumentu, ki ga je Ivan Borštner predal Janezu Janši, kar pomeni, da ni nujno vsaka izdaja državne tajnosti tudi slaba za državo in tako naprej in tako nazaj.
Preden se izgubimo v državni tajnosti, nekaj vsesplošno znanih dejstev. Ker prav to so te dni državne tajnosti tudi postale: splošno znana dejstva. Ni treba poznati dela obtožene kolegice, dovolj je nekaj klikov na spletu in vsa veseljaška druščina rovtarjev, ki se ob koncih tedna radi imenujejo za neonaciste, se razkrije z bolj ali manj spletkarskimi podrobnostmi. Če že koga zanima, si lahko natančno prebere, kateri neonacist ima koga za prijatelja na Facebooku, kdo neonacistično tvita in kdo rahlo fašistično bloga; kdo se je na Instagramu fotografiral z bulerji, kdo je pobrit po glavi in kdo je zlorabil proteste pred dvema letoma …
Skratka, za špiclja pri Sovi mora biti dovolj duhamorno sedeti v tisti Žirovski gostilni in vleči na ušesa, kaj se dogaja za šankom. Ali pa sedeti v nekem ljubljanskem stanovanju in spet vleči na ušesa – z vednostjo ali brez vednosti slovenskega Telekoma.
Hočemo povedati, da bo državna tajnost v času socialnih omrežij morala resno redefinirati tako svoje poslanstvo kot svoj obstoj. Ker državne tajnosti, razen tiste, da imajo Američani ET-ja, niso bile še v nobeni državi dolgega veka – še slabše pa se jim godi v sodobnosti, ko vsi vemo o vseh vse. V času, ko država intenzivno digitalizira vse mogoče informacije, državljani pa še bolj intenzivno digitalizirajo svoje življenje, je pojem “državna tajnost” vsaj v digitalni obliki prenehal obstajati. Za kar si včasih potreboval špiclja v dežnem plašču, danes potrebuješ telefonsko linijo in aparat za kavo na hodniku! Če si hočete pogledati še zadnje resnične državne tajnosti, morate na njihovo pokopališče, se prav v arhiv.
Povedano drugače: celo Snowdnu, ki se zdi nepresahljivi vodnjak izdajanja državnih tajnosti, je počasi zmanjkalo “štofa”! Oni dan je zgroženi javnosti razkril, da dajanje podatkov na priljubljeno spletno stran Dropbox s stališča varovanja podatkov ni najbolj varno početje. Takemu razkritju pa se več ne reče izdaja tajnosti, temveč zdrava pamet.
Torej, zakaj naj bi kolegica z Dela hodila na sodišče? Zaradi tega, ker je razkrila, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom? Ali zaradi tega, ker je razkrila državno tajno, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom?
Po besedilu iz naroka zaradi tega zadnjega, kar pa spet pomeni, da bomo sodili o oslovi senci – saj so bistvo pisanja o neonacistih neonacisti, ne pa dejstvo, da jih Sova nadzoruje.
Že leta 2009, še preden sta Delo in Mladina objavila temeljna besedila o neonacistih in pozneje o njihovih povezavah s politiko, so ti pretepli borca za pravice istospolno usmerjenih Mitjo Blažiča. Se pravi,da bi moral biti neonacizem na Slovenskem že od leta 2009 predmet policije, ne pa predmet tajnih služb.
Razmišljujočemu ni najbolj jasno, kako je lahko nekaj sto mož v oblekah in kravatah neovirano uničilo državo, medtem pa je Slovenska obveščevalna agencija, kot zadnja obramba nacije, po hribih jagala nekaj deset mandlcev v bulerjih.
Pa še SDS. Opazovalcu se ta, zagotovo dobro organizirana stranka, kar malo zasmili, ko vidi, kako privlači neprilagojence in čudake vseh vrst. Kljub kakšnemu, recimo temu komunikacijskemu zdrsu, pa SDS-u neonacizma ne moremo ravno očitati in kot v primeru prisluha o Masleševem vzkliku pred gostilno, ugotavljamo, da se stranki za apologete ponujajo resnično smešni škrici.
Povezovanje neonacistov z SDS se zdi brez neke uporabne vrednosti – tako za neonaciste kot za SDS. Še več; od neonacistov bi bilo modro, ko bi kakšnega mlajšega člana, lahko tudi pripravnika, posodili še kakšni drugi stranki, da se zadeve nekoliko uravnotežijo. Tako bi lahko svojo povezavo z neonacisti imeli pri DeSUS-u, pri SD in tako naprej in tako nazaj. Povezave celotne slovenske politike s tako skrajno in tako zavrženo ideologijo bi morebiti prisilile to politiko, da si končno priskrbi to, kar ji že vsa ta leta manjka: meje dobrega okusa.
In na koncu; če Obveščevalna agencija ovadi prodorno novinarko, to pomeni dvoje – da je novinarka svoje delo opravila in da ga tajna služba ni. In da parlamentarni nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Na okope nas je poklical naš vrli predsednik novinarske organizacije in kamor on, tja mi. Namenili smo se braniti kolegico, ki ji te dni grozi narok na sodišču. Izdajala je namreč državno tajnost, pravi “Slovenska obveščevalna agencija”, s tem, ko je njihove tajne podatke uporabila pri pisanju člankov o povezavi med neonacisti in stranko SDS.
Pa lepo po vrsti. Najuglednejši pravniki in tudi najimenitnejši novinarji so se izjasnili o vprašanju, tako da kaj dosti tople vode ni ostalo. Če prav razumemo, je nekaj narobe s kazenskim zakonikom ter pomenskim razhajanjem med javnim interesom in škodo ali koristjo z objavo državne tajnosti. Ker, tako kazenski pravniki, naša država celo temelji na protipravno objavljenem tajnem dokumentu, ki ga je Ivan Borštner predal Janezu Janši, kar pomeni, da ni nujno vsaka izdaja državne tajnosti tudi slaba za državo in tako naprej in tako nazaj.
Preden se izgubimo v državni tajnosti, nekaj vsesplošno znanih dejstev. Ker prav to so te dni državne tajnosti tudi postale: splošno znana dejstva. Ni treba poznati dela obtožene kolegice, dovolj je nekaj klikov na spletu in vsa veseljaška druščina rovtarjev, ki se ob koncih tedna radi imenujejo za neonaciste, se razkrije z bolj ali manj spletkarskimi podrobnostmi. Če že koga zanima, si lahko natančno prebere, kateri neonacist ima koga za prijatelja na Facebooku, kdo neonacistično tvita in kdo rahlo fašistično bloga; kdo se je na Instagramu fotografiral z bulerji, kdo je pobrit po glavi in kdo je zlorabil proteste pred dvema letoma …
Skratka, za špiclja pri Sovi mora biti dovolj duhamorno sedeti v tisti Žirovski gostilni in vleči na ušesa, kaj se dogaja za šankom. Ali pa sedeti v nekem ljubljanskem stanovanju in spet vleči na ušesa – z vednostjo ali brez vednosti slovenskega Telekoma.
Hočemo povedati, da bo državna tajnost v času socialnih omrežij morala resno redefinirati tako svoje poslanstvo kot svoj obstoj. Ker državne tajnosti, razen tiste, da imajo Američani ET-ja, niso bile še v nobeni državi dolgega veka – še slabše pa se jim godi v sodobnosti, ko vsi vemo o vseh vse. V času, ko država intenzivno digitalizira vse mogoče informacije, državljani pa še bolj intenzivno digitalizirajo svoje življenje, je pojem “državna tajnost” vsaj v digitalni obliki prenehal obstajati. Za kar si včasih potreboval špiclja v dežnem plašču, danes potrebuješ telefonsko linijo in aparat za kavo na hodniku! Če si hočete pogledati še zadnje resnične državne tajnosti, morate na njihovo pokopališče, se prav v arhiv.
Povedano drugače: celo Snowdnu, ki se zdi nepresahljivi vodnjak izdajanja državnih tajnosti, je počasi zmanjkalo “štofa”! Oni dan je zgroženi javnosti razkril, da dajanje podatkov na priljubljeno spletno stran Dropbox s stališča varovanja podatkov ni najbolj varno početje. Takemu razkritju pa se več ne reče izdaja tajnosti, temveč zdrava pamet.
Torej, zakaj naj bi kolegica z Dela hodila na sodišče? Zaradi tega, ker je razkrila, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom? Ali zaradi tega, ker je razkrila državno tajno, da nekateri slovenski fantje simpatizirajo z neonacizmom?
Po besedilu iz naroka zaradi tega zadnjega, kar pa spet pomeni, da bomo sodili o oslovi senci – saj so bistvo pisanja o neonacistih neonacisti, ne pa dejstvo, da jih Sova nadzoruje.
Že leta 2009, še preden sta Delo in Mladina objavila temeljna besedila o neonacistih in pozneje o njihovih povezavah s politiko, so ti pretepli borca za pravice istospolno usmerjenih Mitjo Blažiča. Se pravi,da bi moral biti neonacizem na Slovenskem že od leta 2009 predmet policije, ne pa predmet tajnih služb.
Razmišljujočemu ni najbolj jasno, kako je lahko nekaj sto mož v oblekah in kravatah neovirano uničilo državo, medtem pa je Slovenska obveščevalna agencija, kot zadnja obramba nacije, po hribih jagala nekaj deset mandlcev v bulerjih.
Pa še SDS. Opazovalcu se ta, zagotovo dobro organizirana stranka, kar malo zasmili, ko vidi, kako privlači neprilagojence in čudake vseh vrst. Kljub kakšnemu, recimo temu komunikacijskemu zdrsu, pa SDS-u neonacizma ne moremo ravno očitati in kot v primeru prisluha o Masleševem vzkliku pred gostilno, ugotavljamo, da se stranki za apologete ponujajo resnično smešni škrici.
Povezovanje neonacistov z SDS se zdi brez neke uporabne vrednosti – tako za neonaciste kot za SDS. Še več; od neonacistov bi bilo modro, ko bi kakšnega mlajšega člana, lahko tudi pripravnika, posodili še kakšni drugi stranki, da se zadeve nekoliko uravnotežijo. Tako bi lahko svojo povezavo z neonacisti imeli pri DeSUS-u, pri SD in tako naprej in tako nazaj. Povezave celotne slovenske politike s tako skrajno in tako zavrženo ideologijo bi morebiti prisilile to politiko, da si končno priskrbi to, kar ji že vsa ta leta manjka: meje dobrega okusa.
In na koncu; če Obveščevalna agencija ovadi prodorno novinarko, to pomeni dvoje – da je novinarka svoje delo opravila in da ga tajna služba ni. In da parlamentarni nadzor nad tajnimi službami ne deluje, nadzor nad novinarji pa deluje.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov